VSL Sodba I Cp 951/2018

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala 20.100 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki ji je po njenih trditvah nastala pri padcu na snegu, ko je prečkala prehod za pešce na Cesti v Č. Za čiščenje pločnika je bila, kar ni bilo sporno, odgovorna prva tožena stranka, za čiščenje ceste pa (prav tako nesporno) cestno podjetje, ki je imelo v času nezgode svojo civilno odgovornost zavarovano pri drugi toženi stranko. Sodišče je naložilo tožnici, da toženi stranki povrne pravdne stroške.

2Tožnica v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo verodostojnost priče S. P. in si napačno (v škodo tožnice) razlagalo anamnezo poškodbe, ki jo je podal zdravnik. Na presojo sodišča je vplivalo tudi dejstvo, da tožnica o poškodbi ni takoj obvestila tožene stranke, kar je nepravilno. Sodišče je zato razsodilo nejasno, arbitrarno in v nasprotju z izvedenimi dokazi. V nadaljevanju povzema ključne ugotovitve sodišča prve stopnje in navaja, da je sodišče napačno razložilo materialno pravo, in sicer pravni standard skrajne skrbnosti pri vzdrževanju cest. Tega po njenem mnenju tožena stranka ni izpolnila. Sodišče je namreč ugotovilo, da mora biti v naseljih v času sneženja omogočen in očiščen prehod za pešce, hkrati pa, da je bil sneg v času padca dejansko "nametan" pred pločnikom in da je komunala čistila pločnik ob 12h in nato šele ob 20h, medtem ko je do padca prišlo med 17:30 in 18:30 uro. Vse to kaže na to, da prva tožena stranka in zavarovanka druge tožene stranke nista izpolnili svojih dolžnosti in tako nista ravnali skrajno skrbno. Nadalje navaja, da je sodišče nepravilno ugotovilo, da prva tožena stranka ni bila dolžna odvažati zapadlega snega. Vztraja, da je odvoz snega vezan na količino novozapadlega snega in ne na debelino snežne odeje, ki je zaradi posedanja snega vedno tanjša. V zadnjih treh dneh pred nezgodo je zapadlo več kot 50 cm novega snega, zato je bila prva tožena stranka dolžna odvažati sneg. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev v novo sojenje.

3Prva in druga tožena stranka na vročeno pritožbo nista odgovorili.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo iz dveh sklopov razlogov. Prvič, ker tožnica ni uspela dokazati, da se je historični dogodek pripetil tako, kot trdi v tožbi. Drugič pa, ker v ravnanju prve in druge tožene stranke ni našlo ničesar nedopustnega oziroma ničesar, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati o njunem protipravnem ravnanju. Ker je to ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, njena odsotnost logično vodi v zavrnitev tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče bo uvodoma odgovorilo na tisti del pritožbenih očitkov, s katerimi pritožnica (ob zanjo sicer očitno nesporno ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga v pritožbi povzema) graja pravilnost materialnopravnih stališč v zvezi s pomanjkanjem protipravnosti v ravnanju obeh toženk.

6Prvostopenjsko sodišče je v točkah 9, 11 in 12 obrazložitve izpodbijane sodbe izčrpno in jasno pojasnilo, zakaj šteje, da sta obe toženki ravnali z zadostno potrebno skrbnostjo - skrbnostjo posebej skrbnega strokovnjaka. V dokaznem postopku je namreč ugotovilo, da je kritičnega dne močno snežilo in je do 18. ure zapadlo približno 48 cm snega. Prva tožena stranka je na ta dan aktivirala vse razpoložljive delavce, tudi pogodbene, poleg njih pa še smetarje, ki tisti dan zaradi obilnega sneženja niso mogli odvažati smeti. Iz zapisov dnevnika zimske službe je razbralo, da so delavci prve tožene stranke do (domnevnega) tožničinega padca tožnice dvakrat splužili vse pločnike in dvakrat očistili vse sestope s pločnikov do cest.

7Pritožbeno sodišče na tem mestu poudarja, da je kot dolžnost prve tožene stranke v programu zimske službe zapisano le, da morajo biti pločniki očiščeni do 7.00 zjutraj, iz česar bi izhajalo, da je njena dolžnost, da pločnike očisti enkrat dnevno. Glede dodatnih oziroma kasnejših čiščenj ji program ne nalaga nobenih obveznosti. Storila je torej več, kot je njena zaveza.

8Iz dnevnika pregleda ceste in strojnih poročil delavcev druge tožene stranke pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila ulica, kjer naj bi prišlo do tožničinega padca, splužena v času med 10.00 do 12.00 ure, nato pa še enkrat med 16.30 in 17.30 uro.

9Na podlagi gornjih ugotovitev in sklepanj je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta toženki svoje obveznosti izpolnili oziroma da sta ravnali z vso potrebno profesionalno skrbnostjo. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo enotno sodno prakso, ki zastopa stališče, da standard skrajne skrbnosti ne pomeni, da mora vzdrževalec cest v vsakem času na vsakem kraju poskrbeti za očiščen pločnik oziroma cesto, saj je to ob konstantnem obilnem sneženju nemogoče in tudi nerazumno pričakovati od njega. Za presojo morebitne odgovornosti je ključno, ali je naredil vse, kar je bilo v danih razmerah v njegovi moči.¹ In toženki sta to storili.

