UPRS Sodba I U 1932/2018-7

I. Tožbi se ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1327/2011 z dne 26. 7. 2018 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 187,27 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da je dolžna tožnica toženi stranki povrniti sredstva, izplačana iz naslova brezplačne pravne pomoči, v višini 4.679,48 EUR v roku 30 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločila je tudi, da če prostovoljno ne plača dolgovanega zneska v določenem roku, se odločba izvrši po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov, pri čemer je ta odločba izvršilni naslov.

2V obrazložitvi odločbe navaja, da je bila tožnici z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1327/2011 z dne 17. 5. 2011 dodeljena izredna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje ter v postopku mediacije v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 3674/2009. Iz naslova brezplačne pravne pomoči je bil Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani za izvedensko delo izplačan znesek 3.364,44 EUR, izvajalcu brezplačne pravne pomoči odvetniku A.A. pa znesek 1.314,96 EUR, kar skupno znaša 4.679,48 EUR. Postopek, za katerega je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, je bil v celoti pravnomočno končan s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III P 3086/2012, ki je postala pravnomočna dne 19. 2. 2014 s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2798/2013. Iz citiranih sodb izhaja, da je nasprotna stranka A. d.d. Ljubljana dolžna tožnici od 1.7. 2013 dalje plačevati mesečno rento v znesku 300,00 EUR, dokler bodo za to obstajali zakonski pogoji, in plačati znesek 25.200,00 EUR. Na prvi stopnji vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

3Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo prvega odstavka 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da če je upravičenec do brezplačne pravne pomoči delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, je dolžan Republiki Sloveniji povrniti razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. V skladu z drugim odstavkom 48. člena ZBPP upravičenec do brezplačne pravne pomoči stroškov postopka ni dolžan povrniti samo v primeru, če je dobil preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje. Na podlagi navedenega določila je tožena stranka upravičenko pozvala, da se v roku 8 dni izjavi glede pridobljenega premoženja. Opozorjena je bila, da v kolikor v 8 dneh od prejema poziva ne bo predložila izjave glede prisojenih zneskov, bo tožena stranka štela, da se strinja z ugotovljenimi dejstvi, da je dejansko prejela prisojene zneske. Tožena stranka je prejela odgovor od izvajalca brezplačne pravne pomoči odvetnika A.A., ki sporoča, da so stroški iz naslova brezplačne pravne pomoči že zastarali v skladu s 346. člena Obligacijskega zakonika. Glede ugovora zastaranja se tožena stranka sklicuje na ustaljeno sodno prakso Upravnega sodišča RS, po katerem začne teči zastaralni rok od pravnomočnega zaključka postopka, za katerega je bila odobrena brezplačna pravna pomoč. Glede na to, da je bil postopek, za katerega je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, v celoti pravnomočno zaključen dne 19. 2. 2014, ugotavlja, da zastaralni rok poteče 19. 2. 2019. Nato je tožena stranka tožnico ponovno s pozivom pozvala naj se izjasni glede pridobljenega premoženja in jo izrecno opozorila, da če ne bo predložila izjave glede prejema prisojenih zneskov, bo tožena stranka štela, da se strinja z ugotovljenimi dejstvi, da je prejela prisojene zneske. Tožnica ni predložila nobene izjave, odvetnik A.A. pa ni zanikal dejanskega prejema premoženja v postopku, za katerega je bila upravičenki dodeljena brezplačna pravna pomoč. Iz navedenega razloga tožena stranka ugotavlja, da je prejela vse zneske. Ker je torej tožnica delno uspela v postopku, za katerega ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, in je dejansko prejela premoženje višje vrednosti, kot znaša skupna vrednost plačil sredstev za brezplačno pravno pomoč, in to premoženje ne predstavlja preživnine ali odškodnine za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki ji je bil dolžan dajati preživljanje, je dolžna povrniti znesek v višini 4.679,48 EUR. Nadalje tožena stranka v obrazložitvi odločbe še navaja, da lahko v skladu s četrtim odstavkom 43. člena ZBPP tožnica in tožena stranka skleneta pisni dogovor o načinu vračila, pri čemer se upošteva višina lastnega dohodka tožnice in njen socialni položaj.

4Tožnica v tožbi navaja, da je večina sredstev iz pravdnih postopkov opr. št. III P 3674/2009 in III P 3086/2012 prejela od nasprotne stranke. Del teh sredstev je pridobila v decembru 2012, del pa v februarju oziroma marcu 2014. Januarja 2013 pa je bila izplačana v skladu s sklepoma tožene stranke brezplačna pravna pomoč v dveh zneskih v skupnem znesku 4.679,48 EUR. Od izplačila brezplačne pravne pomoči je minilo že več kot pet let in pol. Po nezgodi so se zaposlitvene možnosti za tožnico zmanjšale. Že več let prejema socialno podporo. Sredstva, ki jih je tožnica pridobila kot glavnico v obeh pravdah, je porabila za pokritje svojih dolgov, ki so se nabrali v času med nezgodo in dejansko pravnomočnostjo pravde. Denar je porabila za namene, za katere sta bili odškodnina in renta iztoženi. Njeni redni prihodki pa ji komaj zadoščajo za preživetje. Tožena stranka je z opustitvijo takojšnje izterjave izplačanih sredstev in s čakanjem do skrajnih meja zastaralnih rokov kršila tožničino ustavno pravico enakega varstva pravic in pravico do sodnega varstva. Tožnica tudi podaja ugovor zastaranja, saj je od izplačil brezplačne pravne pomoči pretekel čas, daljši od pet let. Poleg tega v izpodbijani odločbi ni nikjer obrazloženo, kaj predstavljajo domnevno dolgovani zneski in na kakšni pravni podlagi so bili izračunani. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svoji odločitvi, kot izhaja iz izpodbijane odločbe.

