VSL Sodba in sklep I Cpg 238/2017

I. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v izpodbijani I. točki izreka tako, da se ta odslej glasi:

„Tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem ji je tožena stranka v roku 15 dni dolžna plačati 14.140,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2014 dalje do plačila, se zavrne;“

- v izpodbijani II. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati njene pravdne stroške v znesku 1.143,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožeča stranka sama nosi pravdne stroške v višini 2.562,00 EUR.

III. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbe zoper sodbo in sklep.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 14.140,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.7.2014 dalje do plačila (I. točka izreka) in tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 1.656,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka do dne plačila (II. točka izreka).

2Z izpodbijanim (dopolnilnim) sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da mora tožena stranka v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 2.562,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

3Zoper sodbo in zoper sklep sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka. V obeh pritožbah je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi zoper sodbo je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno, da pritožbeno sodišče postopek prekine in vloži zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 110.a člena Zakona o prevozih v cestnem prometu. V pritožbi zoper sklep pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke za plačilo stroškov v višini 2.562,00 EUR zavrne. Priglasila je pritožbene stroške.

4Tožeča stranka na pritožbi ni odgovorila.

5Pritožbi sta utemeljeni.

6Peti odstavek 110.a člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2) določa: „Če naročnik ne plača prevoza v določenem roku, za plačilo voznine skupaj z naročnikom odgovarja pošiljatelj ali prejemnik, ki ni hkrati naročnik prevoza. Pošiljatelj ali prejemnik je dolžan plačati voznino v tridesetih dneh od prejema poziva prevoznika, ki je dejansko opravil prevoz za plačilo voznine, kar ta dokaže z ustrezno listino.“

7Navedeni člen je bil v zakon dodan z novelo ZPCP-2C in je določil solidarno odgovornost pošiljatelja ali prejemnika, ki ni hkrati naročnik prevoza, za plačilo voznine. Jezikovna razlaga tega člena torej vodi do zaključka, da je pošiljatelj, ki ni naročnik prevoza, solidarno odgovoren za plačilo voznine. Tožena stranka pa je trdila, da je namen navedene določbe drugačen in sicer, da ureditev solidarne odgovornosti temelji na domnevi, da sta pošiljatelj in prejemnik ob naročilu blaga v poslovni navezi za realizacijo naročila, zato ju bremeni odgovornost za izbiro prevoznika. Ker v konkretnem primeru tožena stranka ni sodelovala pri realizaciji naročila, po mnenju tožene stranke solidarna odgovornost bremeni le prejemnika blaga (S.), ki pa je angažiral posrednika, ki je naročil prevoz (V.) in je posledično odgovoren za izbiro ter zato solidarno odgovoren za plačilo voznine.

8Pritožbeno sodišče iz razlogov, navedenih v nadaljevanju ocenjuje, da je za odločitev v konkretnem primeru ključno, ali je tožena stranka, ki je prevozniku oddala blago za prevoz, kot prodajalec tudi pošiljatelj v smislu petega odstavka 110.a člena ZPCP-2 in kot taka solidarno odgovorna za plačilo voznine.

9V prevoznem pravu je pošiljatelj praviloma tista oseba, ki s prevoznikom sklene pogodbo o prevozu blaga, je torej naročnik prevoza, stranka prevozne pogodbe in sopogodbenik prevoznika.¹

10To jasno izhaja tudi iz prvega odstavka 666. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa obveznosti strank prevozne pogodbe in sicer prevoznika, ki se zaveže na določen kraj prepeljati kakšno stvar, in pošiljatelja, ki se zaveže prevozniku dati plačilo. OZ torej ne razlikuje med osebo, ki je sklenila prevozno pogodbo s prevoznikom, in osebo, ki prevozniku preda blago za prevoz, temveč šteje, da gre za isto osebo. Če gre v posameznem primeru za različni osebi, je treba to ustrezno upoštevati ter pravice in obveznosti, ki jih zakon nalaga pošiljatelju kot stranki prevozne pogodbe, upoštevati v zvezi z naročnikom prevoza in ne v zvezi z osebo, ki prevozniku (za naročnika) le preda blago za prevoz.² Kot pošiljatelja je treba šteti naročnika prevoza, ne glede na to, ali prevozniku blago preda ta oseba ali kdo drug. Za pošiljatelja se tako šteje špediter, ki prevozno pogodbo sklene v svojem imenu (in za račun svojega naročnika), ali drug prevoznik, kadar prevoz zaupa podprevozniku.³

