UPRS Sklep I U 1853/2017-18

Tožba se zavrže.

1Z izpodbijano odločbo je Komisija za pogojni odpust (v nadaljevanju Komisija) odločila, da se tožnik pogojno ne odpusti s prestajanja kazni.

2Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik kazen zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora (v nadaljevanju ZPKZ) Dob pri Mirni nastopil 29. 10. 2014, izteče pa se mu 5. 9. 2018. Glede na navedeno tožnik izpolnjuje formalni pogoj za pogojni odpust, saj je že prestal predpisani delež kazni. Nadalje je zato Komisija ocenjevala, ali lahko utemeljeno pričakuje, da tožnik na prostosti ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri tem je kot razlog proti ponovitveni nevarnosti upoštevala, da je tožnik prvič na prestajanju kazni zapora, da je razporejen na delo v A. d.o.o. in da nima odprtih kazenskih postopkov. Kljub temu je na podlagi prostega preudarka ocenila, da ni mogoče podati pozitivne prognoze. V okviru ocene pričakovanja, da obsojenec kaznivega dejanja ne bo ponovil, je namreč potrebno še nadaljnje preverjanje njegove stabilnosti med prestajanjem kazni skozi daljše časovno obdobje, saj je stabilnost, še posebej pri takšni naravi kaznivega dejanja, kot ga je storil tožnik (nadaljevano kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države), relevantna pri odločanju o njegovi vključitvi v življenje na prostosti. Tožniku v prid ne gre njegovo neprimerno vedenje med prestajanjem kazni, saj je bilo zaznanih več kršitev hišnega reda, udeležen pa je bil tudi v fizičnem in verbalnem konfliktu s soobsojencem. Omenjeno kaže na to, da tožnik kljub izrečeni zaporni kazni ni spremenil svojih družbeno škodljivih življenjskih nazorov, zato Komisija ne more utemeljeno pričakovati, da se bo na prostosti vedel v skladu z zakoni in normami. Tožnik ima še čakajočo kazen, saj mu je bila stranska denarna kazen spremenjena v zaporno kazen (74 dni zapora). Tožnik je sicer imel možnost povrniti določen znesek denarne kazni, vendar tega ni storil, zaradi česar mu je bila izrečena kazenska sankcija strožje narave (odvzem prostosti).

3Tožnik v tožbi nasprotuje odločitvi Komisije in smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe. Pojasnjuje, da so bila plačila za stransko kazen skladna z njegovimi zmožnostmi. Ne nasprotuje dejstvom, ki jih kot razlog za izdajo negativne odločbe navaja tožena stranka, nasprotuje pa njenemu zaključku, da te okoliščine kažejo na njegovo nekritičnost do storjenega kaznivega dejanja. Meni, da so izpolnjeni zakonski pogoji za pogojni odpust ter da je obravnavan diskriminatorno iz razloga, ker je tujec.

4Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sporočila, da je 23. 3. 2018 izdala odločbo o pogojnem odpustu, s katero je tožnika pogojno odpustila iz zapora z dnem 26. 4. 2018. Zato meni, da tožnik nima več pravnega interesa za vodenje tega postopka, sodišče pa tudi nima več zakonske podlage, da bi postopek nadaljevalo, saj obravnavana tožba ne prestane preizkusa procesnih predpostavk, kot jih določa 36. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zato predlaga, da sodišče tožbo zavrže, oziroma podredno, da jo zavrne, če bi ocenilo, da ima tožnik kljub navedenemu pravni interes za vodenje upravnega spora.

5Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Kadar si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.¹

7Iz odgovora na tožbo in podatkov upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik dne 26. 4. 2018 pogojno odpuščen iz ZPKZ Dob pri Mirni. Komisija je namreč na podlagi njegove nove prošnje ugotovila, da so izpolnjeni pogoji iz 88. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), zato je dne 23. 3. 2018 izdala pozitivno odločbo o pogojnem odpustu. To pomeni, da tožnik ne prestaja več zaporne kazni, zaradi česar si z vloženo tožbo, tudi v primeru morebitne ugoditve tožbi, glede na zahtevek, postavljen v tožbi, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Tožnik tako ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Z dnem odpusta s prestajanja kazni je namreč pravni interes za odločitev v zvezi s pogojnim odpustom, ki ga je ob vložitvi tožbe sicer imel, prenehal.

8Sodišče je tožnika pred izdajo tega sklepa seznanilo s stališčem tožene stranke in ga pozvalo, da sporoči, ali vztraja pri vloženi tožbi. Tožnik na poziv ni odgovoril, je pa sodišče dodatno preverilo², da tožnik v trenutku odločanja o predmetni tožbi nima prijavljenega začasnega prebivališča ne v ZPKZ Dob pri Mirni ne v katerem drugem zavodu za prestajanje kazni zapora.

9Ker mora sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka paziti na obstoj pravnega interesa, je sodišče ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

¹ Enako tudi sklep Upravnega sodišča I U 820/2016-17 z dne 24. 5. 2017, izdan v primerljivi zadevi v zvezi s pogojnim odpustom obsojenca
² Preverba v Centralnem registru prebivalstva z dne 20. 8. 2018