VSL Sodba in sklep I Cp 469/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 526,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo predlog za prekinitev postopka in za vložitev zahteve za presojo ustavnosti 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (I. točka izreka). Ugodilo je tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin parc. št. 2763 (ID X.) k.o. ..., parc. št. 2767/2 (ID Y.) k.o. ... in parc. št. 2770/3 (ID Z.) k.o. ..., do celote (delež 1/1) (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni od prejema odločbe povrne tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.774,15 EUR, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku prostovoljnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijana sklep in sodbo spremeni tako, da ugodi predlogu tožene stranke za prekinitev postopka in za vložitev zahteve za presojo ustavnosti 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, podrejeno pa, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov na prvi in na pritožbeni stopnji, oziroma da vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Poudarja, da je vsa vtoževana zemljišča pridobila na odplačen način, in sicer parc. št. 2767/2 (ID Y.) in parc. št. 2770/3 (ID Z.) obe k.o. ..., na podlagi kupne pogodbe z dne 8. 7. 1963, ki jo je sklenila s prodajalcem R. D., za nakup parc. št. 2763 (ID X.) k.o. ... pa je tožena stranka dne 22. 4. 1971 sklenila kupno pogodbo s prodajalko I. D. Oba prodajalca sta imela ob sklenitvi kupnih pogodb na vtoževanih parcelah v zemljiški knjigi vknjiženo lastninsko pravico, kar pomeni, da navedene parcele v času nakupa niso bile družbena lastnina in tudi z nakupom to niso postale. V kupni pogodbi z dne 8. 7. 1963 je v 2. točki celo izrecno zapisano, da prodajalec dovoljuje, da se na parc. št. 2767/2 in parc. št. 2770/3, obe k.o. ..., vknjiži lastninska pravica na ime kupca, to je na toženo stranko. Vtoževana zemljišča je tožena stranka pridobila na odplačen način, s sredstvi, ki so jih zbrali člani tožene stranke ter z namenom opravljanja dejavnosti tožene stranke kot pravne osebe zasebnega prava in ne z namenom opravljanja zadev splošnega družbenega pomena, kar je bila funkcija družbene lastnine v okviru prejšnjega pravnega sistema. V času, ko je tožena stranka sklenila kupoprodajni pogodbi za sporne parcele, so lovske organizacije poslovale po predpisih o društvih. Lahko so pridobivale sredstva (npr. nepremičnine, med njimi tudi kmetijska zemljišča in gozdove), oziroma določene pravice na teh sredstvih (npr. pravico uporabe) ter jih uporabljale za uresničevanje svojih ciljev in z njimi razpolagale v skladu z zakonom in statutom. Da so bile lovske organizacije kot društva lahko nosilke lastninske pravice, ugotavlja tudi ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi opr. št. U-I-78/93. Po oceni tožene stranke 14. člen ZSKZ ni podlaga za prenos vtoževanih zemljišč na tožečo stranko, oziroma za odvzem lastninske pravice tožene stranke na vtoževanih zemljiščih. Društva, med njimi tudi tožena stranka, so kot civilnopravne osebe pridobivale lastninsko pravico tudi na nepremičninah v mejah in pogojih, ki jih je določal zakon, vendar do vknjižbe lastninske pravice na ime lovskih organizacij zaradi takratnega družbenoekonomskega sistema v zemljiški knjigi ni prišlo in se je zato v korist lovske družine vknjižila zgolj pravica uporabe. Tožena stranka opozarja, da je tudi Zakon o društvih, ki je veljal od 4. 11. 1995 do 28. 6. 2006, v prvem odstavku 37. člena določil, da se družbena lastnina, s katero razpolagajo društva na dan uveljavitve tega zakona, lastninsko preoblikuje v skladu s posebnimi zakoni. Do uveljavitve posebnih zakonov so bila društva kot dober gospodar dolžna upravljati in gospodariti z družbeno lastnino, s katero so razpolagala. Lastninska razmerja in druga pravna upravičenja društev na tej lastnini se do sprejema posebnih zakonov niso smela spreminjati. Na področju divjadi in lovstva je tak poseben zakon Zakon o divjadi in lovstvu, ki pa lastninskega preoblikovanja tako, kot ga je predvidel prej navedeni Zakon o društvih, ni uredil. O lovskih organizacijah v zvezi z lastninjenjem kmetijskih zemljišč tako ne govori noben predpis, zato je v predmetni zadevi ključno vprašanje ustrezne normativne ureditve lastninskega preoblikovanja kmetijskih zemljišč in gozdov, na katerih je bila zaradi različne sodne prakse vpisana v zemljiški knjigi na dan uveljavitve ZSKZ družbena lastnina s pravico uporabe v korist lovskih organizacij. Glede na njihov mešani pravni položaj (civilnopravni in družbeni), lovskih organizacij ni mogoče obravnavati kot kmetijskih organizacij, tako imenovanih temeljnih zadružnih organizacij, ki so lahko upravljale izključno s sredstvi v družbeni lastnini, in katerih kmetijska zemljišča, ki so jih imela v upravljanju, so bila podržavljena z ZSKZ, ne glede na način pridobitve kmetijskih zemljišč. Prav takšen mešani pravni položaj lovskih organizacij utemeljuje analogija s temeljnimi organizacijami kooperantov, ki so lahko upravljale tako s sredstvi družbene lastnine, kot tudi s sredstvi (predvsem s kmetijskimi zemljišči), ki so jih v temeljni organizaciji kooperantov združili kmetje, člani temeljnih organizacij kooperantov. ZSKZ je kmetijska zemljišča in gozdove, ki so jih temeljne organizacije kooperantov pridobile v upravljanje in razpolaganje na odplačen način, v prvem odstavku 14. člena izvzel iz sistema podržavljenja. Nobenega utemeljenega razloga ni, da bi ZSKZ lovske organizacije obravnaval strožje kot temeljne organizacije kooperantov, in posledično temu podržavil tudi kmetijska zemljišča in gozdove, pridobljene z odplačnimi pravnimi posli.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam in višjemu sodišču predlaga potrditev izpodbijane odločbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožena stranka v pritožbi ponavlja ugovorne navedbe, na katere je izčrpno in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

