VSK Sodba I Cp 615/2018

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15-ih dni od dneva prejema te sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 356,97 EUR.

1V tem postopku ni bilo sporno, da sta pravdni stranki sklenili leasing pogodbo številka 99.5241, katere predmet je bil bager letnik 2000 in da je bila navedena pogodba na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici I P 68/2010 z dne 5.10.2012 izrečena za nično. S sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici I P 107/2014 z dne 4.2.2015 je bilo pravnomočno razsojeno, da toženi stranki (v zadevi I P 107/2014 tožeči stranki) ne gre odškodnina v višini pozitivnega pogodbenega interesa, ker toženka v postopku sklepanja leasing pogodbe ni ravnala s skrbnostjo, ki se od gospodarske družbe pričakuje ob sklepanju pogodbe. V obravnavani pravdni zadevi je tožnik svoj tožbeni zahtevek opiral na trditve, da je toženki na podlagi nične pogodbe plačal polog in obroke v skupnem znesku 15.362,09 EUR. Ker mora na podlagi prvega odstavka 87. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) vsaka pogodbena stranka na podlagi nične pogodbe drugi pogodbeni stranki, vrniti vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, tožnik v tem postopku zahteva plačilo zneska 15.362,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.11.2012. Zahtevku se je toženka upirala s trditvami, da je nemoralen in celo protipraven z vidika, ker tožnik iz svojega premoženja ni nikoli plačal niti pologa niti obrokov leasinga, kar pomeni, da tožnik zahteva nekaj, kar sploh ni nikoli dal. Izpostavljala je tudi vsebino drugega odstavka 87. člena OZ, ki določa, da lahko sodišče v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev tistega, kar je dala drugi stranki, če je pogodba nična zato, ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom, pri čemer mora sodišče upoštevati poštenost ene oziroma obeh strank, ter pomen ogroženih interesov. Toženka je trdila, da je tožnik pri sklepanju same pogodbe ravnal izrazito nepošteno in v nasprotju z moralnimi načeli.

2Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zahtevek za plačilo 15.362,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.11.2012 dalje do plačila zavrnilo (I. točka izreka) in odločilo, da bo o stroških postopka odločilo po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek je prvostopenjsko sodišče zavrnilo iz dveh razlogov: Prvi je v tem, da je tožnik, ki je bil sicer formalno stranka pogodbe, na podlagi katere je toženka denarni znesek dejansko prejela, ne more biti legitimiran za vrnitev denarja, ker je le „posodil ime pri poslu“, saj sta mu denar za polog in plačilo obrokov izročila E. P. oziroma I. M. in v njegovi premoženjski sferi ni prišlo do nikakršnih premikov. Drugi pa v tem, da je tožnik ravnal v nasprotju s splošnim načelom vestnosti in poštenja in prekršil moralna načela, saj je kljub temu, da mu premet po pogodbi ni bil izročen, prejem predmeta pogodbe potrdil s primopredajnim zapisnikom in po sklenitvi pogodbe plačeval obroke po pogodbi, čeprav je vedel, da ni dolžan ničesar plačevati. O dejstvu, da predmet leasinga ne obstaja tudi ni obvestil leasingodajalca.

3Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščencu pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženki naloži v plačilo vse stroške postopka. Zmotno in nepopolno je prvostopenjsko sodišče ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da pritožnik ni dokazal, da je bil on tisti, ki je plačeval leasing obroke oziroma da ni dokazal, da je izročal toženki denar z namenom skleniti lasten posel (točka 16 obrazložitve sodbe). Izpostavlja, da je povsem irelevantno, kdo je pritožniku dajal denar za plačevanje leasing obrokov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil pritožnik tisti, ki je obroke dejansko plačeval (točka 14 obrazložitve). Dejstvo je, da sta pri sklepanju nične pogodbe sodelovali pravdni stranki in samo oni sta bili v medsebojnem razmerju, tako da je aktivno legitimiran za vložitev zahtevka po 87. členu OZ samo pritožnik. Sicer pa je sodišče povsem prezrlo, da je pritožnik ob sklenitvi pogodbe plačal tudi polog v višini 2.500.000,00 SIT, kar je razvidno iz izjave o pobotu z dne 21.12.2005. Ker je v pogodbenem odnosu (čeprav ničnem) s toženko bil samo pritožnik, je tudi samo on aktivno legitimiran za vložitev tožbe po 87. členu OZ. Če bi namreč obveljalo stališče sodišča prve stopnje, bi to pomenilo, da bi bila aktivno legitimirana za povračilni zahtevek iz konkretne pogodbe I. M. in E. P., kar pa po prepričanju pritožnika ne vzdrži resne pravne presoje, saj slednja nista bila v nobenem odnosu s toženko.

