VSL Sodba I Cp 1615/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sporazuma o izdaji izbrisne pobotnice z dne 20. 10. 2011¹ in na plačilo zneska 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2011 dalje. Tožniku je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.120,37 EUR.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.² Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki s sklenitvijo sporazuma želeli odpraviti spor ter negotovost, ki je izhajala iz terjatve, ki jo je imela tožena stranka. Res je tudi tožnik sporazum sklenil "v strahu, da ne bi šlo kaj narobe", pri čemer je bil takrat trdno prepričan, da terjatev tožene stranke še vedno obstaja. Tožnik se je zanesel na podatke tožene stranke kot banke, ki mu je z namenom poplačila terjatve celo grozila z unovčitvijo hipotek in prodajo nepremičnine. Tožnik je na plačilo 30.000,00 EUR v zameno za izbrisno pobotnico pristal zgolj zato, da razbremeni svojo nepremičnino in odpravi svoj negotov položaj v zvezi z morebitno unovčitvijo hipoteke, v veri, da terjatev, v zavarovanje katere služita hipoteki, še ni poplačana. Iz navedenega sledi, da je bil s sporazumom razrešen spor o višini plačila z izdajo izbrisne pobotnice in odpravljena negotovost glede unovčitve hipotek ter da ni šlo za razrešitev spora ali negotovosti glede obstoja terjatve tožene stranke. To tudi ne pomeni, da pravdni stranki nista mogli biti v zmoti glede obstoja pravnega razmerja (terjatve tožene stranke), na katerem temelji sporazum. Prav sklicevanje prvostopnega sodišča na še vedno trajajoči spor med pravdnima strankama glede vprašanja obstoja terjatve tožene stranke razkriva temeljno materialnopravno nepravilnost izpodbijane sodbe, ki ne loči med pravnim dejstvom, ki je podlaga sporazuma (terjatev tožene stranke) in vsebinsko odpravo negotovosti, ki temelji prav na obstoju tega pravnega dejstva (cena izbrisne pobotnice). Poleg tega prvostopno sodišče nedosledno zamenjuje spor in zmoto o pravnem razmerju, zaradi česar napačno uporabi 1058. člen OZ. Zaključek o tem, da ni šlo za zmoto o pravnem razmerju ali navadnem dejstvu, namreč neutemeljeno izpelje iz tega, da je bila med pravdnima strankama sporna višina plačila za izdajo izbrisne pobotnice. Nepojasnjeno ostaja, v kakšni povezavi so pogajanja o višini plačila tožnika z zatrjevanim zmotnim prepričanjem o obstoju terjatve tožene stranke, oziroma zakaj naj bi spor izključeval zmoto. Tožbene trditve o neobstoju pravnega razmerja se nanašajo na terjatev tožene stranke in ne na razmerje zastavitelj – hipotekarni upnik, kot je moč razbrati iz izpodbijane sodbe. Negotovosti, pogajanj in sporazuma sploh ne bi bilo, če terjatev tožene stranke ne bi obstajala, oziroma če pravdni stranki ne bi bili zmotno prepričani, da še obstaja. Bistveno je, da sta pravdni stranki sporazum sklenili ob predpostavki, da terjatev tožene stranke še vedno obstaja. Obojestransko zmotno mnenje, da terjatev tožene stranke obstoji, je predstavljalo izrecno podlago in edini razlog za sklenitev sporazuma. Terjatev je ob upoštevanju njenega dejanskega stanja (to je vseh poplačil in obrestovanja v skladu z veljavnimi predpisi) mogoče ugotoviti in je preverljiva. Če bi stranki ob sklenitvi sporazuma vedeli, da terjatve ni več, med njima ne bi bilo ne spora ne negotovosti. Pravdni stranki sta ob sklenitvi sporazuma izhajali iz zmotnega izhodišča, da terjatev še ni poplačana. Nenazadnje je bil znesek 30.000,00 EUR namenjen (delnemu) poplačilu (še vedno obstoječe) terjatve. Tožena stranka je zaradi nepravilnih evidenc in neupravičenega obrestovanja po zakonski zamudni obrestni meri menila, da terjatev še vedno ni poplačana, medtem ko je tožnik podatkom in navedbam banke verjel in se nanje zanesel. V konkretnem primeru je kavzalno pravno razmerje predstavljal obligacijski odnos med toženo stranko in M. d.o.o. - v stečaju iz naslova kreditnih pogodb, ki ga dejansko ni bilo več. Prvostopenjsko sodišče se vsebinsko ni ukvarjalo s ključnim vprašanjem te pravde, to je ali je tožena stranka na dan sklenitve sporazuma še imela odprto terjatev do M. d.o.o.- v stečaju in koliko je ta znašala, čeprav bi to glede na trditveno, dokazno in materialnopravno podlago spora moralo storiti. Če se namreč izkaže, da terjatve ni bilo več, sta bili obe stranki sporazuma v zmoti. V bančni praksi se obstoj, višina ali prenehanje terjatve izkazuje z verodostojnimi listinami, ne pa z izjavami bančnih uslužbencev.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravdni stranki sta 20. 10. 2011 sklenili sporazum o izdaji izbrisne pobotnice ter izpolnili vsaka svojo obveznost iz predmetnega sporazuma; tožnik je toženi stranki plačal 30.000,00 EUR, tožena stranka pa je izdala izbrisno pobotnico za nepremičnino parc. št. 304/19 k. o. X. Hipoteki, ki sta bili predmet sporazuma, sta bili na tožnikovi nepremičnini parc. št. 304/19 k. o. X. vpisani v korist tožene stranke v zavarovanje njene terjatve do družbe M. d. o. o. - v stečaju.