10Ob zgoraj navedenih ugotovitvah, da so na cestah vladale izredne razmere,² da je prva tožena stranka angažirala vso razpoložljivo delovno silo, da so bili tako pločniki in njihovi sestopi kot ceste do zatrjevanega padca tožnice dvakrat očiščeni, je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da sta obe toženki ravnali s potrebno skrbnostjo. Tega ne more omajati niti dejstvo, da je prva tožena stranka na spornem območju prekinila svoje delo in v času padca v časovnem intervalu od 12.00 oziroma od 15.00 do 20.00 ni čistila pločnikov, saj je v tistem času na novo zapadlo le 3 oziroma 5 centimetrov snega, pri čemer je bila njena pogodbena zaveza, da jih počisti do 7.00 zjutraj, kar je storila, naknadno pa jih je istega dne očistila še enkrat. Prav tako kršitve dolžne skrbnosti ne predstavlja (pretirana, op. pritožbenega sodišča) zahteva, da bi morali toženki med seboj sodelovati, da ne bi prišlo do "zametavanja" očiščenih pločnikov in njihovih sestopov.³ Glede na to, da se pluženje cest ne more izvajati drugače, kot da se sneg odriva na desno stran ceste ob pločnik in se s tem zapre sestop s pločnikov, je nerazumno pričakovati, da bo sestop s pločnikov na vseh mestih v vsakem trenutku očiščen. Tudi ob morebitnem (priporočenem) sodelovanju med toženkama bi v izrednih razmerah, ki so bile ugotovljene v konkretnem primeru, nedvomno prišlo do časovnih intervalov, ko bi bili sestopi s pločnikov zametani z »napluženim« snegom.

11Očitek pritožnice, da je prva tožena stranka kršila dolžno skrbnost s tem, kar ni odvažala snega, saj se mora odvoz pričeti, ko pade 50 cm novega snega, je po prepričanju pritožbenega sodišča prav tako neutemeljen. Prvostopenjsko sodišče je v 10. točki obrazložitve jasno navedlo dva razloga, zakaj prva tožena stranka snega ni bila dolžna odvažati. Prvič, ker program zimske službe zapoveduje odvoz šele, ko zapade 50 cm snega, v konkretnem primeru pa je sodišče ugotovilo, taka količina snega (še) ni zapadla. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da je po logiki stvari edini kriterij, kdaj je treba odvažati sneg, koliko se ga v nekem trenutku nahaja na cestišču oziroma pločniku, in ne, koliko ga je na novo zapadlo. Le (pre)velika količina kupov snega je tista, ki terja njegov odvoz s cestišča. Prepriča pa tudi argumentacija prvostopenjskega sodišča, povzeta po skladnih izpovedbah prič, in sicer, da je v času intenzivnega sneženja prednostna naloga zimske službe pluženje in čiščenje snega, ne pa njegovo odvažanje. Razumno je, da v okoliščinah obilnega sneženja delavci zimske službe dajejo prednost pluženju in čiščenju cest, saj bi odvažanje snega povzročilo le dodatne prometne zastoje, zato s tem pričnejo, ko sneženje preneha. Tako ravnanje tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem ustreza skrbnosti posebej skrbnega strokovnjaka.

12Pritožbeno sodišče glede na vse zgoraj navedeno zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče sprejelo pravilno materialnopravno odločitev glede na ugotovljena dejstva v konkretnem primeru.

13Ker je pritožbeno sodišče pritrdilo zavrnitvi tožbenega zahtevka iz razloga, da toženki nista nedopustno ravnali, za odločitev ni pomembno, ali je tožnici uspelo dokazati obstoj historičnega dogodka, zato pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe niti ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14Pritožba tako ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni zaznalo razlogov, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da sam nosi pritožbene stroške (165. člen ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe.

¹ Sodna praksa zastopa stališče, da v primeru poledenelosti vozišča od vzdrževalca ceste ni mogoče zahtevati, da na vsakem delu ceste in v vsakem trenutku zagotovi ustrezno stanje vozišča, temveč le tisto, kar bi v okoliščinah posameznega primera moral in mogel storiti posebej skrben strokovnjak (glej odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 85/2013, II Ips 353/2009 in II Ips 680/2007).
² Prvostopenjsko sodišče je kot pomembno pravilno kot ključno upoštevalo okoliščino, da je kritičnega dne močno snežilo in so na cestah vladale izredne razmere. V času izrednih razmer je prioriteta izvajanja zimske službe zagotavljanje prevoznosti cest.
³ Očitek neustrezne porazdelitve izvajanja javne službe oziroma neustreznega sodelovanje izvajalca javne službe z državno direkcijo ne more biti naperjen proti konkretnima toženkama. V tem smislu je pasivna legitimacija zgrešena.