K točki I izreka:

6Tožba je utemeljena.

7Sodišče ugotavlja, da iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da mora tožnica povrniti stroške, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči, v znesku 4.679,48 EUR v roku 30 dni od prejema te odločbe in da če v postavljenem roku ne bo plačala dolgovanega zneska, se odločba izvrši po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov, pri čemer je odločba izvršilni naslov. V obrazložitvi odločbe pa je v točki 11 navedeno, da lahko skladno s četrtim odstavkom 43. člena ZBPP pristojni organ za brezplačno pravno pomoč in tožnica na predlog tožnice skleneta pisni dogovor o načinu vračila, pri čemer se upošteva višina lastnega dohodka tožnice in njen socialni položaj. Sodišče meni, da je izrek odločbe zaradi navedenega v nasprotju z njeno obrazložitvijo. Izpodbijana odločba je namreč hkrati izvršilni naslov, ki je postala izvršljiva s potekom 30 dnevnega roka od vročitve odločbe tožnici. Skladno s četrtim odstavkom 43. člena ZBPP, na katerega se tožena stranka sklicuje v obrazložitvi odločbe, pa lahko pristojni organ in upravičenec na predlog upravičenca skleneta pisni dogovor o načinu vračila, pri čemer se upošteva višina lastnega dohodka upravičenca in njegov socialni položaj. Dogovor je izvršilni naslov. Določilo 43. člena ZBPP se sicer nanaša na vračilo neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči, za kar pa v konkretnem primeru ne gre, vendar pa sodišče ne vidi razloga, da se ne bi tudi pri vračilu po 48. členu ZBPP sklenilo takega dogovora, a je pri tem treba upoštevati, da če bi do takega dogovora prišlo že po izdaji odločbe, in na tako možnost nakazuje tožena stranka v obrazložitvi odločbe, potem bi tak dogovor izničil izrek odločbe, ki celo izrecno določa njeno izvršljivost, kjer je navedeno, da odločba postane izvršljiva s potekom 30 dnevnega roka od njene vročitve. Z morebitnim dogovorom namreč ne bi bilo možno spreminjati izreka izpodbijane odločbe, saj se lahko pravnomočna odločba spremeni le z uporabo izrednih pravnih sredstev, kot jih določa Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tudi iz 158. člena Ustave Republike Slovenije izhaja, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Iz tega razloga je izrek v nasprotju z obrazložitvijo in je bilo zato potrebno izpodbijano odločbo odpraviti in vrniti zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka bi morala namreč pred izdajo odločbe tožnico opozoriti na možnost, ki je dana upravičencu, da predlaga sklenitev dogovora glede vračila brezplačne pravne pomoči. Šele če tožnica na to ne bi odgovorila oziroma predloga za tak dogovor ne bi dala, bi lahko tožena stranka izdala odločbo, in sicer brez navedbe možnosti o sklenitvi takega dogovora, saj mora biti ta možnost že pred izdajo odločbe izčrpana.

8Glede tožbenih ugovorov, da naj bi zahtevek tožene stranke za povračilo stroškov brezplačne pravne pomoči že zastaral, pa se sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da zastaralni rok še ni potekel in da začne teči šele od pravnomočnega zaključka postopka, za katerega je bila odobrena brezplačna pravna pomoč. Skladno s prvim odstavkom 48. člena ZBPP je namreč upravičenec do brezplačne pravne pomoči dolžan povrniti stroške šele potem, ko je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje. Torej je šele pravnomočnost sodne odločbe pogoj za to, da sploh nastane obveznost upravičenca do vrnitve sredstev brezplačne pravne pomoči, v obravnavani zadevi pa je bil, kot pravilno ugotavlja tožena stranka, postopek pravnomočno končan 19. 2. 2014 in torej petletni zastaralni rok še ni potekel. Prav tako se sodišče ne strinja s tožbeno navedbo, da ni nikjer obrazloženo, kaj predstavljajo dolgovani zneski. V izpodbijani odločbi je obrazloženo, da ti zneski predstavljajo plačilo za izvedensko mnenje ter plačilo odvetniku A.A. za nudenje brezplačne pravne pomoči.

9Sodišče je torej izpodbijano odločbo odpravilo iz razloga, ker je izrek odločbe v nasprotju z obrazložitvijo in je s tem prišlo do bistvene kršitve pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka, se do vseh tožbenih ugovorov ni opredeljevalo. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka navedeno nepravilnost odpraviti tako kot je navedeno v obrazložitvi te sodbe.

K točki II izreka:

10Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je zastopal odvetnik, bi bil skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov upravnega spora v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v takem primeru določa, da se mu priznajo stroški višini 285,00 EUR. Ker pa je v tožbi priglasila tožeča stranka stroške za nagrado za tožbo v znesku 400 točk in za materialne stroške v višini 2%, je sodišče priznalo stroške v višini 187,27 EUR. Vrednost točke znaša 0,459 EUR, kar pomeni, da so stroški za tožbo 183,60 EUR. Materialni stroški v višini 2% od tega zneska pa so 3,672 EUR. V nasprotnem primeru bi namreč sodišče odločilo preko tožbenega zahtevka.