VSK Sklep I Cp 378/2017

I. Pritožbi tožnika in prve toženke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v II. in III. točki izreka in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 2.5.1976 in sklepa o vknjižbi lastninske pravice na podlagi te pogodbe ter zahtevek na izbris lastninske pravice na nepremičninah s parcelno št. 3241/1, 3242/1, 3242/2, 3242/3, 3242/6, 3243 in 3244 k.o. ... (v nadaljevanju: sporne nepremičnine) na prvo toženko in ponovni vpis na drugega in tretjo toženko ter na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v korist tožnika pri spornih nepremičninah do deleža 3/4 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožnik lastnik spornih nepremičnin do deleža 3/4 in višji zahtevek, da se ugotovi, da je prva toženka lastnica istih nepremičnin do 1/4 zavrnilo (II. točka izreka) in prvo toženko zavezalo k plačilu tožnikovih pravdnih stroškov v višini 6,92 EUR, ki jih je tožnik dolžan poravnati v roku 15 dni od prejema sodbe, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (III. točka izreka). Tako je odločilo, ker je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožnik ni dokazal, da je sporna pogodba nična, posledično pa je bilo potrebno zavrniti tudi zahtevke, na izbris lastninske pravice, ki so bili opravljeni na podlagi sporne pogodbe. Zahtevku na ugotovitev lastninske pravice na 3/4 spornih nepremičnin je sodišče ugodilo, ker je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožnik dokazal, da je že njegov pokojni oče postal lastnik spornih nepremičnin na podlagi priposestvovanja in je tožnik kot njegov univerzalni pravni naslednik postal lastnik do deleža, ki ga je s tožbenim zahtevkom uveljavljal. Glede stroškov je ugotovilo, da je tožnikov uspeh polovičen, saj je od dveh postavljenih podlag in zahtevkov uspel z eno od njih.

2Zoper stroškovni del sodbe se po pooblaščencu pritožuje tožnik, ki ne soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je njegov uspeh v pravdi le polovičen. Tudi, če je bil zavrnjen zahtevek o ugotovitvi ničnosti, je tožnik v pravdi uspel. Poleg tega zaradi zavrnjenega dela zahtevka niso nastali posebni stroški, ker se je vse obravnavalo skupaj. Meni, da mu je toženka v skladu z določbo 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) dolžna povrniti vse pravdne stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožnik priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločbo (II. in III. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščencu pritožuje prva toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v ugodilnem delu spremeni, tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži v plačilo stroške pravdnega postopka z obrestmi vred. Izpostavlja, da na idealnem delu nepremičnine ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem, ker je to v nasprotju s konceptom posesti kot dejanske oblasti nad stvarjo in pojmom solastnine. Tega ne spremeni niti stališče prvostopnega sodišča, da naj bi tožnik pridobil lastninsko pravico na idealnem deležu nepremičnin kot dedič po pokojnem R. R.. Če pokojni R. lastninske pravice s priposestvovanjem ni mogel pridobiti, je ni mogel niti tožnik z dedovanjem. Sodbeni izrek je zato nesklepčen, nesklepčna je tudi tožba in je zato potrebno takšen zahtevek zavrniti. Sicer pa je sodišče očitno prezrlo, da je že sam tožnik predložil kot dokaz prodajno pogodbo, katere podpisi prodajalcev P. so bili overjeni na sodišču v Piranu dne 25.8.1978. Pogodbi je tudi priložen izpis iz knjige overitev, ki potrjuje, da sta zakonca P. dne 25.8.1978 osebno na sodišču podpisala v knjigo overitev in s tem potrdila, da je nepremičnine kupila in prevzela v posest prva toženka in ne tožnikov oče. Iz celotnega dokaznega gradiva in tudi trditev tožnika pa ni ugotoviti, da bi tožnikov oče kadarkoli uveljavljal lastninsko ali solastninsko pravico na teh nepremičninah. Tožnikov oče je očitno vedel, da je nepremičnine kupila prva toženka in se kot lastnica tudi vknjižila v zemljiški knjigi že leta 1979. Sodišče je v primeru tožnikovega očeta napačno uporabilo pravni standard dobroverne posesti, ravno tako pa ni moč zaključiti o zakoniti posesti. Za slednjo bi moral tožnikov oče imeti vsaj enako močan pravni naslov kot prva toženka, torej overjeno kupoprodajno pogodbo z intabulacijsko klavzulo. Sama prodajna pogodba iz leta 1974 nima posebne vrednosti, najmanj pa takšne, kot ji jo je dalo prvostopno sodišče. Posebej ob dejstvu, da je nato bila sklenjena druga pogodba s prvo toženko, ki je bila davčno potrjena in sodno overjena in je bila zagotovo tožnikovemu očetu znana, če je živel s prvo toženko v neki skupnosti, kot to navaja tožnik. Če bi torej tožnikov oče menil, da so sporne nepremičnine v njegovi lasti ali pa v solasti, bi to uveljavljal v obdobju 24 let do svoje smrti leta 1998, pa tega ni storil. Že na prvi pogled ni izkustveno in življenjsko, niti pravno, sprejemljiv zaključek o obstoju dobre vere R. R. v času od 1974 do 1998. Sklicevanje sodišča prve stopnje na zakonito in dobroverno posest tožnikovega očeta in na nastanek priposestvovanja je očitno materialnopravno napačno, glede na izkazana dejstva. Tega ne morejo spremeniti niti izpovedbe tožnikovih prič, ki so očitno dogovorjene za pričanje o posesti tožnikovega očeta na vtoževanih nepremičninah (večinoma so priče sorodniki in osebni prijatelji tožnika) in trditvi, da je bil tožnikov oče kupec. Po več kot 31 letih od vpisa prve toženke v zemljiško knjigo in do vložitve tožbe po tožniku leta 2010 ter dejstvu, da je prva toženka vseskozi v posesti nepremičnin, suma v njeno dobro vero glede vpisa ne more biti in zato ni dvoma v zakonitost njenega vpisa v zemljiško knjigo. Prva toženka uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4Na pritožbo toženke je po pooblaščencu odgovoril tožnik, ki meni, da pritožba toženke ni utemeljena. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

