VSK Sodba I Cp 61/2018

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek 6.000,00 EUR nadomesti z zneskom 4.000,00 EUR in se za razliko tožbeni zahtevek zavrne. V ostalem se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti zavrneta in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnica) plačati odškodnino v višini 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.4.2015 do plačila, vse v roku petnajstih dni po pravnomočnosti sodbe (I. točka izreka) in višji tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka (III. točka izreka). Tako je razsodilo, ker je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je toženka v dveh pisanjih, ki sta bila poslana sodišču v nepravdnih zadevah, posegla v tožničine pravice, ki ji jih zagotavlja 35. člen Ustave RS, ker je na žaljiv in zaničevalen način skušala prikazati tožničine osebnostne lastnosti, njeno duševnost in zasebno življenje. Ugotovilo je, da je zaradi navedenega tožnica trpela bolečine, ki so bile tri mesece na ravni psihične motnje in ji na račun odškodnine prisodilo 6.000,00 EUR, kar je približno 5 do 6 povprečnih mesečnih plač v Sloveniji.

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Zoper zavrnilni del sodbe se iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po pooblaščeni odvetniški družbi pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine v višini 45.000,00 EUR v celoti ugodi. Pri odmeri odškodnine je prvostopenjsko sodišče zmotno upoštevalo tako intenzivnost, kot tudi trajanje tožničinih duševnih bolečin. Poleg trajanja je pri intenziteti bolečin potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je tožnica zdravnica, zato je še toliko bolj trpela zaradi neresničnih in objektivno ter subjektivno žaljivih navedb, ki so bile podane z namenom zaničevanja in blatenja njenega ugleda in dobrega imena, hkrati pa so ogrožale njeno poklicno in profesionalno udejstvovanje. Upoštevati je treba, da ni šlo za enkraten poseg v osebnostne pravice, pač pa za dolgotrajno in sistematično podajanje žaljivih in zaničevalnih trditev. Izvedenec je potrdil obstoj hudih posledic. Dejstvo je, da je tožnica trpela hude duševne bolečine v obliki prehodne duševne motnje - prilagoditvene motnje in da je ta motnja trajala tri mesece, toliko časa je potrebovala psihoterapevtsko pomoč. Bolečina je bila prisotna še kasneje in je še sedaj (zapiše izvedenec v mnenju), saj gre za spor s sestro, a ne dosega razsežnosti duševne motnje. Neobstoj duševne motnje dokazuje lažjo intenziteto duševnih bolečin, ki prav tako opravičujejo denarno odškodnino. Sodišče je spregledalo, da je izvedenec potrdil, da je bila bolečina prisotna še kasneje - v lažji intenziteti - oz. še sedaj, torej je intenziteta in trajanje duševnih bolečin daljše, kot je to ugotovilo sodišče. Ker gre za daljši rok trajanja duševnih bolečin, ko je bila tudi intenziteta hujša, tožnica meni, da bi sodišče moralo prisoditi višjo odškodnino, če ne celotni zahtevani znesek. Namen odškodnine v tem primeru bi moral biti tudi preventivne narave, torej takšen, da bi toženko v bodoče odvračal od storitve podobnih dejanj. V tej zadevi je potrebno upoštevati tudi, da se je s pisanjem toženke seznanilo večje število oseb, iz tega razloga je tudi jasno, da je obseg škode večji (zato so bile duševne bolečine tudi bolj intenzivne), kot pa v primeru, če bi toženka tožnico razžalila na samem. V term primeru pa je potrebno ugotoviti, da se je s protipravnim ravnanjem toženke seznanila širša javnost, kar dokazuje, da je tožnica tudi iz tega naslova trpela duševne oz. čustvene bolečine. Tožnica uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4Na tožničino pritožbo je po pooblaščeni odvetniški družbi odgovorila toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice zavrne ter ugodi pritožbi toženke s tem, da naj izpodbijano sodbo razveljavi in predlog za določitev odškodnine zavrne. Toženka uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

5Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščeni odvetniški družbi pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Navaja, da je ravnanja toženke, ki so za tožnico sporna, in ki jih je sodišče obravnavalo v tem postopku, mogoče razdeliti na dva dela - na vlogo z dne 8.7.2013 (v nadaljevanju: vloga z dne 8.7.2013), ki jo je toženka posredovala na Okrajno sodišče v Kamniku v zadevi N 10/2013 zaradi odvzema opravilne sposobnosti matere pravdnih strank F. A. in na vlogo za odvzem opravilne sposobnosti tožnice, ki jo je toženka vložila skupaj s svojo sestro in svojo materjo A. F.. Glede vloge z dne 8.7.2013 se ne strinja, da so bile njene navedbe protipravne ter objektivno žaljive. Najprej izpostavlja, da sodišče v sodbi izrecno niti ne navede, katere navedbe v sporni vlogi so objektivno in subjektivno žaljive, temveč se v 5. točki razlogov le sklicuje na navedbe tožnice, čeprav so te očitno v nasprotju z dokazi, predvsem pa so izvzete iz konteksta celotne zadeve. Glede očitnega nasprotja z dokazi toženka poudarja, da ne drži, da bi trdila, da lahko tožnica kot psihiatrinja vsakega človeka naredi norega, saj takšne trditve toženka nikoli ni podala. Ob zaključku, da ne držijo toženkine navedbe, da je toženka z navedenim dopisom želela le zavarovati lastno matere, sodišče ni upoštevalo, da je tožnica postopek za odvzem opravilne sposobnosti sprožila povsem neupravičeno, o čemer so izpovedale tudi priče. Za odvzem sposobnosti torej ni bilo pogojev in je tožnica to vedela oz. je kot hči F. A. ter kot psihiatrinje to morala vedeti.

Toženka izpostavlja, da sodišče v napadeni sodbi navedbe toženke glede lastnosti tožnice ni presojalo v kontekstu, v katerem so bile podane. Tekom postopka se je izkazalo, da so bile navedbe glede postopkov resnične. Toženka je na primer zapise o blodnih doživljanjih podala na podlagi seznanitve s tožničino knjigo, kjer slednja opisuje, kako se sporazumeva s pokojnimi. Sodišče je vse izpostavljene sporne navedbe očitno napačno presodilo na način, kot da je šlo za blatenje tožnice. Toženka izpostavlja, da negativnih lastnosti tožnice, kot jih zaznava sama oz. so jih zaznale tudi njena sestra in mati, ni mogoče predstaviti bistveno drugače. Namen spornega zapisa v predmetni vlogi ni bil nič drugega kot Okrajnemu sodišču v Kamniku predstaviti celotno sliko, da bo lahko razumelo razkorak med dejanskim stanjem glede F. A., kot ga predstavlja zdravnica psihiatrinja in hkrati predlagateljica D. A. ter resničnim dejanskim stanjem. Toženka je sporne navedbe podala v okviru obrambe kršene pravice oz. pri varstvu upravičenih koristi svoje matere. Njen namen ni bil zaničevalen, temveč je zgolj obramba pravice, v okviru katere je kot laik ocenila, da je tudi pomembno, da ima sodišče uvid v celotno sliko zadeve. Navedeno je toženka ocenila kot pomembno, saj je tožnica predlog podala v funkciji psihiatrinje, kar pri sodišču v postopku zaradi odvzema poslovne sposobnosti že po naravi stvari vzbuja večjo kredibilnost v zapisane besede. Zato je bilo za toženko pomembno, da sodišču pojasni, da navedb predlagateljice ne gre razumeti zgolj kot navedbe strokovnjaka - psihiatra, ki mu je mogoče pokloniti vero, temveč kot tudi navedbe svojca, katerega osebnostne lastnosti niso takšne, da bi mu bilo mogoče nekritično pokloniti vero.

