VSRS Sklep II Ips 253/2015

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se dovoli pristop stranskemu intervenientu na strani tožnika (I. točka izreka) in razsodilo, da se ugotovi, da je neveljavna vknjižba lastninske pravice v korist toženca na nepremičninah s parc. št. 1556/4 in parc. št. 1556/5, obe k. o. ..., ter da se ta vknjižba izbriše in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se pri teh nepremičninah vpiše lastninska pravica v korist tožnika (II. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku ti nepremičnini izročiti tako, da omogoči njuno posest in uporabo (III. točka izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške pravdnega postopka (IV. točka izreka) in da je te dolžan povrniti tudi stranskemu intervenientu (V. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v I., II., III., IV. in ugodilnem delu V. točke izreka potrdilo. Pritožbo stranskega intervenienta je zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu V. točke izreka potrdilo. Odločilo je, da pritožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka ter da tožnik in stranski intervenient sama krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo toženca.

3Toženec je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo. Ne strinja se z odločitvijo pritožbenega sodišča glede ugovora neizpolnitve. Pravna teorija stoji na stališču, da je treba stanje neizpolnitve presojati v vsakem primeru posebej, saj je to odvisno od vsebine obveznosti. Pritožbeno sodišče je pri svojem stališču, da ni mogoče uveljavljati ugovora neizpolnitve, ker zaradi razdrtja prodajne pogodbe ta ne obstaja več, povsem zanemarilo relevantno dejansko stanje. Iz pogodbe z dne 21. 12. 2001 (v nadaljevanju Pogodba) namreč izhaja, da se je tožnik prijavil na razpis toženca, katerega predmet je bil tudi poziv k izstavitvi ponudb za nakup neprofitnih stanovanj. Pri tem je tožnik tožencu ponudil nakup 2.820 m2 v 48 stanovanjskih enotah in 72 (oziroma 93) parkirnih mest, ki bi se nahajali na območju obstoječega objekta - samskega doma. Pravdni stranki sta v 2. členu pogodbe določili skupno pogodbeno ceno za bodoča stanovanja in parkirna mesta (3,434.093,00 EUR). Pri tem sta določili, da bo glede na to, da tožnik še nima pravnomočnega gradbenega dovoljenja, toženec za plačilo 1,026.074,34 EUR pridobil v last obstoječi nepremičnini s parc. št. 1556/4 in 1556/5, obe k. o. .... Stranki sta v 4. členu pogodbe tudi jasno določili posledice neizpolnitve pogodbenih zavez. Iz vsega navedenega izhaja, da je bila skupna pogodbena volja pravdnih strank realizacija projekta, in sicer pridobitev 48 stanovanj in 92 parkirnih mest, katere bi toženec pridobil za dogovorjeno kupnino. Tožnik kljub pozivom in poskusom uskladitve besedila prodajne pogodbe za stanovanja in parkirna mesta te ni hotel skleniti, zato je toženec 17. 4. 2009 vložil tožbo za sklenitev prodajne pogodbe, podrejeno je zahteval razvezo pogodbe in vračilo kupnine. Izključno zaradi insolventnosti oziroma stečajnega postopka nad tožnikom je v tisti zadevi toženec zahtevek za sklenitev pogodbe umaknil, saj tožnik svoje obveze ne bi mogel izpolniti. Toženec je v zadevi VI Pg 1095/09 vtoževal le vračilo kupnine oziroma glede na stečaj tožnika ugotovitev obstoja terjatve, saj je stečajni upravitelj prijavljeno terjatev prerekal. Glede na vse navedeno je očitno, da obveznost tožnika iz Pogodbe ni bila izpolnjena, prav tako ni bilo pravnomočno odločeno o terjatvi tu tožene stranke. Vsled vsemu temu in ob upoštevanju drugega odstavka 4. člena Pogodbe, je ugovor neizpolnitve vsekakor utemeljen. Navedeni ugovor pa je toženec smiselno lahko podal šele sedaj, ko tožnik od njega zahteva prenos lastninske pravice na spornih nepremičninah na podlagi izdane dopolnilne sodbe. Tožnikov zahtevek je povsem v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj si je toženec prizadeval, da bi našla rešitev, ki bi pripeljala do izvedbe zadanega projekta, pri tem pa je tožnik ravnal nekorektno, saj je že v času, ko je bil v finančnih težavah, tožencu zagotavljal izvedbo celotnega projekta. Toženec se nikakor ne izogiba načelu enakega obravnavanja upnikov, ampak ščiti svoje pravice. Zakon kot primarno načelo postavlja pravilo, da morata pogodbeni stranki hkrati izpolniti obveznosti, saj načelo enakopravnosti strank lahko pride do izraza le, če nobena od strank ne prevzema bistvenega tveganja neizpolnitve druge. V kolikor bo zahtevku ugodeno, bo tožnik neupravičeno obogaten za znesek prejete kupnine, saj toženec kot navadni upnik v stečajnem postopku ne bo poplačan. Ne drži, da je bila prodajna pogodba v celoti izpolnjena; namen strank ni bil, da se prenese lastništvo na spornih nepremičninah na tožnika, ampak skupna realizacija projekta po ponudbi tožnika na dani razpis toženca, na podlagi katere bi toženec za dogovorjeno kupnino pridobil 48 stanovanj in 93 parkirnih mest. V kolikor bi bila pogodbe izpolnjena, toženec v postopku VI Pg 1095/09 ne bi vtoževal sklenitve pogodbe oziroma podredno razdrtja pogodbe in vračila kupnine. Toženec uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka, saj se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb toženca glede primarnega interesa toženca za nakup 2.820 m2 stanovanjskih površin, kar je toženec navajal iz razloga, da je treba upoštevati celotno dejansko stanje in pogodbeni interes pravdnih strank ob sklepanju Pogodbe. Iz vsega tega izhaja, da so tožbeni zahtevki strank v obravnavanem postopku in postopku VI Pg 1095/09 povezani. Sodba in dopolnilna sodba v zadevi VI Pg 1095/2009 tvorita logično celoto, saj le skupaj poleg odločitve vsebujeta tudi celovito opredelitev njene dejanske in pravne podlage.

4Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki je v odgovoru nanjo predlagal njeno zavrnitev, s pritrjevanjem razlogom, ki jih je v utemeljitev svoje odločitve navedlo sodišče druge stopnje.

5Revizija je utemeljena.

6V obravnavani zadevi tožnik uveljavlja izpolnitev vrnitvene oziroma reparacijske obveznosti toženca (v obliki izbrisne tožbe) kot posledico razdrtja prodajne pogodbe, ki je bila med pravdnima strankama sklenjena 21. 12. 2001. Na podlagi te pogodbe je toženec za plačilo kupnine 1,026.074,34 EUR postal lastnik nepremičnin s parc. št. 1556/4 in 1556/5, obe k. o. .... V zadevi VI Pg 1095/2009 je bilo po tožbi tu tožene stranke pravnomočno odločeno, da se ugotovi, da je prodajna pogodba z dne 21. 12. 2001 razdrta, odločeno je bilo tudi, da obstoji terjatev (prvotni dajatveni zahtevek je bil zaradi začetka stečajnega postopka nad tožencem spremenjen v ugotovitvenega) tu tožene stranke do tu tožeče stranke v višini 1,162.582,29 EUR iz naslova vračila kupnine in nadomestila za stavbno pravico. Odločitev o obstoju terjatve iz naslova vračila kupnine in nadomestila za stavbno pravico še ni pravnomočna.

