UPRS Sodba II U 473/2016-12

Tožba se zavrne.

1Finančna uprava RS je s sklepom o davčni izvršbi št. DT 4934-60237/2016-1 09 z dne 21. 4. 2016 odločila, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki znaša na dan 21. 4. 2016: glavnica 1.995,71 €, zamudne obresti 1.099,78 €, stroški sklepa 25,00 € oziroma skupaj 3.120,49 €. Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik pri banki B. d.d. Banka opravi rubež sredstev do višine davčnega dolga po sklepu o izvršbi, pri čemer upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, kolikor gre za sredstva nakazana za tekoči mesec. Banka na dan prejema sklepa zarubi dolžnikova denarna sredstva do višine dolgovane obveznosti in zarubljena denarna sredstva prenese na v odločbi naveden račun. Izvršilni naslovi so obračuni iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike - OPSVZ za obdobje od januarja 2009 do julija 2010 s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2Iz obrazložitve prvostopnega sklepa izhaja, da tožnik po knjigovodskih evidencah davčnega organa ni poravnal obveznosti, navedenih v izreku prvostopnega sklepa, zato je davčni organ v skladu s 143. členom ZDavP-2 začel davčno izvršbo. Od davkov, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku, se v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZDavP-2 plačajo zamudne obresti.

3Tožnik se je zoper ta sklep pritožil, Ministrstvo za finance je njegovi pritožbi delno ugodilo. Ugotovilo je, da so v izreku prvostopne odločbe izvršilni naslovi za obdobja julij, avgust in september 2009 ter januar in februar 2010 nepravilno navedeni, saj so bili prispevki dolžniku odmerjeni na podlagi odločb o odmeri prispevkov za socialno varnost in ne na podlagi obračunov prispevkov za socialno varnost za zasebnike. V skladu z 251. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je pritožbeni organ po uradni dolžnosti izvršilne naslove popravil. Prav tako nepravilno pa je bilo tudi obdobje, za katerega je prvostopni organ izdal sklep o izvršbi. Okrožno sodišče je namreč začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom dne 9. 7. 2010 z oklicem o začetku postopka osebnega stečaja, dne 26. 5. 2014 pa je izdalo sklep o odpustu obveznosti, s katerim je sklenilo, da odpust obveznosti učinkuje za vse navadne in podrejene terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 9. 7. 2010. Drugi odstavek 21. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki je veljal v času izdaje sklepa o odpustu obveznosti, je določal, da so prednostne terjatve, na katere sklep o odpustu obveznosti ne učinkuje, tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom postopka osebnega stečaja. Pritožnika se tako upravičeno terja za obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike za obdobje od julija 2009 do julija 2010, obdobje od januarja 2009 do julija 2009 pa presega obseg z zakonom določenega obdobja enega leta pred začetkom stečaja, zato je drugostopni organ odpravil obveznost plačila obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike za obdobje od januarja 2009 do vključno junija 2009. V preostalem delu pa je sklep potrdil in zavrnil pritožbene navedbe o nezmožnosti plačila dolga zaradi slabega materialnega in dohodkovnega stanja pritožnika.

4Tožnik v vloženi tožbi prosi za odpis vseh dolgov, saj je brezposeln in prejema zgolj 300,00 EUR veteranskega dodatka, drugih prihodkov ali premoženja pa nima, zaradi neodpisanih dolgov pa je njegov socialni položaj še bolj ogrožen.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb.

6Tožba ni utemeljena.

7Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

8V obravnavani zadevi gre za izterjavo plačila prispevkov za socialno varnost za zasebnike - OPSVZ na podlagi obračunov prispevkov za socialno varnost za zasebnike in odločb o odmeri prispevkov za socialno varnost za obdobje od julija 2009 do julija 2010.

9Na navedene obveznosti odpust obveznosti ne učinkuje, kot je določeno v drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP. Ta že od začetka uporabe tega zakona, dne 1. 10. 2008 določa, da odpust obveznosti ne učinkuje za prednostne terjatve iz prvega odstavka 390. člena tega zakona in za prednostne terjatve iz prvega odstavka 21. člena tega zakona. Člen 390 ZFPPIPP je prav tako nespremenjen že od začetka uporabe tega zakona in kot prednostne terjatve našteva tako terjatve iz prvega kot terjatve iz drugega odstavka 21. člena (tem pa dodaja še terjatve iz naslova preživnine in odškodnine, ki niso predmet tega postopka). Iz tega sledi, da je treba kot terjatve, na katere odpust obveznosti ne učinkuje, šteti tudi terjatve iz drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP. Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP pa je že od začetka uporabe zakona dne 1. 10. 2008 določal, da so v stečajnem postopku prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka. Z novelo ZFPPIPP-G, veljavno od 26. 4. 2016, je bila vnesena sprememba, po kateri so v insolventnih postopkih prednostne terjatve nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka insolventnosti, ne da bi bilo to obdobje časovno omejeno. V obravnavani zadevi pa je bila pravilno uporabljena določba drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP, kot je bila v veljavi do 25. 4. 2016 (in tudi ob začetku postopka osebnega stečaja in nato ob izdaji sklepa o odpustu obveznosti), ki je kot prednostne terjatve določila tiste nezavarovane terjatve iz naslova prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka.

10Ni torej mogoče slediti tožbi, v kateri tožnik prosi za odpust vseh dolgov. Člen 408 ZFPPIPP že od začetka uporabe zakona, kot prednostne terjatve, na katere odpust ne učinkuje, navaja tudi terjatve iz prvega odstavka 390. člena ZFPPIPP, slednji pa kot prednostne terjatve našteva tako terjatve iz prvega kot terjatve iz drugega odstavka 21. člena, kot je obrazloženo v prejšnji točki obrazložitve. Iz tega sledi, da je treba kot terjatve, na katere odpust obveznosti ne učinkuje, šteti tudi terjatve iz drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP, zato je izpodbijana odločitev pravilna. Enako stališče je sodišče zavzelo tudi v zadevah II U 466/2015 z dne 7. 9. 2016, II U 386/2015 z dne 21. 12. 2016, II U 427/2015 z dne 12. 1. 2017, II U 15/2016 z dne 7. 3. 2017 in II U 438/2016 z dne 4. 10. 2017. Iz v tej odločbi navedenih razlogov sodišče ni sledilo odločitvi v zadevah I U 360/2017 z dne 20. 2. 2018 in I U 1192/2017 z dne 3. 7. 2018.

11Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.