6Tožnica vztraja pri svojem predlogu, naj pritožbeno sodišče prekine postopek in začne postopek za oceno ustavnosti 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije². Takšnemu njenemu predlogu že sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo. Vprašanje ustavne skladnosti določbe 14. člena ZSKZ je bilo namreč že rešeno z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995, v kateri je ustavno sodišče obravnavalo identična dejanska in pravna vprašanja, ki jih je izpostavila tožena stranka v tem postopku ³.

7Sodišča so na podlagi tretjega odstavka 1. člena Zakona o ustavnem sodišču dolžna upoštevati ustavno odločbo, tako v primeru, če je ugotovljena neustavnost posameznega zakona, kot v primeru, če je ugotovljeno, da posamezna določba zakona ni protiustavna. Ker tožena stranka ni izpostavila novih vidikov, ki jih ustavno sodišče pri svoji odločitvi ne bi upoštevalo, redno sodišče ne more odločiti v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča.

8Središče pritožbenih navedb je, da je tožena stranka sporne nepremičnine pridobila odplačno iz zbranih sredstev svojih članov ter da je te nepremičnine pridobila od imetnikov lastninske pravice.

9Prvo sodišče se je pri odločanju o tožbenem zahtevku pravilno oprlo na ugotovitev, da so bile sporne nepremičnine ob uveljavitvi ZSKZ (11. 3. 1993) v družbeni lastnini in da so po namenski rabi bile opredeljene kot kmetijska zemljišča, zato je z dnem uveljavitve ZSKZ lastninska pravica na spornih nepremičninah na podlagi zakona prešla na tožečo stranko. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje njegovi odločitvi in jasnim ter popolnim razlogom sodbe. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje potrjujejo tudi številne odločbe, ki so obravnavala enaka materialno pravna vprašanja, ki jih izpostavlja pritožba in na katere je že odgovorilo sodišče prve stopnje⁴.

10Na gornje pritožbene navedbe je dovolj ponoviti, da se je prvo sodišče v obravnavani zadevi pravilno sklicevalo na določbe 14. člena ZSKZ, ki med drugim določa, da kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last RS oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij oziroma Zakonu o zadrugah, postanejo last RS oziroma občin. Za vprašanje lastnine na kmetijskih zemljiščih ni odločilna dvojna narava lovskih organizacij ter da so načeloma lovske organizacije lahko imele lastno premoženje v zasebni lasti, temveč je bistvenega pomena specifična narava kmetijskih zemljišč, ki so tako v prejšnjem družbenopolitičnem sistemu kot tudi v postopku lastninjenja družbene lastnine po osamosvojitvi, uživala posebno varstvo in se jim je priznaval poseben pomen in status, kar se odraža tudi v posebni regulaciji pravnega prometa s kmetijskimi zemljišči, zaradi česar je nepomembno, ali je lovska organizacija kmetijsko zemljišče pridobilo odplačno ali neodplačno, ali je njen singularni pravni prednik na zemljišču imel lastninsko pravico ali pravico uporabe in ali je bila po prenosu na kmetijskem zemljišču v zemljiški knjigi na lovsko organizacijo vpisana lastninska pravica ali pravica uporabe. V vsakem primeru je namreč po prenosu na lovsko organizacijo kmetijsko zemljišče prešlo v družbeno lastnino, ker je ta zemljišča lovska družina lahko pridobivala le kot kmetijska organizacija.

11Res je zakon določil izjemo pri lastninjenju kmetijskih zemljišč za izrecno določene organizacije, če so obravnavana zemljišča pridobila odplačno, vendar med te subjekte tožena stranka ne sodi.

12Pritožba torej ni utemeljena. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep in sodbo sodišča prve stopnje.

13Po prvem odstavku 165. člena ZPP v primerih, ko pritožbeno sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči o stroških, ki so nastali v postopku v zvezi z njim. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP), ki znašajo 526,13 EUR.

¹ V nadaljevanju ZPP.
² Uradni list RS št. 10/1993 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZSKZ.
³ Ustavno sodišče je v ustavni odločbi U-I 78/93 z dne 18. 10. 1995 med drugim obravnavalo tudi pobudo lovske družine Ruše z dne 6. 1. 1994, ki je izpodbijala prvi odstavek 14. člena ZSKZ, ker naj bi spravljal v neenak položaj lovske družine, ki so na odplačen način pridobila kmetijska zemljišča. Zatrjevalo je, da je leta 1976 s kupoprodajno pogodbo pridobila pravico uporabe na določenih kmetijskih zemljiščih in izpostavilo, da izpodbijana odločba dopušča odplačno pridobljena zemljišča samo temeljnim organizacijam kooperantov.
⁴ Primerjaj: odločbe VSRS: II Ips 251/2011, II Ips 194/2013, II Ips 136/2014, II Ips 265/2014, II Ips 217/2014, II Ips 270/2014, II Ips 12/2015 in odločbe Višjega sodišča: VSM I Cp 753/2013, VSM I Cp 1220/2015, VSL I Cp 2125/2016.