7Toženec se je v obravnavanem postopku tožnikovem zahtevku upiral z navedbo, da svoje vrnitvene obveznosti ni dolžan izpolniti zato, ker tudi tožnik ni pripravljen sočasno izpolniti svoje, oziroma da mu že plačana kupnina ne bo nikoli vrnjena, saj ni mogoče pričakovati, da bodo navadni upniki v stečajnem postopku tožnika poplačani. Tak njegov ugovor sta sodišči prve in druge stopnje zavrnili in tožnikovi izbrisni tožbi v celoti ugodili. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je glede na določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju treba šteti, da za sočasnost izpolnitve zadostuje ugotovitev terjatve, kar pa je tožnik izpolnil s tem, ko je obstoj terjatve, ki jo je toženec uveljavljal v stečajnem postopku, priznal. Sodišče druge stopnje je menilo, da ni relevantno, ali je tožnik izpolnil obveznost iz dvostranske vzajemne pogodbe s tem, ko je (ali ni) priznal terjatev toženca v stečajnem postopku, ampak je presodilo, da v konkretnem primeru toženec ugovora neizpolnitve sploh nima.

8Po oceni Vrhovnega sodišča revident presoji drugostopenjskega sodišča utemeljeno nasprotuje. Materialnopravno zmotno je nosilno stališče sodišča druge stopnje, po katerem se toženec ne more več sklicevati na načelo sočasnosti izpolnitve, upoštevaje da je pravnomočno odločeno, da je prodajna pogodba razdrta oziroma da vzajemnih pogodbenih zavez ni več. Po določbi drugega odstavka 111. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ima stranka v primeru, če je popolnoma ali delno izpolnila pogodbo, ki je razvezana, pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Če imata obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega, pa v skladu z določbo tretjega odstavka istega člena veljajo za vzajemno vračanje pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb - torej (tudi) pravila sočasne izpolnitve (101. člen OZ).

9Zaradi razdrtja pogodbe se torej pogodbeno razmerje preoblikuje v razmerje pogodbenega vračanja.¹ Pravilo vračanja, kadar sta k temu zavezani obe stranki, pa v omenjenem tretjem odstavku 111. člena OZ določa, da se mora vračati sočasno; po načelu iz roke v roko.² Pravilo sočasnega vračanja se uresničuje z ugovorom, ki je smiselno enak ugovoru neizpolnitve.³ Gre za enega od materialnopravnih ugovorov, ki vplivajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem, ko sodišče ugovoru toženca ugodi (na način, da v izreku sodbe izreče pogoj, da je toženec dolžan izpolniti le, če obenem tudi tožnik izpolni svojo obveznost), deloma zavrne tožbeni zahtevek tožnika. Prisodi tožniku torej nekaj manj, ne pa nekaj drugega (extra petitum), kot je zahteval.⁴ V obravnavanem primeru je tožnik v stečajnem postopku, zato je treba pri oblikovanju izreka (pogoja) upoštevati tudi to okoliščino in relevantna določila stečajnega postopka.

10Sodišče druge stopnje je zavrnitev pritožbe toženca utemeljilo na napačnem materialnopravnem stališču. Zaradi tega ni presojalo pritožbenih navedb, s katerimi je toženec grajal pravne in dejanske zaključke, da je tožnik svojo vrnitveno obveznost iz razdrte pogodbe izpolnil s tem, ko je terjatev do vračila kupnine, ki jo je toženec prijavil v stečajnem postopku, priznal. Pritožba je zato ostala neizčrpana, kar je terjalo razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje temu sodišču (drugi odstavek 380. člena ZPP).

11Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo pridržalo za končno odločbo.

¹ Primerjaj D. Možina, Razdor, odpoved in odstop od pogodbe, Pravni letopis 2011, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, stran 66, in sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 217/2015 z dne 16. 3. 2017.
² Primerjaj M. Juhart v N. Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 591, in sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 217/2015 z dne 16. 3. 2017.
³ M. Juhart v N. Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 591.
⁴ Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 266/1993 z dne 27. 1. 1994, II Ips 561/1999 z dne 11. 5. 2000, II Ips 661/2001 z dne 29. 8. 2002 in II Ips 456/2004 z dne 25. 1. 2006, primerjaj tudi A. Galič v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2005, str. 31.