V zvezi z zapisi v navedeni vlogi tožnica tudi ni izkazala nikakršne škode, zlasti pa ne takšne, ki bi opravičevale tako visoko odškodnino. Pri tem bi sodišče moralo upoštevati tudi dejstvo, da je tožnica psihiatrinja in torej dobro izobražena o tem, kako se je potrebno spopadati z neprijetnimi dogodki v življenju. Da v zvezi s spornim pisanjem tožnici očitno ni nastala nikakršna škoda, je razvidno iz izvedenskega mnenja izvedenca K. v točki 4. V navedenem delu je izvedenec jasno navedel, da „je bila tožnica v čustveni stiski le ob predlogu za odvzem poslovne sposobnosti“. Izvedenec je obenem na strani 6 še pojasnil, da so duševne bolečine trajale cca 3 mesece, pri čemer je iz vsebine mnenja razvidno, da gre za obdobje po vložitvi predloga za odvzem opravilne sposobnosti tožnice - torej po 23.9.2013 oz. po oktobru 2013. Vse navedeno kaže, da tudi če bi pisanje toženke z dne 8.7.2013 bilo protipravno, toženka v zvezi s tem ni trpela duševnih bolečin in bi zato odškodninski zahtevek na tem temelju sodišče moralo zavrniti.

V zvezi s predlogom za odvzem opravilne sposobnosti tožnice toženka izpostavlja, da sta A. in mati ter sestra tožnice imele vrsto indicev, ki so nakazovali na utemeljenost sprožitve tega postopka. Navedeno sta v predlogu tudi natančno pojasnile in obrazložile. To pomeni, da predlog ni bil podan z namenom zaničevanja in blatenja. Zgolj dejstvo, da je nekdo vložil predlog za odvzem poslovne sposobnosti, namreč samo zase ne more biti protipravno. Toženka se nikakor ne strinja s stališčem sodišča, da je na žaljiv in zaničevalen način skušala prikazati tožničine osebne lastnosti, njeno duševnost in zasebno življenje. V napadeni sodbi sodišče izpostavlja, da je v predlogu za odvzem poslovne sposobnosti navedeno, da naj bi bila tožnica situacijsko neorganizirana in čustveno inkontinenčna. Sodišče ugotavlja, da je toženka navedla, da naj bi bila tožnica nemočna, nesposobna za odločitve ali dogovore, ki bi bili koristni zanjo, higiensko zanemarjena, živela naj bi s štirimi mačkami in enim psom, bila naj bi asocialna in agresivna, posluževala naj bi se izdelave vodu lutk ter se pogovarjala s pokojnim očetom. Vse navedene zapise je sodišče prve stopnje presojalo izven konteksta siceršnje vsebine vloge za odvzem poslovne sposobnosti. Tako sploh ni primerno upoštevalo v spis predložnih posameznih strani tožničine knjige, ki so po oceni toženke dejansko izkazovali tožničino blodnjavost v zvezi z opisom komunikacije s pokojnim očetom. Takšna dejstva, da jo pokojni oče kliče po telefonu je namreč tožnica zelo dosledno in obširno zapisala v svoji knjigi, kar je razvidno iz v tem postopku predloženega dokaza. Toženka zato izrecno naproša, da pritožbeno sodišče prebere strani knjige in sicer 36, 37, 38, 39 in 40, ki izkazujejo tožničino lastno opisovanje svojih za laika nerazumnih blodnih doživljanj in njeno komunikacijo s pokojnim očetom. Navedbam toženke o tem, da se tožnica poslužuje vudu lutk, se sicer sprva resda zdi nenavadna, vendar pa jo je potrebno upoštevati v luči vsebine tožničine knjige ter informacij, ki so jih imele toženke, sestra ter tožničina mati. Ob prebiranju strani knjige tožnice se trditev, da se tožnica poslužuje vudu lutk, pokaže v bistveno drugačni luči. Predvsem pa sodišče ne bi smelo spregledati izpovedbe priče K., ki je neposredno izpovedal, da je sam videl, kako je tožnica zabadala igle v lutko. Toženka je verjela v utemeljenost predloga za odvzem opravilne sposobnosti tožnice in resničnost zapisov v navedenem predlogu ter ni posegla protipravno v tožničine pravice do duševne celovitosti, njeno zasebnost in osebnostne pravice. Toženka ocenjuje, da ni podala navedb, ki bi bile objektivno žaljive, vsekakor pa navedb ni podala z namenom zaničevanja ali šikaniranja. V kolikor bi se ugotovilo, da katera izmed navedb ni resnična, je imela tožnica utemeljen razlog verjeti v njeno resničnost, na podlagi v spis predloženih dokazov pa je upravičeno verjela, da ima njena sestra velike psihične težave. V zvezi z namenom zaničevanja napadena sodba nima konkretne in prepričljive obrazložitve. V zvezi s celotno zadevo toženka v okviru pritožbe še izpostavlja, da bi sodišče moralo v obrazložitvi zelo natančno pojasniti, ali kot protipravno ravnanje ocenjuje dejstvo, da je toženka skupaj z materjo in sestro vložila predlog za odvzem opravilne sposobnosti oz. vlogo v postopku odvzema opravilne sposobnosti F. A., ali pa protipravno ravnanje predstavljajo zgolj nekateri zapisi v izpostavljenem predlogu oz. vlogi. Sodišče je neutemeljeno, brez trdnih dokazov oz. kljub dokazom, ki so dokazovali nasprotno, sledilo navedbam tožnice glede nekaterih duševnih bolečin, ki naj bi jih utrpela. Oprlo se je na izvedensko mnenje, vendar to potrjuje zgolj to, da je predlog za odvzem poslovne sposobnosti pri tožnici sprožil razvoj čustvene bolečine v obliki prehodne duševne motnje, ki naj bi trajala okvirno 3 mesece. Iz izvedenskega mnenja pa obenem izhaja, da je zdravstvena dokumentacija tožnice zelo pičla, kar pomeni, da ni zapisov o zdravstvenem stanju oz. o kakršnihkoli zdravstvenih pregledih. Pri izvedbi dokaza z izvedencem je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj je izvedenec kot pomočnik sodišča svoje mnenje podal na podlagi listin, ki jih v spisu sploh ni. V spisu se zdravstveni karton in zdravstvena dokumentacija tožnice ne nahajata. Ker je svoje določitev sodišče oprlo na svojega pomočnika torej izvedenca, je tudi sodišče kršilo pravila postopka.