6Tožnik je zatrjeval, da sta pravdni stranki ob podpisu sporazuma zmotno menili, da terjatev tožene stranke do družbe M. d.o.o. - v stečaju še ni poplačana. Po sklenitvi sporazuma pa se je izkazalo, da je terjatev tožene stranke do družbe M. d. o. o. - v stečaju v celoti prenehala, saj je tožena stranka v stečajnem postopku in od hipotekarnih dolžnikov do sklenitve sporazuma prejela celotno plačilo terjatve. Tožnik je zahteval ugotovitev ničnosti sporazuma o izdaji izbrisne pobotnice z dne 20. 10. 2011, sklenjenega med pravdnima strankama, ter vrnitev zneska 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2011 do plačila.

7128. člen SPZ določa, da je zastavna pravica opredeljena kot pravica zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja. Zastavitelj kot lastnik nepremičnine, ki ni hkrati glavni dolžnik, za obveznost glavnega dolžnika odgovarja omejeno kot porok, in sicer do višine, do katere se je mogoče poplačati iz vrednosti nepremičnine. Hipoteka je odvisna, akcesorna pravica v pomenu, da je njen obstoj (nastanek, prenos in prenehanje) odvisen od obstoja (nastanka,prenosa oziroma prenehanja) zavarovane terjatve. Hipoteka lahko namreč nastane samo, če obstaja zavarovana terjatev. Pravni temelj prenehanja izvedene stvarne pravice je pravno dejstvo, ki povzroči prenehanje izvedene stvarne pravice. Ker je hipoteka odvisna od obstoja zavarovane pravice, hipoteka preneha, če preneha terjatev, v zavarovanje katere je bila ustanovljena. Hipotekarna terjatev lahko preneha s plačilom celotne hipotekarne obveznosti. Ta učinek prenehanja hipoteke nastane neodvisno od volje njenega imetnika. Že ko nastane, se uresniči pravno dejstvo, ki povzroči prenehanje zavarovane terjatve. To pomeni, da sodna uveljavitev zahteve za ukinitev hipoteke, ki je prenehala s prenehanjem zavarovane terjatve, ni predpostavka za nastop tega učinka (prenehanja hipoteke)³ Po drugem odstavku 114. člena Zakona o finančnem poslovanju v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju⁴ se terjatve stečajnega upnika do stečajnega dolžnika res obračunajo po temeljni obrestni meri, kot to navaja tožnik, kar pa ne velja v razmerju hipotekarnega dolžnika, ki ni hkrati tudi glavni dolžnik, kajti upnik ne more biti poplačan niti v manjšem, niti v večjem obsegu, kot znaša s hipoteko zavarovana terjatev. Višina poplačila je omejena le glede na vrednost nepremičnine oziroma na višino kupnine. V konkretnem primeru je tožena stranka terjatev pravilno obračunavala po zakonski zamudni obrestni meri.

8Po prvem odstavku 1058. člena Obligacijskega zakonika⁵ je poravnava nična, če temelji na zmotnem prepričanju obeh pogodbenikov, da obstaja pravno razmerje, ki ga v resnici ni, in če brez tega zmotnega prepričanja med njima ne bi bilo niti spora niti negotovosti. To velja tudi, če se zmotno prepričanje pogodbenikov nanaša na navadna dejstva (drugi odstavek 1058. člena OZ).

