VSK Sklep II Cpg 188/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik je dolžan v roku 8 dni povrniti dolžniku stroške pritožbenega postopka v višini 1.702,34 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

1Na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr.št. Su 1386/2018 z dne 9.7.2018 in dogovora med predsednico Višjega sodišča v Kopru in predsednikom Višjega sodišča v Ljubljani je v konkretni pritožbeni zadevi za odločanje o pritožbi pristojno Višje sodišče v Kopru.

2Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagano začasno odredbo upnika in odločilo, da mora upnik v osmih dneh povrniti dolžniku stroške postopka v višini 5.815,70 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Zoper ta sklep se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožil upnik in predlagal pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in samo odloči tako, da upnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred novega sodnika. V pritožbi opozarja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu opr.št. Cpg 2/2018 zavzelo jasno stališče, da je na ozemlju Republike Slovenije potrebno odreči veljavnost vsem učinkom Zakona o postopku izredne uprave nad družbami sistemskega pomena za Republiko Hrvaško (ZPIUTD). V tem sklepu je Vrhovno sodišče poudarilo, da bo s priznanjem katerihkoli učinkov omenjenega zakona na ozemlju Republike Slovenije prizadet javni interes Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tega, zakaj meni, da se Vrhovno sodišče v omenjenem sklepu moti. V tej zvezi je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj se sodišče prve stopnje do obsežnih navedb upnika v nakazani smeri sploh ni opredelilo. Prav tako je v tej zvezi podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno ZPIUDT. Vloga sodišča v postopku, urejenem z ZPIUTD, je drugačna kot v klasičnih postopkih prisilne poravnave, v katerih je uveljavljeno tudi načelo enakega obravnavanja upnikov. Sodišče je imelo v omenjenem postopku precej okrnjeno vlogo. Bistvenega pomena je tudi to, da o upnikovi terjatvi, ki jo je prijavil v postopku izredne uprave, nobeno hrvaško sodišče doslej ni odločalo. O tej terjatvi je odločal zgolj izredni upravitelj. Sicer pa je upravitelj to terjatev zavrnil le v svojem seznamu, pri čemer se do utemeljenosti terjatve ni opredelil, saj se utemeljenosti zavrnjenih terjatev odloča v kasnejšem sodnem oziroma arbitražnem postopku. ZPIUTD torej nikjer ne določa, da sodišče v kateremkoli trenutku presoja utemeljenost terjatve v postopku izredne uprave. Torej ne gre za res judicato glede upnikove terjatve, s čimer bi bila izključena protipravnost dolžnikovega ravnanja. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati zgolj, ali bo arbitražno odločbo možno priznati v Republiki Sloveniji. Tudi ravnanja sodišča so lahko protipravna. To pomeni, da je za protipravno ravnanje sodišča odgovorna država, pri čemer lahko oškodovanec zahteva povračilo škode tudi neposredno od sodnika. Posebna odgovornost za protipravno delovanje sodišča obstaja tudi v Republiki Hrvaški. Zato bi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru lahko odločilo le, da je vsaka odločitev hrvaškega sodišča oziroma hrvaškega izrednega upravitelja nad dolžnikom avtomatsko protipravna, saj nasprotuje osnovnim načelom pravne države in javnega reda v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je na povsem nonšalanten in neresen način obravnavalo upnikov predlog za zavarovanje.

Upnik je navajal, da je protipravnost ravnanja dolžnika v tem, da je kršil določila družbeniškega sporazuma. O utemeljenosti upnikove terjatve je izključno pristojno odločati le arbitražno sodišče na Dunaju. Določbe družbeniškega sporazuma imajo pri tem prednost in kakršenkoli lex specialis, posebej še v Sloveniji razglašen neustavni zakon, ne more odreči pravno veljavnost določbam delniškega sporazuma. Kakršnokoli priznanje ali nepriznanje terjatve v postopku po ZPIUTD nikakor ne ovira pravice upnika do uveljavljanja svoje terjatve zoper dolžnika. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati zgolj obstoj verjetnosti terjatve. Glede na to, da je upnik obrazložil, da je dolžnik kršil družbeniški sporazum in da je glede na določbe sporazuma, ki še vedno veljajo, upnik še vedno upravičen zahtevati prenos poslovnega deleža oziroma vrednost tega poslovnega deleža in tudi povračilo vse ostale nastale škode. Za odločitev o utemeljenosti upnikovih zahtevkov je izključno pristojno arbitražno sodišče. V okviru elementa nevarnosti je pomembno, da je dolžnik sam v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe priznal, da namerava razpolagati s premoženjem na način, kot ga je opisal upnik. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča, da je očitno, da sredstvo zavarovanja ni v nikakršni zvezi z zahtevkom po odkupu poslovnega deleža v družbi K.d.o.o. Začasna odredba bo nedvoumno spodbudila dolžnika, da bo na upnika prenesel poslovni delež. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Večino teh stroškov predstavljajo stroški prevodov. Upnik izrecno nasprotuje povrnitvi stroškov prevodov v navedeni višini, saj gre za strošek, ki za postopek ni potreben. Tako za potrebe dolžnikove obrambe nikakor ni bilo potrebno prevajati celotnega sklepa hrvaškega sodišča o prerekanih ali potrjenih terjatvah. Ta prevod nikakor ne more iti v breme upnika. Prav tako ni bilo potrebno prevajati sklepa o potrditvi poravnave dolžnika z njegovimi upniki. Navedeno namreč v postopku sploh ni bilo sporno. Sodišče ne bi smelo slediti namernemu zavlačevanju pooblaščencev dolžnika, ki so v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe namerno napačno citirali sodno prakso.