Glede višine same odškodnine pa toženka izpostavlja, da je odškodnina v višini 6.000 EUR prekomerna in odstopa od primerljivih škod. Kot primere iz sodne prakse toženka izpostavlja npr. VSL sodba I Cp 3122/2011, VSL sodba II Cp 4203/2008, v katerih je šlo za protipraven poseg v čast in dobro ime, vendar je bila odškodnina prisojena v bistveno nižjem znesku. Sodišče bi moralo upoštevati tudi, da je tožnica psihiatrinja, ki razpolaga z ustreznimi veščinami, s katerimi lahko svojo duševne bolečine omili oz. jih prepreči. Poleg navedenega bi moralo upoštevati, da je tožnica ob priliki svojega zaslišanja pojasnila, da je bila že pred spornim dogodkom anksiozna, ter da je že pred spornim dogodkom trpela lažjo obliko duševnih bolečin. Razlogi za tožničino predhodno anksioznost, predhodne duševne bolečine v predmetni zadevi niso pojasnjeni. Prisojena odškodnina je bistveno višja od običajnih odškodnin v podobnih zadevah, obenem pa sodišče pri odmeri ni upoštevalo, da je imela tožnica že predhodne psihične težave, ki niso v zvezi s toženko ter jih tožnica ni ustrezno zdravila. Toženka uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

6Na pritožbo toženke je po pooblaščeni odvetniški družbi odgovorila tožnica. Meni, da pritožba toženke ni utemeljena, zato predlaga njeno zavrnitev. Uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

7Pritožbo je vložila tudi toženka osebno. V njej poudarja, da je sicer prava neuka oseba, vendar se ji kot laiku sodba ne zdi pravična. Sama sodba ji negira pravice, ki so ji dane z Ustavo in zakonodajo v demokratični Sloveniji, kot v EU. Sicer so te pravice le mrtve črke na papirju. Tudi v pritožbi se opravičuje za morebitni navedke, če niso resnični ali bi kogarkoli prizadeli. Če pritožbi ne bo ugodeno predlaga, da se ji naloži zaporna kazen, saj tožba menda ni podana iz obogatitvenih namenov, sama bo nekaj časa uživala mir pred nenehnim šikaniranjem, ovadbami, lažnimi prijavami, anonimkami, etc, toženke.

8Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

9Toženka izpodbija tako podlago kot višino odškodninskega zahtevka, tožnica pa se pritožuje le zoper odločitev o višini, zato bo pritožbeno sodišče najprej odgovorilo na pritožbene trditve toženke, ki se nanašajo na podlago odškodninskega zahtevka, nato pa še na pritožbene trditve obeh pravdnih strank, ki se nanašajo na višino dosojene odškodnine.

10Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da so tako navedbe v vlogi z dne 8.7.2013, kot tudi v predlogu za odvzem opravilne sposobnosti objektivno in subjektivno žaljive. Ne glede na to, da prvostopenjsko sodišče v 5. točki razlogov izpodbijane sodbe, ni ponovno povzelo navedb, ki jih je ocenilo kot žaljive, je jasno, na katere toženkine navedbe se njegova ugotovitev nanaša in mu jih ni bilo treba še enkrat prepisovati, saj se je sodišče v razlogih sodbe sklicevalo na vsebino navedene vloge, ki se nahaja v prilogi A3 spisa. V slednji toženka res ni izrecno navedla, da je tožnica psihiatrinja, ki vsakega človeka lahko naredi norca, je pa v navedeni vlogi zapis:“ Treba je vedeti, da je psihiatrija mejna znanost, ki vsakega človeka naredi norca“ (glej zadnji stavek drugega odstavka na tretji strani vloge). Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da če bi toženka, ki ni bila niti stranka, niti udeleženka nepravdnega postopka, res želela samo zaščititi materino osebnost, bi izpostavila le okoliščine, ki bi kazale na materino opravilno sposobnost in ne bi izpostavljala zatrjevanih negativnih lastnosti tožnice. Da se je kasneje izkazalo, da je bil postopek za odvzem opravilne sposobnosti matere sprožen povsem neupravičeno, na zgoraj povzeti zaključek prvostopenjskega sodišča nima vpliva. Prva tako ne drži, da sodišče v izpodbijani sodbi toženkinih navedb glede tožničinih lastnosti ni presojalo v kontekstu, v katerem so bile podane. Sodišče je navedbe presojalo prav v podanem kontekstu in v razlogih sodbe to tudi ustrezno argumentiralo. Toženki pa je bilo tudi pojasnjeno, da opis tožničinih lastnosti v postopku odvzema opravilne sposobnosti matere, ne bi imel prav nobenega vpliva in to ne glede na to, kdo je bil predlagatelj postopka, saj je v postopku potrebno vedno pridobiti neodvisno izvedensko mnenje sodnega izvedenca.

11Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključki prvostopenjskega sodišča, da je toženka na žaljiv način skušala prikazati tožničine lastnosti v predlogu za odvzem opravilne sposobnosti in ne drži, da je prvostopenjsko sodišče zapise v predlogu ocenjevalo izven konteksta. Zakaj ni moglo merodajno oceniti v spis predloženih posameznih strani tožničine knjige, je prvostopenjsko sodišče ustrezno pojasnilo. Zlasti pa je pomembno, da je sodišče v tem postopku za tožnico pridobilo mnenje izvedenca psihiatrične stroke iz katerega izhaja, da pri tožnici ni akutne ali ponavljajoče se duševne motnje, da pri njej ni podana nobena duševna bolezen ali motnja, ki bi vplivala na njeno sposobnost realnega doživljanja sveta in pri njej niso podana nobena blodnjav doživljanja, zaradi česar se je izkazalo, da so navedbe, ki naj bi opravičevale predlog za odvzem poslovne sposobnosti tudi neresnične. Iz razlogov izpodbijane sodbe tudi povsem jasno izhaja, da sodišče kot protipravnega ravnanja ni štelo samega dejstva, da je toženka v nepravdnem postopku vložila vlogo z dne 8.7.2013 in predlog za odvzem opravilne sposobnosti, pač pa je kot objektivno in subjektivno žaljive ocenilo navedbe v vlogi oziroma predlogu.

12Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo obrazložilo, zakaj se je oprlo na izvedensko mnenje, ki je strokovno, temeljito in jasno, brez kakršnihkoli protislovij oziroma pomanjkljivosti. To, da je izvedenec podal mnenje po vpogledu v tožničin splošni zdravstveni karton, korektnosti izvedenskega mnenja ne omaja, niti to ne pomeni procesne kršitve. V kolikor je toženka dvomila v verodostojnost izvedeniškega mnenja, v delu v katerem so podlaga zapisi v zdravstvenem kartonu, bi ga morala v tem delu izpodbijati, vendar tega ni naredila. Izvedenec je izdelal izvedeniško mnenje v skladu s sklepom sodišča¹, na izvedeniško mnenje toženka tudi ni imela pripomb.

13V zvezi s pritožbenimi trditvami tožnice, da bi moral biti v konkretnem primeru namen odškodnine tudi preventivne narave, je treba najprej povedati, da sta teorija in sodna praksa enotni, da je temeljna funkcija denarne odškodnine pri duševnih bolečinah zaradi kršitev osebnostnih pravic v slovenskem pravu satisfakcija oziroma zadoščenje. Po mnenju Vrhovnega sodišča odškodnina ni namenjena odvračanju storilcev od posegov v pravno sfero; to je namreč v domeni kaznovalne politike².

14Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče po skrbno izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo tudi vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev o višini in pritožbi obeh strank s svojimi pritožbenimi navedbami ne uspeta vzbuditi dvoma v pravilnost. Sodišče je verjelo, da je bila tožnica zaradi toženkinega ravnanja potrta, postala je bolj pasivna, povišal se je holesterol, trpela je občasno tahikardijo, glavobole vrtoglavice, ni se mogla zbrati, opešal ji je delovni spomin, postala je depresivna in ni mogla med ljudi. Izvedenec je v mnenju pojasnil, da je predlog za odvzem poslovne sposobnosti pri tožnici sprožil razvoj čustvene bolečine v obliki prehodne duševne motnje, ki je trajala okvirno 3 mesece, saj je toliko časa potrebovala psihoterapevtsko pomoč. Bolečina je bila pri tožnici prisotna še pozneje, a ni dosegla razsežnosti psihične motnje, stopnja duševne bolečine pri tožnici je bila po oceni izvedenca zmerna. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ob upoštevanju okoliščin na strani tožnice na eni strani, na drugi strani pa ob upoštevanju okvirov, ki jih je v primerljivih primerih začrtala sodna praksa (na primer: II Ips 528/2007) pravična odškodnina za duševne bolečine odškodnina v višini 4.000,00 EUR. V zadevi II Ips 528/2007, je bila oškodovancu, ki je prav tako psihiater, dosojena odškodnina v višini 8 povprečnih plač, vendar je v tistem primeru protipravno ravnanje trajalo dlje časa in je povzročitelj članke z negativni vsebino tudi objavljal v različnih časopisih. V obravnavani zadevi sta bili obe vlogi vloženi na sodišče v nepravdnem postopkih, v katerih je javnost izključena. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na prvi stopnji dosojeno odškodnino znižalo za 2.000,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina predstavlja ustrezno zadoščenje za tožnici nastalo škodo, obseg njenih prikrajšanj je ustrezno ovrednoten, prisojena odškodnina v višini 4.000,00 EUR pa primerna.

15Glede na minimalen uspeh toženke, ki s pritožbo po temelju ni uspela, delno je uspela le po višini, pritožbeno sodišče ni posegalo v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

16Prav tako je odločilo, da tožnica in toženka sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela, toženka pa zato, ker je s pritožbo le delno uspela, odgovora obeh strank na pritožbo nasprotne stranke pa tudi nista nista pripomogla k rešitvi tega spora.

¹ S sklepom z dne 17.1.2017 je sodišče izvedencu izrecno naložilo, da vpogleda v tožničino zdravstveno dokumentacijo, ki se nahaja v ambulanti njene osebne zdravnice (sklep na list. št. 103)
² primerjaj: Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 220/1999