VSM Sklep IV Kp 1359/2018

Ob reševanju in ugoditvi pritožbe zagovornikov obdolžene S.P. se sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

1Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je z uvodoma navedenim sklepom obdolženi S.P. na podlagi 68. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izreklo sodni opomin zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžena dolžna plačati stroške kazenskega postopka.

2Zoper sklep so se pritožili zagovorniki obdolženke zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da izreče oprostilno sodbo.

3Pritožbeni preizkus je pokazal naslednje:

4Ni se strinjati s pritožniki, da je izrek izpodbijanega sklepa nejasen, ker je KZ v 160. členu urejal kršitev avtorski sorodnih pravic, in da je izrek v nasprotju z razlogi sklepa, kjer sodišče prve stopnje govori o 160. členu KZ-1, torej o kaznivem dejanju žaljive obdolžitve. Nobenega dvoma ni, da je prvostopenjsko sodišče, s tem ko je v izreku izpodbijanega sklepa navedlo, da je obdolženka storila kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika, ne da bi v oklepaju navedlo, da gre za KZ-1, dejansko mislilo KZ-1. Da je bil v obravnavani zadevi uporabljen KZ-1 (in ne KZ) ni mogoče razbrati zgolj iz natančne navedbe kaznivega dejanja, temveč tudi iz časa storitve kaznivega dejanja, zato je uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka neutemeljena.

5Pritožbeno sodišče pa je ob preizkusu sklepa po uradni dolžnosti ugotovilo, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da so ti nejasni (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je sicer v točki 16 obrazložitve navedlo, da izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1 obsega tri situacije: očitek neresničnega žaljivega dejstva z eventualnim naklepom, očitek objektivno neresničnega dejstva, o katerem storilec misli, da je resnično, in očitek žaljivega dejstva, katerega resničnost storilec ne more dokazati, vendar se v nadaljevanju ni z ničemer opredelilo za katero izvršitveno ravnanje gre v obravnavani zadevi. To je pomembno, kajti brez, da bi bilo znano, kakšna dejstva je obdolženka pravzaprav navajala ter na kaj ali koga so se nanašala, niti razlogov za izključitev protipravnosti iz četrtega in petega odstavka 160. člena KZ-1, vsaj na razumljiv način, ni mogoče preverjati. Sodišče prve stopnje je namreč v tej zvezi ugotovilo, da obdolženka z dokazom resnice ni uspela, medtem ko razlogov v smeri izvršitvenih ravnanj v sodbi ni zaslediti. V 22. točki obrazložitve sodbe je sicer navedlo, da je vsebina pritožbe skrajno žaljiva, saj zasebnega tožilca prikazuje kot nasilneža, kar pa je presplošno ter v posledici nejasno, ali je torej obdolženka s takšno vsebino dejansko merila na osebo zasebnega tožilca ali na njegovo ravnanje, katerega resničnost je zatrjevala.

6Pritožbeno sodišče se je v nadaljevanju še strinjalo s pritožniki, da so razlogi sklepa s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je glede očitanega kaznivega dejanja zaključilo, da je obdolženkin zaničevalni namen izkazan z obsežnostjo pritožbe in da je pritožba skrajno žaljiva, medtem ko je na drugi strani obdolženki izreklo sodni opomin, ker je bilo dejanje storjeno v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega, pri čemer ni z ničemer (razen, da je do dejanja prišlo v zvezi z zapisom pritožbe v pravdnem postopku) obrazložilo, katere so tiste okoliščine, ki delajo dejanje posebno lahko. S tem je prav tako bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7Glede na navedeno in ker uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka vselej zahtevajo razveljavitev sodne odločbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 392. člena v zvezi z drugim odstavkom 446. člena ZKP). V novem sojenju bo sodišče prve stopnje tedaj preizkusilo še druge pritožbene navedbe, s katerimi se pritožbeno sodišče ni moglo ukvarjati. Zlasti naj bo pozorno na razliko o ravnanjih oseb in samih osebah, za katere bi naj bila vsebina podcenjujoča.