VSL Sklep VII Kp 10596/2018

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Kranju št. KR-Kt/15151/2017 z dne 2. 3. 2018, ki osumljenemu A. A. očita storitev kaznivega dejanja poslovne goljufije po tretjem in prvem odstavku 228. člena KZ-1. Odločilo je, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter potrebni izdatki osumljenca bremenijo proračun.

2Zoper sklep se je pravočasno pritožil državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakonika in predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo „pošlje v novo odločitev“.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da v izreku obtožnega predloga opisano dejanje, ker ne vsebuje konkretizacije zakonskega znaka kaznivega dejanja poslovne goljufije „preslepitev“ oziroma okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na obstoj osumljenčevega preslepitvenega namena, ni kaznivo dejanje.

5Sodišče prve stopnje je svojo presojo utemeljeno oprlo na sodbo I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, v kateri je Vrhovno sodišče RS zavzelo jasno stališče, da predstavlja preslepitev, kot eden izmed bistvenih zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije, izvršitveno ravnanje, ki ga je treba v opisu dejanja opredeliti z navedbo in opisom takšnih dejanskih okoliščin, iz katerih je mogoče jasno in nedvoumno razbrati, da so bile storilčeve izjave in obljube neresnične (lažne). Za uresničitev zakonskega znaka se zahteva vedenje oziroma zavest storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam, do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, konkretizacija tosmerne storilčeve zavesti pa spada v tenor obtožnega akta, saj šele to dejstvo ravnanju storilca daje jasen kazenskopravni značaj (preslepitve).

6Pritožnik s povzemanjem opisa dejanja v izreku obtožnega akta in pritožbenim zatrjevanjem, da iz njega določno izhaja, da osumljenec ni imel namena izpolnitve pogodbe že ob njeni sklenitvi in je oškodovancu (lažno) prikazoval, da bo pogodbo izpolnil, pravilnih razlogov izpodbijanega sklepa o nekonkretizaciji zakonskega znaka osumljencu očitanega kaznivega dejanja „preslepitev“ ne more omajati.

7Sodišče prve stopnje je, upoštevaje konkretni opis dejanja v obtožnem predlogu, da je osumljenec 19. 4. 2017 kot samostojni podjetnik pri dogovarjanju z oškodovancem za predelavo postelj v hotelu X. temu lažno zatrdil, da mu bo opravil dogovorjeno delo, čeprav je vedel, da tega ne bo storil, na podlagi takšnih lažnih zagotovil pa mu je oškodovanec izročil avans v višini 300,00 EUR, osumljenec pa dogovorjenega posla ni opravil in se na telefonske klice oškodovanca ni javljal, pravilno presodilo, da v opisu inkriminiranega ravnanja zakonski znak preslepitve ni zadostno konkretiziran. Izostala je namreč navedba dejanskih okoliščin, ki bi zanesljivo in konkretno kazale na osumljenčevo preslepitev, to je na njegovo zavedanje, da dogovorjene oziroma obljubljene obveznosti ne bodo plačane. Za konkretizacijo tega zakonskega zanka namreč ne zadoščajo zgolj posplošene besedne zveze „lažno zatrdil“ in „čeprav je vedel, da tega ne bo storil“, temveč mora biti „lažno zatrjevanje“ in „vedenje storilca“ opredeljeno z opisom takšnih dejanskih okoliščin, iz katerih je mogoče jasno ter nedvoumno razbrati, da so bile osumljenčeve izjave in obljube neresnične. Povedano drugače, brez navedbe konkretnih dejanskih okoliščin, ki kažejo na to, da so izjave prazne in neresnične (lažne) opisano izvršitveno ravnanje tudi po presoji pritožbenega sodišča ostaja v polju (nekaznive) neizpolnitve obligacijske obveznosti in ne predstavlja kaznivega dejanja kot to v pritožbi zmotno zatrjuje pritožnik.

8Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.