VSL Sodba I Cpg 225/2017

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje (1. in 3. točka izreka odločbe) potrdi.

II. Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

1Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 25429/2015 z dne 11. 3. 2015 obdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka v višini 440.837,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2015 dalje do plačila in v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2015 dalje do plačila (1. točka izreka). V preostalem delu prvega odstavka (tj. za 157.725,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2015 dalje do plačila) je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu postopek ustavilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne 7.171,00 EUR pravdnih stroškov (3. točka izreka).

2Zoper sodbo (1. in 3. točko izreka odločbe) se je iz pritožbenega razloga po 1. in 2. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je navajala, da je dne 16. 7. 2007 sklenila posojilno pogodbo št. 41-002/2007-..., na podlagi katere je prvo toženki posodila 365.000 EUR z rokom vračila 14. 7. 2008 in obrestno mero 6-mesečni EURIBOR + 1,65 % letno (v nadaljevanju Posojilna pogodba). Stranki sta nato sklenili še pet aneksov, s katerim sta ročnost posojila podaljšali do 9. 3. 2015. Drugo toženka (zakoniti zastopnik prvo toženke) se je za obveznost prvo toženke zavezala kot solidarni porok. Nobena od toženk tožeči stranki ni ničesar vrnila.

6Tožena stranka se je plačilu upirala z navedbami, da je Posojilna pogodba zgolj navidezna. Trdila je, da izplačani znesek ne predstavlja posojila prvo toženki, temveč gre – na podlagi dogovora med drugo toženko, B., Č. in T. – za izplačilo honorarja za delo, ki ga je drugo toženka opravila za B. Med tožečo in toženo stranko tako ne obstaja upniško-dolžniški razmerje, po prepričanju tožene stranke ima tožeča stranka kvečjemu zahtevek zoper B.

7Sodišče prve stopnje je ugovor tožene stranke o navideznosti Posojilne pogodbe zavrnilo kot neutemeljen. Temu stališču pritrjuje tudi višje sodišče. Tožeča stranka je namreč v postopku ves čas trdila, da je Posojilna pogodba resnična. S tem pa je očitno soglašala tudi tožena stranka, saj je večkrat izrecno pisno potrdila obstoj dolgovane obveznosti po Posojilni pogodbi, sklenila pet aneksov k tej pogodbi (s katerim se je podaljševala ročnost vračila kredita in zvišala obrestna mera) in v zvezi s to pogodbo tožeči stranki zagotovila več vrst zavarovanj (menice, osebno poroštvo, zastava delnic). Iz opisanega pa je mogoče nedvoumno sklepati, da je tudi tožena stranka štela Posojilno pogodbo za resnično in veljavno in je njena (zdajšnja) obramba, da je Posojilna pogodba navidezna, v očitnem nasprotju z njenimi predhodnimi ravnanji (venire contra factum proproium).

8Tožena stranka se v pritožbi do teh svojih ravnanj niti ne opredeljuje in tudi ne napada dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je že na njihovi podlagi neutemeljen ugovor o navideznosti Posojilne pogodbe. Poudarja pa, da tožeča stranka ni prerekala s strani tožene stranke zatrjevanega dogovora med drugo toženko, B., Č. in T., da je Posojilna pogodba navidezna. Vendar te navedbe po presoji višjega sodišča niso bile pravno odločilne: predpostavka za navideznost posojilne pogodbe je, da obstoji takšna volja na strani obeh pogodbenih strank. Nobena od omenjenih oseb pa ni bila zakoniti zastopnik tožeče stranke, zato tudi nobena od teh oseb ni mogla izjaviti volje v imenu in za račun tožeče stranke. Kaj takega bi lahko storila le njena zakonita zastopnica. Da bi slednja dejansko imela in izrazila voljo za sklenitev navidezne pogodbe, pa tožena stranka ni zatrjevala, temveč je o njej zgolj sklepala na podlagi okoliščine, da sicer tožeča stranka zagotovo ne bi odobrila tako visokega posojila s tako slabimi zavarovanji. Takšno sklepanje pa je brez realne osnove. Res je sicer, da lahko stranka svojo voljo izrazi tudi z drugačnim ravnanjem (18. člen Obligacijskega zakonika), vendar mora biti ravnanje/dejanje tako, da se iz njega da zanesljivo sklepati, da volja obstoji. Iz okoliščine kakšen je bil obseg in vrsta zavarovanja (ali vsebina kreditne mape), pa volje zakonite zastopnice tožeče stranke, da se sklepa fiktivna posojilna pogodba ni mogoče zanesljivo ugotoviti.