11Če je prevozna pogodba sklenjena v zvezi z izpolnitvijo prodajne pogodbe, lahko kot pošiljatelj nastopa prodajalec, ki blago pošlje kupcu, prav tako pa tudi kupec, če je prevoznika angažiral za prevzem blaga pri prodajalcu. V zadnjem primeru je položaj prodajalca podoben položaju vkrcevalca v pomorskem pravu. Čeprav v tem primeru prodajalec prevozniku preda blago za prevoz, nima pravic pošiljatelja.⁴

12V konkretne primeru je bila prevozna pogodba sklenjena zaradi izpolnitve Prodajne pogodbe (v nadaljevanju Pogodba), po kateri je moral za prevzem blaga v dobavnem kraju poskrbeti kupec (na podlagi klavzule ex works – 3.2. člen Pogodbe). V tem primeru kot naročnik prevoza nastopa kupec, blago pa prevozniku izroči prodajalec (tožena stranka). Kupec lahko za prevoz poskrbi tudi tako, da prevozne pogodbe ne sklene sam, ampak organizacijo prevoza zaupa tretjemu (V.), kot je bilo to v konkretnem primeru. V tem primeru kot naročnik prevoza nastopa V., ki je prevozno pogodbo (v svojem imenu) sklenil za račun kupca (S.). Ne glede na to, ali kupec prevozno pogodbo sklene sam ali preko posrednika, je ključno, da v nobenem od navedenih primerov prodajalec, ki blago preda prevozniku, ni v nobeni obligacijsko pravni zvezi z razmerjem iz prevozne pogodbe in po vsej verjetnosti tudi ni seznanjen z notranjim razmerjem med kupcem in prevoznikom. V tem primeru prevoznik blago prevzame pri podajalcu in z vidika prodajne pogodbe nastopa kot izpolnitveni pomočnik kupca v zvezi z izpolnitvijo kupčeve obveznosti prevzema dobave. Prodajalec je torej s kupcem v obligacijsko pravni zvezi le na podlagi prodajne pogodbe, na tej podlagi pa svojo obveznost v celoti izpolni že, ko prevozniku oziroma kupcu omogoči prevzem blaga. Prodajalec blago prevozniku izroči na podlagi prodajne pogodbe in ne na podlagi prevozne pogodbe. Zato bi bilo v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava, če bi pogodba med prevoznikom in kupcem oziroma tretjim (špediterjem) avtomatično ustvarjala neposredne učinke za prodajalca, ne da bi prodajalec imel možnost izjaviti svojo voljo v zvezi s prevzemom pravic in obveznosti, ki iz prevozne pogodbe izhajajo za pošiljatelja, ali ne da bi bil sploh seznanjen z obstojem in vsebino prevozne pogodbe.⁵