9Poravnava je dvostranski pravni posel o spremembi spornega ali negotovega pravnega razmerja. Pogodbo o poravnavi je mogoče skleniti le, če pred tem med strankama obstoji sporno ali negotovo pravno razmerje. Poravnava ima torej svojo podlago v odpravi spora oziroma negotovosti. Zmotno prepričanje obeh strank poravnave, da s poravnavo odpravljata resničen spor in negotovost, povzroči, da je poravnava nična. Če bi stranki v trenutku sklepanja poravnave razpolagali s podatki, ki jih pridobita šele po sklenitvi poravnave, pa bi ti podatki, če bi jih imeli ob sklenitvi, odpravili dvom glede obstoja spora ali negotovosti, poravnava ne more veljati. Če bi torej v konkretnem primeru izvedeni dokazni postopek pokazal, da je bila terjatev, ki je bila zavarovana s hipotekama, že poplačana (v stečajnem postopku in s strani hipotekarnih upnikov), bi torej pravna podlaga za tožnikovo izplačilo odpadla. Res je tožnik ob sklenitvi sporazuma zasledoval cilj bremen proste nepremičnine, saj se ni želel izpostavljati tveganju unovčitve hipotek s strani tožene stranke za poplačilo njene terjatve, vendar pa je med pravdnima strankama nesporno dejstvo, da nobena od njiju sporazuma ne bi sklenila, če bi jima bilo ob sklenitvi sporazuma znano, da je bila terjatev, ki je bila zavarovana s hipotekama, že poplačana. Pravilno zato pritožba poudarja, da je kavzalno pravno razmerje za sklenitev izvensodne poravnave predstavljal obligacijski odnos med toženo stranko in M. d.o.o. - v stečaju iz naslova kreditnih pogodb, za katerega tožnik zatrjuje, da ga ob sklenitvi sporazuma dejansko ni bilo več. Za presojo ničnosti izvensodne poravnave so pravna naziranja pogodbenih strank res brezpredmetna, vendar pa je pravno pomembno s strani tožnika zatrjevano dejstvo, da terjatev tožene stranke v času sklenitve sporazuma zaradi njenega celotnega poplačila ni več obstajala. Če bi bila namreč terjatev tožene stranke v celoti poplačana, bi kavza, zaradi katere sta pravdni stranki urejali svoje medsebojno razmerje, odpadla, brez tega pa tudi ne bi bilo spora oziroma negotovosti, ki sta jo s sklenitvijo sporazuma stranki odpravljali.

10Kot bistveno se torej izkaže vprašanje, ali je terjatev v trenutku sporazuma obstajala ali ne. Ni res, da se prvo sodišče do tega vprašanja v sodbi ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve navedlo, da je na podlagi izvedenih dokazov, ob upoštevanju Tabele 2 - izračun zamudnih obresti (priloga A4) sledilo toženi stranki, da je terjatev v trenutku sklenitve sporazuma še obstajala, kar pomeni, da dolg glavnega dolžnika ni prenehal, s tem pa tudi ne hipoteka kot akcesorna pravica. Iz navedenega obračuna namreč izhaja, da je bil na dan 1.6.2015 dolg 216.264,56 EUR. Tožena stranka je tako svojemu dokaznemu bremenu zadostila in je na tožnika prešlo procesno dokazno breme, da dokaže, da je terjatev v času sklenitve sporazuma še vedno obstajala. Tožnik bi navedeni obračun lahko izpodbil s predlaganim izvedencem finančne stroke, ki pa ga je prvo sodišče kot neutemeljenega zavrnilo. Opustitev izvedbe dokaza je procesna kršitev relativnega značaja iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 213. členom ZPP, na katero se tožnik v pritožbi ne sklicuje, prav tako pa tudi navedene procesne kršitve ni uveljavljal takoj, ko je bilo to mogoče.

11Pritožbeno sodišče tako pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da sporazum, ki ima naravo poravnave, ni ničen in da tudi ni druge podlage za povračilo vtoževanega zneska. Ker niso podani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa zato, ker po mnenju pritožbenega sodišča odgovor na pritožbo ni bil potreben.

¹ V nadaljevanju Sporazum.
² V nadaljevanju ZPP.
³ Glej Tit Stanovnik, Podjetje in delo – 2002, št. 6/7, stran 1233, GV Revije, d. o. o., dr. Nina Plavšak, Učinki prenehanja glavnega dolžnika na hipoteko na tujo obveznost, Pravna praksa, št. 27, leto 2012, stran 22, VSL sklep II Ip 3765/2017.
⁴ V nadaljevanju ZFPPIPP.
⁵ V nadaljevanju OZ.