V zvezi z zaključki sodišča v točki 16 sodbe pritožnik uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj so razlogi sodbe nejasni in sami s seboj v nasprotju. Ni jasno, kateri posel je sodišče imelo v mislih. Prvostopenjsko sodišče tudi ni navedlo nobenega razloga, zakaj naj bi bil posel sklenjen v nasprotju z moralnimi načeli. Sicer pa posel, ki je sklenjen zato, da nekdo sebi ali drugemu pridobi premoženjskopravno korist, ni posel, ki bi bil sklenjen v nasprotju z moralnimi načeli, saj se posli praviloma sklepajo prav zaradi pridobitve premoženjskopravne koristi. Če pa je sodišče imelo v mislih, da naj bi bil posel sklenjen zaradi pridobitve protipravne premoženje koristi, pa kaj takega med razloge sodbe ni zapisalo in v zvezi s tem ni navedlo prav nobenega zaključka. Povsem nepravilna je ugotovitev sodišča (točka 13), češ da naj bi pritožnik z različnimi trditvami v različnih postopkih prihajal v lastno nasprotje, kar naj bi zmanjševalo njegovo kredibilnost. Da naj bi v nekem drugem postopku pritožnik navajal, da ni imel volje skleniti leasing pogodbe, da sta mu denar izročala E. P. in I. M., ter da naj bi ob zaslišanju povedal, da sam obrokov ni plačeval, ni nikakršno nasprotje, predvsem pa za ta postopek ni bistveno. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo, da naj bi pritožnik v poslu ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter da je prekršil moralna načela. To sodišče opravičuje s tem, da naj bi izročil zahtevane plačilne listine, da je dolg zavaroval s porokom, da je zagotovil lastno udeležbo in da je izročil bianco menice. Vse to so faze pred sklenitvijo pogodbe, zato na podlagi teh dejanj sodišče prve stopnje ne more utemeljevati domnevnega ravnanja v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja ali da bi šlo za ravnanja v nasprotju z moralnimi načeli. Tudi plačevanje obrokov in podpis prevzemnega zapisnika ne more predstavljati ravnanja v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja. Plačevanje obrokov je faza izpolnjevanja pogodbe in če teh obrokov ne bi plačevala, bi pritožnik ravnal v nasprotju s sklenjeno pogodbo. Izpolnjevanje pogodbenih določil, pa četudi gre za nično pogodbo, ne more predstavljati ravnanja v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Če bi stališče sodišča prve stopnje obveljalo, bi to pomenilo, da tisti, ki nekaj izpolni po nični pogodbi, ne more tega zahtevati nazaj. Bistveno v predmetni zadevi je, da je bila pogodba nična zaradi tega, ker predmet leasinga ni obstajal, pri čemer sta obe pravdni stranki to vedeli. Kljub temu sta obe pogodbo izpolnjevali tako, da je pritožnik plačeval obroke leasinga, toženka pa jih je sprejemala. Tudi v primeru VS RS opr. št. III Ips 30/2016 z dne 19.5.2017 sta obe pogodbeni stranki vedeli, da predmet pogodbe ni določljiv, pa je sodišče ugodilo zahtevku stranke, ki je kupnino plačala, da ji druga stranka kupnino vrne. Tožnik povzema drugi odstavku 87. člena OZ in izpostavlja, da pogodba ni bila nična zato, ker bi nasprotovala temeljnim moralnim načelom, temveč zato, ker je bilo ugotovljeno, da predmeta leasinga ni, zato je po prepričanju pritožnika sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pri