9Pritožnica nadalje neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do njenih navedb, da je že po logiki poslovanja jasno, da se pred podpisom pogodb zakonite zastopnike seznani z vsebino posla, pa čeprav fiktivnega, kar naj bi tožena stranka izrecno trdila v vlogi z dne 24. 5. 2016. Teh trditev namreč tožena stranka v omenjeni vlogi ni podala. Pa tudi če bi jih, gre le za splošno in abstraktno prepričanje oziroma zgolj za domnevo tožene stranke, na podlagi katere pa ni mogoče sklepati, da je zakonita zastopnica vedela in hotela, da je Posojilna pogodba navidezna. Celo več: njena ravnanja kažejo ravno nasprotno, tj. da je zakonita zastopnica tožeče stranke hotela, da se sklene posojilna pogodba, sicer logično in življenjsko ne bi v nadaljevanju sklepala še aneksov k tej pogodbi, zahtevala dodatnih zavarovanj in od tožene stranke večkrat (leta 2011, 2012 in 2013) zahtevala, da ji pisno pripozna dolg iz Posojilne pogodbe.

10Navedbe pritožnice, da je zakonita zastopnica tožeče stranke za sklepanje fiktivne posojilne pogodbe in postopek v zvezi s tem pooblastila Č. in T. in da sta zato lahko onadva v imenu in za račun tožeče stranke izjavljala voljo in sta tudi jo, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. Tožena stranka namreč v svojih vlogah ni na nobenem mestu zatrjevala (in kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje), da bi slednja imela pooblastilo tožeče stranke za njeno zastopanje, niti takšnih navedb ni podala tožeča stranka (kot to zmotno trdi pritožnica) – iz njenih navedb je mogoče razbrati zgolj to, da sta Č. in T. imela pooblastilo tožeče stranke za zagotovitev dodatnega zavarovanja.¹ Na njihovi podlagi pa ni mogoče niti smiselno sklepati, da sta omenjena imela tudi pooblastilo tožeče stranke za sklepanje domnevno fiktivne posojilne pogodbe in se sodišče prve stopnje do teh navedb, kot pravno neodločilnih, ni bilo dolžno posebej opredeljevati.

11Pravdni stranki sta tako tudi po oceni višjega sodišča s svojimi preteklimi ravnanji nedvoumno ravnali kot tipična subjekta upniško-dolžniškega razmerja. Oziroma a contrario: pravdni stranki tako zagotovo ne bi ravnali, če bi šteli, da je izplačani znesek predstavljal plačilo za opravljeno delo. Če ne drugega, noben razumen gospodar(stvenik), ne bi več let zaporedoma priznal obstoja dolga, zagotovil več vrst zavarovanja in sklenil več aneksov k Posojilni pogodbi, če v resnici ne bi bil nič dolžan, niti nasprotna pogodbena stranka vsega tega ne bi zahtevala, če dolg ne bi v resnici obstajal.

12Glede na navedeno višje sodišče kot pravilno ocenjuje stališče sodišča prve stopnje, da že na podlagi trditev tožene stranke, tudi če bi se vse izkazale za resnične, ob upoštevanju navedb tožeče stranke, ki jih tožena stranka ni prerekala (glede danih zavarovanj, podpisa IOP obrazcev, sklenjenih aneksov) ni mogoče utemeljeno sklepati, da je bila Posojilna pogodba fiktivna. Sodišču pa ni potrebno izvajati dokazov za dokazovanje nesklepčnih trditev, zato sodišče prve stopnje ni kršilo pravil postopka, ker predlaganih dokazov ni izvedlo.

13Navedbe pritožnice glede primernosti cene zastavljenih delnic P., v tem postopku niso relevantne. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, gre za dve ločeni razmerji (eno je razmerje med tožečo in toženo stranko – dolžnico, drugo pa je razmerje med tožečo stranko in I. B. – zastaviteljem), ki za toženo stranko ne more imeti za posledico nobenega prikrajšanja: v primeru domnevno prenizke kupnine bi bilo morebitno prikrajšanje kvečjemu v breme zastavitelja, ne pa dolžnice (tožene stranke). Povedano drugače: obveznost tožene stranke ostaja tudi po sklenitvi Dogovora med tožečo stranko in zastaviteljem, z edino to razliko, da sta toženi stranki dolžni poravnati del obveznosti v višini 157.725,00 EUR zastavitelju namesto tožeči stranki. Dokaz z izvedencem tako že iz tega razloga zato ni bil potreben. Pa tudi zato ne, ker tožena stranka že ustrezne trditvene podlage ni zmogla, saj ni konkretno navedla, zakaj dogovorjena cena delnice ni primerna.

14Iz navedenega izhaja, da pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Tožena stranka izpusti predhodno besedilo, kjer je tožeča stranka navajala: „Na podlagi dogovora med pravdnimi strankami o zagotovitvi zavarovanja (kar je bilo urejeno na podlagi Pogodbe o zastavi nematerializiranih vrednostnih papirjev, sklenjene med tožečo in prvotoženo stranko dne 9. 9. 2010) je tožeča stranka za obveznosti toženih strank privolila v sklenitev Aneksa št. 2, s katerim je bil rok posojila spremenjen na 9. 3. 2011 in obenem na Okrajno sodišče v Ljubljani vložila umik predloga za izvršbo v zadevi opr. št. VL 98793/2010. Dogovor med pravdnimi strankami so po pooblastilu tožeče stranke v njenem imenu vodili Z. T., D. Č. in V. J.“ (l. št. 26 in 27 spisa).