5Pritožbi tožnika in prve toženke sta utemeljeni.

6V tej pravdni zadevi je tožnik poleg trditev, s katerimi je utemeljeval zahtevek na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 2.5.1976 in posledično ničnost vknjižbe lastninske pravice na prvo toženko na spornih nepremičninah¹, svoj zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na spornih nepremičninah utemeljeval s trditvami, da so bile sporne nepremičnine pridobljene na podlagi ročno napisane kupoprodajne pogodbe z dne 2.5.1974, ki je bila v celoti realizirana in da se je prva toženka skupaj s tožnikovim očetom naselila v takrat kupljeni stanovanjski hiši, kjer je s tožnikovim očetom živela v zunajzakonski skupnosti vse do njegove smrti leta 1998. Navajal je, da je pretežni del kupnine plačal njegov oče iz lastnih prihrankov, preostalo (manj kot tretjino) pa naknadno v času trajanja zunajzakonske skupnosti, zato bi šla prvi toženki iz tega naslova največ 1/6, vendar ji je v znak kompromisa pripravljen priznati delež 1/4, zato vtužuje ugotovitev lastninske pravice na 3/4 spornih nepremičnin². Prva toženka se je takemu zahtevku upirala s trditvami, da je sama kupila in plačala vse sporne nepremičnine in se na podlagi overjene kupoprodajne pogodbe z dne 2.5.1976 tudi vknjižila v zemljiško knjigo. Zanikala je tožnikove trditve o vselitvi njegovega očeta v hišo leta 1974 in trdila, da se je tožnikov oče v hišo vselil z njenim dovoljenjem, ker sta živela v zunajzakonski skupnosti in mu je vselitev dovolila prva toženka³. Glede na takšne trditve se je prvostopenjsko sodišče povsem po nepotrebnem ukvarjalo s priposestvovanjem. Drži sicer, da je tožnik tudi na tej podlagi utemeljeval pridobitev lastninske pravice, vendar zahtevek na tej podlagi ni bil sklepčen, saj ni mogoče priposestvovati lastne nepremičnine⁴ na kar smiselno opozarja pritožba. Sodišče pa na pravno kvalifikacijo v tožbi ni vezano in je zato treba upoštevati tožbene navedbe. Pravico do ugotovitve obsega skupnega premoženja in solastninskega deleža na njem je imel že (pokojni) tožnikov oče, pri čemer gre za upravičenje lastninsko-pravne narave. Tožnik izvaja svoja upravičenja iz upravičenja pokojnega očeta proti prvi toženki kot njegovi zunajzakonski partnerki. Takšen zahtevek je tožnikov oče imel ves čas, vse do trenutka svoje smrti, po smrti pa je v njegove pravice vstopil tožnik kot njegov dedič. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča se prvostopenjsko sodišče do te pravne podlage ni opredelilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je bilo potrebno že iz tega razloga razveljaviti tudi stroškovni del sodbe, zato pritožbeno sodišče na pritožbene trditve tožnika, ki izpodbijajo stroškovno odločbo, ne bo odgovarjalo (360. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice presoditi še na tej pravni podlagi, pri čemer bo moralo, glede na to, da je tožnik tožbeni zahtevek oblikoval tako, da z njim zahteva delitev skupnega premoženja že v pravdi, upoštevati sodno prakso, ki takšen zahtevek omogoča, kadar to opravičujejo posebne okoliščine⁵ in dejstvo, da je v zemljiško knjigo kot lastnica spornih nepremičnin vknjižena le prva toženka, kar pomeni, da je samo ona pasivno legitimirana za zahtevek na ugotovitev lastninske pravice. V primeru, če bo prva toženka v nadaljnjem postopku obrazloženo nasprotovala delitvi skupnega premoženja že v pravdi, bo imel tožnik možnost temu ustrezno preoblikovati tožbeni zahtevek.

7Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Ta del zahtevka je že pravnomočno zavrnjen, saj tožnik zoper točko I izpodbijane sodbe ni vložil pritožbe.
² prim. navedbe v točki 4 tožbe na list.št. 4 do 5
³ prim. navedbe v odgovoru na tožbo na list.št. 15
⁴ Iz trditev namreč izhaja, da gre za skupno premoženje tožnikovega očeta in prve toženke.
⁵ prim. sklep VS RS II Ips 211/2014