odločanju uporabilo drugi odstavek 87. člena OZ. Ne glede na navedeno pa ne gre spregledati, da sodišče ni upoštevalo, da sta obe stranki ravnali nepošteno (če bi obveljalo tisto, kar je ugotovilo sodišče glede pritožnika), pri čemer ne gre spregledati, da je tožena stranka profesionalna organizacija, ki se poklicno ukvarja s financiranjem leasinga in je torej strokovno usposobljena na tem področju, zato je njeno skrbnost in ravnanje potrebno presojati kot skrbnost dobrega strokovnjaka. Ni pravično, da glede na ravnanje obeh strank, toženka obdrži tisto, kar je prejela, pa čeprav je sama kupila predmet leasinga. Delavec toženke A. Ž. je podpisal račun in potrdil, da je stroj nabavljen, pa čeprav ga ni bilo, zanj je dobavitelju celo plačala kupnino in pritožniku na podlagi zapisnika o prevzemu izročila stroj, ki ga ni bilo. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje povsem napačno večjo težo dalo ravnanju pritožnika kot pa ravnanju tožene stranke. Poleg ravnanja obeh pogodbenih strank pa bi moralo sodišče, če bi pravilno uporabilo določbo 87. člena OZ, še presoditi tudi pomen ogroženih interesov, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo, saj sodba o tem nima nobenega razloga. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena OZ, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sicer pa je tožeča stranka predlagala, da sodišče v postopku zasliši tožnika, vendar je ta dokazni predlog zavrnilo, pri čemer pa v sami obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov za tako odločitev, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, s tem pa je bila tudi kršena pravica pritožnika iz 22. člena Ustave RS. Pritožnik uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4Na pritožbo je po pooblaščencu odgovorila toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da tožnikovo pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Izpostavlja, da je tožnik ves čas dobro vedel, da gre za prevaro, s čimer je nedvomno ravnal v nasprotju z moralnimi načeli ter dobro vero in poštenjem. Iz navedenega je sodišče ugotovilo, da tožnik sploh ni nakazoval obrokov iz svojega premoženja, pač pa sta ji denar za plačevanje obrokov izročila I. M. in E. P.. Na drugi strani pa toženka ob sami sklenitvi posla ni vedela, da predmet leasing pogodbe ne obstaja. Navedeno je izvedela šele, ko je tožnik prenehal plačevati leasing obroke in zahteval ugotovitev ničnosti pogodbe. Sodišče je v sodbi pravilno ugotovilo, da je toženki mogoče očitati zgolj premajhno skrbnost pri sklepanju leasing pogodbe, saj ni preverila ali predmet leasing res obstaja. Nikakor pa ji ni mogoče očitati nemoralnega ravnanja ali ravnanja v nasprotju z dobro vero in poštenjem. Toženka namreč nikoli ne bi sklenila leasing pogodbe, če bi vedela, da predmet leasinga ne obstaja. Pri sklepanju predmetnega posla je pač zaupala svojemu dolgoletnemu pogodbenemu partnerju družbi A. d.o.o. in nikoli ni niti podvomila, da predmet leasing pogodbe ne bi obstajal. Nenazadnje je tudi v celoti plačala kupnino za predmetni stroj in bila tako oškodovana, kar ugotavlja tudi tožnik v pritožbi. Tožena stranka uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