13Upoštevaje vse obrazloženo, položaja pošiljatelja ni mogoče vezati zgolj na dejstvo predaje tovora za prevoz, in tudi pojma pošiljatelja, kot je opredeljen v osmi alineji 3. člena Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (ZPPCP-1), ni mogoče razlagati v tej smeri. To izhaja že iz jezikovne razlage te določbe, ki vsebuje dva opredelilna elementa pojma pošiljatelja: „na osnovi sklenjene pogodbe“ in „preda tovor za prevoz“. Če prevozniku blago preda oseba, ki ni stranka prevozne pogodbe, in obveznost predaje blaga zanjo ne izvira iz prevozne pogodbe, ampak iz drugega pravnega posla (prodajne pogodbe), prvi element opredelitve iz osme alineje 3. člena ZPPCP-1 (na osnovi sklenjene pogodbe s prevoznikom) ni podan. Že na podlagi jezikovne razlage se torej kot napačno izkaže stališče, da ima položaj pošiljatelja po prevozni pogodbi tisti, ki blago zgolj izroči prevozniku. Taka razlaga bi pomenila tudi odstop od temeljnih načel obligacijskega prava, in sicer predvsem od načela relativnosti obligacijskih razmerij, po katerem ta učinke ustvarjajo le v razmerju med pogodbenima strankama, ne pa tudi v razmerju do tretjih. To bi bilo tudi v nasprotju s siceršnjim pravilom o avtonomiji pogodbenih strank. S tem bi se namreč širil krog zavezancev za plačilo voznine izven kroga udeležencev konkretnega pogodbenega razmerja. Kot pošiljatelja je zato treba tudi po ZPPCP-1 šteti osebo, ki je s prevoznikom sklenila prevozno pogodbo in torej tudi blago predala na podlagi zavez, prevzetih v prevozni pogodbi.⁶

14Po oceni pritožbenega sodišča zato namen zakonodajalca ni bil širjenje kroga zavezancev za plačilo voznine izven kroga udeležencev konkretnega pogodbenega razmerja, kar navsezadnje izhaja tudi iz predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2C)⁷. Slednji v komentarju določbe petega odstavka 110.a člena ZPCP-2 predlagane nove ureditve solidarne odgovornosti navaja, da se v praksi pojavlja izkoriščanje pri plačevanju prevozov. Pošiljatelj ali naročnik namreč pri prevozu angažirata organizatorja prevoza, ki organizira prevoz, ali ga odda še komu drugemu v organizacijo in ob opravljeni storitvi ne poravna voznine. Nadalje iz predloga ZPCP-2 izhaja, da je bil namen določitve solidarne odgovornosti urediti solidarno plačilo ne glede na to, ali je posameznik podpisnik tripartitne pogodbe⁸ ali ne, saj sta pošiljatelj/naročnik soodgovorna za izbiro pogodbene stranke in v kolikor prevoznik ne bo dobil poplačano terjatev od organizatorja prevoza, bo plačilo zahteval od pošiljatelja ali naročnika, slednji pa bo na podlagi subrogacije po poplačilu postal nov upnik in bo zahteval plačilo dolga od drugega dolžnika/solidarnega dolžnika (npr. organizatorja prevoza). Tudi predlog zato po oceni pritožbenega sodišča govori o pošiljatelju, ki organizira prevoz, ki torej sodeluje pri organizaciji prevoza in je posledično odgovoren za izbiro prevoznika.

15Če obrazloženo prenesemo na obravnavani primer, je mogoče zaključiti, da je treba v primerih, ko prevozno pogodbo za prevoz blaga od sedeža prodajalca do sedeža kupca s prevoznikom sklene kupec (na to kaže klavzula ex works) oziroma zanj tretji, kot pošiljatelja šteti kupca in ne toženo stranko, ki je kot prodajalec prevozniku izročila blago.⁹

16Po oceni pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje zmotno uporabilo peti odstavek 110.a člena ZPCP-2 na način, da je tisti, ki odda prevozniku blago pošiljatelj in kot tak solidarno odgovoren za plačilo voznine v vsakem primeru, ko voznine ne plača naročnik prevoza. S tem je sodišče prve stopnje solidarno odgovornost naložilo tretji osebi, prodajalcu, ki ni seznanjen z vsebino prevozne pogodbe in njenimi pogodbenimi strankami, saj tožena stranka ni tista, ki bi bila zavezana angažirati organizatorja prevoza oziroma tega v konkretnem primeru tudi ni storila.

