VSL Sodba III Cp 1913/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in II. točka).

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 1991/2015 z dne 10. 9. 2015 je bila pristojnost za sojenje v tej zadevi prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

2Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da plača tožnici 13.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2012 do plačila (I. točka izreka). Tožencu je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 1.702,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka). Višji tožbeni zahtevek je prvo sodišče zavrnilo (III. točka).

3Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških se pritožuje toženec, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek. Navaja, da je zmotna ugotovitev prvega sodišča, da je dolg nastal v času trajanja zakonske zveze med tožencem in pokojno ženo M. M. Zato toženec ne more odgovarjati za vtoževani dolg na podlagi 56. člena ZZZDR. Bistveno za odločitev je, kdaj je terjatev nastala oziroma kdaj je dolg zapadel v plačilo. Solidarna odgovornost zakoncev je lahko podana zgolj tedaj, če je dolg nastal v času trajanja zakonske zveze. V času plačil posameznih zneskov M. M. ni bila neupravičeno obogatena in terjatev tudi še ni zapadla v plačilo. Terjatev je nastala in zapadla šele ob prijavi v zapuščinski postopek 24. 8. 2012. Da storitve ne bodo opravljene, je bilo jasno šele, ko je toženec pripoznal terjatev v zapuščinskem postopku. Ker je s trenutkom smrti M. M. prenehala zakonska zveza med njo in tožencem je zmoten zaključek, da je vtoževana terjatev nastala v trajanju zakonske zveze. Zato ne obstaja podlaga za solidarno odgovornost zakoncev. Poleg določil 190. in 193. člena OZ bi moralo prvo sodišče pri odločitvi uporabiti tudi 142. člen ZD, ne pa 56. člena ZZZDR. Ker je toženec poravnal dolgove zapustnice v višini vrednosti podedovanega premoženja, ne odgovarja za vtoževano terjatev.

4Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5Pritožbeno sodišče je v prvem pritožbenem postopku s sodbo III Cp 2399/2015 z dne 11. 11. 2015 ugodilo toženčevi pritožbi ter sodbo prvega sodišča v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek in tožnici naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov. Zoper to sodbo je tožnica vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom II Ips 188/2016 z dne 6. 9. 2018 ugodilo ter sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in mu vrnilo zadevo v novo sojenje.

6Pritožba ni utemeljena.

7V pritožbenem postopku ni bilo več sporno, da je tožnica plačala toženčevi ženi M. M. skupno 13.200,00 EUR za storitve inženiringa usklajevanja oziroma urejanja tehnične dokumentacije, priključkov in soglasij za projekt stanovanjske hiše v ... in za objekt Skladišče ..., pri čemer teh storitev M. M. kot samostojna podjetnica zaradi predolgega trajanja spora z V. in svoje smrti ni nikoli opravila. Za izvršitev teh storitev je tožnica zato morala angažirati drugega izvajalca.

8Ker je M. M. kot samostojna podjetnica prejela navedena plačila tožnice za svoje delo, ki se ga je zavezala opraviti, ta plačila pa so bila izvršena v času njene zakonske zveze s tožencem, so ta prejeta sredstva predstavljala skupno premoženje M. M. in toženca kot zakoncev (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Pogodbeno razmerje med tožnico kot naročnico in M. M. s.p. kot izvajalko je trajalo do smrti M. M., ko je bila izpolnitev pogodbenih obveznosti M. M. ves ta čas še vedno "aktualna" (do izpolnitve še ni prišlo zaradi objektivnih okoliščin, na katere pogodbeni stranki nista imeli vpliva), zato terjatev tožnice iz naslova neupravičene pridobitve pred smrtjo M. M. res še ni nastala, vendar pa ta okoliščina nima nobenega pomena za odločitev v zadevi.

9Iz ugotovljenih dejstev (M. M. do svoje smrti prevzetih obveznosti ni izpolnila, z njeno smrtjo je prenehala možnost njene izpolnitve obveznosti, toženec ni poskrbel za izpolnitev obveznosti po ženini smrti, tožnica je za izvedbo teh del najela drugega izvajalca) izhaja, da je pravni temelj tožničine izpolnitve po smrti M. M. prenehal, s tem pa je tožnica pridobila zahtevek za vrnitev tega, kar je sama izpolnila, in sicer po pravilih o neupravičeni pridobitvi (tretji odstavek 190. člena OZ). Ker so sredstva, ki jih je tožnica izplačala M. M., predstavljala skupno premoženje toženca in njegove žene, predstavlja prej omenjena obveznost vrnitve teh sredstev (ki temelji na 190. členu OZ) obveznost, nastalo v zvezi s skupnim premoženjem toženca in njegove žene M. M. To pa pomeni, da bi bila toženec in M. M. (če bi bila še živa) kot zakonca nerazdelno odgovorna za vrnitev teh sredstev tožnici (drugi odstavek 56. člena ZZZDR). Po smrti M. M. je zato toženec sam zavezan vrniti ta sredstva tožnici. Glede na določbo drugega odstavka 56. člena ZZZDR je nepomembno, kdaj je nastala obveznost vrnitve teh sredstev, ali pred smrtjo M. M. ali po njeni smrti. V skladu s 193. členom OZ je toženec dolžan plačati zakonske zamudne obresti od dneva, ko je tožnica zahtevala vračilo sredstev v zapuščinskem postopku po M. M. (24. 8. 2012), glede na to, da je bila M. M. poštena pridobiteljica teh sredstev. Odločitev prvega sodišča je zato pravilna.

10Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

11Toženec ni uspel s pritožbo, tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k hitrejši rešitvi zadeve. Pravdni stranki zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica v reviziji ni zahtevala povrnitve stroškov revizijskega postopka.