5Pritožba ni utemeljena.

6Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišču očita pritožba, ni podana, saj je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti in iz nje razbrati razloge¹, zaradi katerih je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje res ni izrecno navedlo, zakaj je zavrnilo dokaz z zaslišanjem tožnika. Njegovo zaslišanje je bilo predlagano za potrditev navedb o plačilu pologa in obrokov leasinga² . Navedena dejstva pa v tem postopku niso bila sporna, zato izvedba tega dokaza ni bila potrebna. Opustitev izrecne obrazložitve o razlogu za zavrnitev tega predlaganega dokaza na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivala.

7Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo iz dveh razlogov. Pritožnik izpodbija oba. Po določbi drugega odstavka 87. člena OZ lahko sodišče, če je pogodba nična zato, ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom, v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev tistega, kar je dala drugi stranki; pri odločanju upošteva sodišče poštenost ene oziroma obeh strank ter pomen ogroženih interesov. Smisel citiranega pravila, po katerem stranka, ki je pri sklepanju pogodbe ravnala nedopustno, ne more zahtevati vrnitev tistega, kar je dala drugi stranki je v vzgojnem in preventivnem pomenu, v dostojanstvu sodišča, ki naj se ne spušča v obravnavo nemoralnih sporov ter v kazenskem pomenu³. Sodišče mora pri odločanju o priznanju ali zavrnitvi zahtevka upoštevati dobro vero strank, pomen ogroženih interesov ter moralne pojme družbe. Navedeno je prvostopenjsko sodišče tudi upoštevalo in ugotovilo, da je tožnik ravnal v nasprotju s splošnim načelom vestnosti in poštenja, in da je prekršil moralna načela. Vestnost in poštenje terjata od udeležencev, da si pri sklepanju in izvrševanju pravic ter izpolnjevanju obveznosti ne prizadevajo zgolj za uresničitev svojih interesov, ampak tudi za interese nasprotne stranke. Udeleženci morajo biti kljub nasprotujočim si interesom drug do drugega lojalni. Da je bil tožnik v tej smeri nepošten do toženke, je prvostopenjsko sodišče tudi ugotovilo, saj tožnik toženke ni obvestil, da da premet leasinga ne obstaja oziroma, da mu ni bil izročen. Nasprotno, tožnik je celo podpisal prevzemni zapisnik in z njim potrdil prejem bagra, čeprav tega ni prejel. Pisno je torej potrdil nekaj, kar ni bilo res. Načelno sicer drži pritožbena trditev, da izpolnjevanje pogodbenih določil ne more predstavljati ravnanja v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, vendar pa to ne velja za konkretni primer, ko je tožnik izpolnjeval nekaj, kar sploh ni bil dolžan in je to tudi vedel. Poleg navedenega je tožnik v postopku, v katerem je uveljavljal ničnost leasing pogodbe, navajal, da je ta zgolj navidezna, da tožnik predmeta leasinga nikoli ni prejel in da sam ni imel volje skleniti leasing pogodbe. Na drugi strani pa pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, ko v ravnanju toženke ne vidi nepoštenosti oziroma nemoralnosti, saj ji očita zgolj neskrbnost ob sklepanju leasing pogodbe oziroma opustitev dolžnega ravnanja, h kateremu je bila zavezana kot dober gospodarstvenik. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 30/2016 z dne 19.5.2017, saj ne gre za primerljivo zadevo, ki bi jo sodišče presojalo po drugem odstavku 87. člena OZ.⁴ Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na podlagi določbe drugega odstavka 87. člena, ki predstavlja izjemo od pravila zahtevati svojo izpolnitev, je iz navedenih razlogov pravilna. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje že iz tega razloga (353. člen ZPP). Zaradi tega se z drugimi vsebinskimi pritožbenimi ugovori ni ukvarjalo, saj tudi če bi bili utemeljeni, ne bi mogli vplivati na sprejem drugačne odločitve.

8Tožnik s pritožbo ni uspel in ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Odločitev o tem je že zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Je pa tožnik dolžan toženki povrniti stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na znesek 356,97 EUR, od tega za sestavo odgovora na pritožbo 286,87 EUR, na račun materialnih stroškov 5,73 EUR in na račun DDV 64,37 EUR.

¹ Pritožbeno sodišče je te razloge povzelo v 2. točki obrazložitve.
² Primerjaj navedbe tožnika in dokazne predloge k II. točki tožbe na list št. 2 spisa
³ Prim. Ada Polajnar Pavčnik, Neveljavnost pogodb, Doktorska dizertacija, Ljubljana 1980, stran 166.
⁴ V tej zadevi je bila pogodba nična, ker predmet prodajne pogodbe ni bil niti določen niti določljiv, zato toženi stranki ni bilo mogoče očitati neizpolnitve pogodbe.