17Glede na vse navedeno, in ker po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka ni pošiljatelj v smislu 110.a člena ZPCP-2, pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu tožene stranke za prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti navedenega člena. Tudi sicer pa sodišče ni dolžno obširno razlagati oziroma obširno utemeljevati svoje odločitve, da ne prekine postopka in ne začne postopka pred Ustavnim sodiščem v skladu s 156. členom Ustave Republike Slovenije (URS). Odločitev sodišča, da ne prekine postopka, namreč ne krši ustavnih pravic strank v postopku, saj jim s tem ni onemogočeno, da tak postopek sprožijo same.¹⁰

18Glede na navedeno je treba ob pravilni uporabi materialnega prava (petega odstavka 110.a člena ZPCP-2) pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne (5. alineja 358. člena ZPP).

19Po uspešni pritožbi je tožena stranka v pravdi v celoti uspela. Zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je skladno z Zakonom o odvetniški tarifi toženi stranki za postopek pred sodiščem prve stopnje priznalo naslednje stroške: nagrado za postopek (tarifna št. 3100) v višini 477,10 EUR, nagrado za narok (tarifna št. 3102) v višini 440,40 EUR, materialne stroške (tarifna št. 6002) v višini 20,00 EUR in 22 % DDV, vse skupaj 1143,75 EUR. Tožeča stranka jih je dolžna plačati toženi stranki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

20Ker je tožena stranka uspela s pritožbo zoper sodbo, je bilo treba ugoditi tudi njeni pritožbi zoper (dopolnilni) sklep, s katerim je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v plačilo še stroške prevodov listin. Glede na to, da je tožena stranka po pritožbi v pravdi v celoti uspela, je bilo treba izpodbijani sklep spremeni tako, da tožeča stranka sama nosi stroške prevodov v višini 2.562,00 EUR.

21Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, bi ji bila tožeča stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP), vendar pa tožena stranka pritožbenih stroškov ni pravilno priglasila. O povrnitvi stroškov namreč odloči sodišče na določeno zahtevo stranke, v zahtevi pa mora stranka stroške navesti opredeljeno (prvi in drugi odstavek 163. člena ZPP). Če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi (drugi odstavek 155. člena ZPP). Način vrednotenja odvetniških nagrad in izdatkov v konkretnem postopku ureja Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami). Odvetniška tarifa, ki je začela veljati 10. 1. 2015 (Ur. l. RS, št. 2/2015) namreč v drugem odstavku 20. člena določa, da se, če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo te tarife in po uveljavitvi ZOdvT, odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po ZOdvT. Ker se je v konkretnem primeru postopek začel z vložitvijo tožbe 21.7.2014, je torej treba odvetniške stroške določiti na podlagi ZOdvT. Tožeča stranka je stroške za sestavo pritožbe priglasila v točkah, katerih ZOdvT ne pozna, saj nagrado odvetniku določa v evrih. Zato jih ni priglasila v skladu s 163. členom in drugim odstavkom 155. člena ZPP. Glede na to pritožbeno sodišče teh stroškov ni moglo priznati. Posledično je odločilo, da tožena stranka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

22Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi stroške pritožbe zoper sklep.

¹ Cigoj, Transportno pravo, str. 33.
² Kranjc V. v Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, str. 1138.
³ Drev A., Pravna razmerja med prodajalcem, prevoznikom in kupcem z vidika pogodbe o (mednarodni) prodaji blaga in pogodbe o (mednarodnem) prevozu blaga po cesti, doktorsko delo, Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, str. 103.
⁴ Prav tam, str. 103 – 104.
⁵ Prav tam, str. 105 – 106.
⁶ Prav tam, str. 107 – 108.
⁷ Poročevalec Državnega zbora RS, 2011, 29.3.2011.
⁸ Takrat veljavni drugi odstavek 24. člena ZPPCP-1 je določal: Kadar prevozno pogodbo sklenejo prevoznik, naročnik prevoza in pošiljatelj, ki hkrati ni naročnik prevoza, sta naročnik prevoza in pošiljatelj solidarno odgovorna prevozniku za plačilo voznine.
⁹ Drev A., navedeno delo, str. 108.
¹⁰ Prim. Sodba VS RS VIII Ips 285/2010.