4Dolžnik je po svojem pooblaščencu podal odgovor na pritožbo in predlagal pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Priglasil je tudi stroške pritožbenega postopka.

5Pritožba dolžnika ni utemeljena.

610.4.2017 se je v Republiki Hrvaški nad dolžnikom, ki je pravna oseba hrvaškega prava, v skladu z določbami (hrvaškega) Zakona o postopku izvanredne uprave u trgovačkim društvima od sistemskog značaja za Republiku Hrvatsku (ZPIUTD) začel postopek izredne uprave, ki je v pravni sferi dolžnika povzročil nastanek določenih pravnih posledic (Priloga A11). Z začetkom tega postopka so pravice (upravljanje in razpolaganje s premoženjem, ki je prešlo v stečajno maso) dolžnikovih organov (zlasti zakonitih zastopnikov, prokuristov in drugih pooblaščencev za zastopanje dolžnika) prenehale in so prešle na izrednega upravitelja (11., 12. člen ZPIUTD in 89. člen Stečajnega zakona Republike Hrvaške). V konkretnem primeru gre torej za tuj postopek zaradi insolventnosti, ki ga vodi sodišče tuje države, v kateri ima dolžnik središče uresničevanja svojih glavnih interesov (drugi odstavek 446. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Resda v Republiki Sloveniji sodišče (glej sklep VS RS, Cpg 2/2018 z dne 14.3.2018) tega tujega postopka zaradi insolventnosti ni priznalo, vendar to nikakor ne pomeni, da je s tem slovensko sodišče odločilo, da je omenjeni postopek izredne uprave nezakonit in v neskladju z merodajnim hrvaškim pravom, na kar upravičeno opozarja upnik v odgovoru na pritožbo.

7V obravnavani zadevi zavarovanja denarne terjatve je upnik predlagal zavarovanje denarne terjatve iz naslova odškodnine zaradi neprenosa poslovnega deleža dolžnika v hrvaški družbi K.H. A. d.o.o. na upnika (pri čemer se je v tej zvezi upnik skliceval na tako imenovano opcijsko upravičenje, dogovorjeno v družbeniški pogodbi). Vendar je upnik šele na dan začetka izredne uprave nad dolžnikom, dolžniku poslal obvestilo o uveljavljanju omenjene nakupne opcije. Tedaj pa se je nad dolžnikom že začel postopek izredne uprave, kar pomeni, da je odločitev v zvezi s to družbeniško nakupno opcijo prešla na izrednega upravitelja in stečajno sodišče. Na tem mestu pa je treba tudi upoštevati, da omenjenega poslovnega deleža v hrvaški družbi ni mogoče šteti za premoženje, ki se nahaja v Republiki Sloveniji in glede katerega (spričo nepriznanja tujega postopka zaradi insolventnosti) pooblastila dolžnikovih zastopnikov in pooblaščencev za razpolaganje ne bi prešla na tujega izrednega upravitelja (2. točka prvega odstavka 466. člena ZFPPIPP).

8Četudi bi torej v konkretnem primeru tuj izredni upravitelj in tuje stečajno sodišče pri uveljavljanju konkretne nakupne opcije s strani upnika ravnala protipravno (kar pa z vidika veljavnega hrvaškega prava nikakor ne drži), bi za takšno ravnanje lahko odgovarjala zgolj izredni upravitelj oziroma hrvaška država, nikakor pa te odškodninske obveznosti ne moremo naprtiti dolžniku (stečajni masi), ki se je ob uveljavitvi omenjene opcije že nahajal v postopku izredne uprave (12. člen ZPIUTD in 92. člen Stečajnega zakona in 479. člen ZFPPIPP). Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča upnik v konkretnem postopku zavarovanja ni izkazal verjetnosti, da denarna odškodninska terjatev zoper dolžnika obstoji ali da mu bo takšna terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena ZIZ).

9Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za zavarovanje nedenarne terjatve. Sodišče sme v zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja (prvi odstavek 273. člena ZIZ). Če se namena zavarovanja s predlagano začasno odredbo ne da doseči, sodišče takšne začasne odredbe ne sme izdati. Glede na to, da je upnik v konkretnem primeru uveljavljal zoper dolžnika nedenarno terjatev v obliki zahtevka za prenos dolžnikovega poslovnega deleža v hrvaški družbi K.H.A. d.o.o. na upnika, se tudi po oceni pritožbenega sodišča s predlagano začasno odredbo (prepoved odsvojitve in razpolaganja z delnicami dolžnika v družbi M. d.d.) omenjenega namena ne da doseči¹.V tej zvezi ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da bo predlagana začasna odredba nedvoumno spodbudila dolžnika, da bo na upnika prenesel poslovni delež.

10Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je že iz teh razlogov pravilna in zakonita, zato se pritožbeno sodišče z ostalimi pritožbenimi razlogi niti ni posebej ukvarjalo.

11Prav tako pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni kritiki, da so bili stroški za prevode listin iz tujega jezika v slovenski jezik nepotrebne. Tudi v tem delu je stroškovna odločba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

12Glede na povedano, je pritožbeno sodišče pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

13Dolžnik je upravičen do stroškov pritožbenega postopka v znesku 1.702,34 EUR (nagrada za odgovor na pritožbo po tarifni štev. 27/6 Odvetniške tarife v višini 3000 točk, pavšalni znesek za plačilo izdatkov za stranko v višini 40 odvetniških točk po 11. členu Odvetniške tarife in 22 % DDV na odvetniške storitve).

¹ Pri čemer je sodišče prve stopnje v tej zvezi pravilno zaključilo, da upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe te povezave niti ni pojasnil oziroma ustrezno obrazložil.