VSL Sodba I Cpg 126/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 24354/2017 z dne 23. 3. 2017 ostane v veljavi v 1. in 4. odstavku izreka (1. točka izreka sodbe) ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 1.389,19 EUR stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila (2. točka izreka sodbe).

2Zoper citirano sodbo v celoti je laično pritožbo vložila tožena stranka. V njej je navedla, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih trditev, da sta se pravdni stranki dogovorili za drugačno dinamiko plačevanja računov (tj. ne po zapadlosti posameznih računov), da zato ni upoštevalo, da trije od petih obrokov še niso zapadli v plačilo in da sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, in sicer ni zaslišalo direktorja tožene stranke P. K. Predloga odločitve tožena stranka ni podala.

3Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, sodbo sodišča prve stopnje potrdi, toženi stranki pa v plačilo naloži še stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih navedb, da sta se pravdni stranki dogovorili, da se roki za plačilo odprtih računov podaljšajo po dinamiki: 4.000,00 EUR do 31. 10. 2017, 4.000,00 EUR do 30. 11. 2017, 4.000,00 EUR do 31. 12. 2017, 4.000,00 EUR do 31. 1. 2018 in 4.582,28 EUR do 28. 2. 2018. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da je med pravdnima strankama sporna (zgolj) dospelost vtoževane obveznosti. Pri tem je natančno obrazložilo, da je tožena stranka trdila, da je bilo med zakonitima zastopnikoma pravdnih strank dogovorjeno, da se glavnica plača drugače, kot so v plačilo zapadali posamezni računi, in sicer je sprva trdila, da naj bi bilo to med 31. 5. 2017 in 30. 9. 2017¹ (kar je tožeča stranka kategorično zanikala), kasneje pa, da se je s tožečo stranko dogovorila za dinamiko plačevanja od 31. 10. 2017 do 28. 2. 2018². Nikakor torej ni res, da prvostopenjsko sodišče navedb tožene stranke (ki so bile v bistvu tudi edine njene navedbe) ni upoštevalo.

6Je pa res, da sodišče prve stopnje v zvezi s tako zatrjevanim dogovorom ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke P. K. in razlog za takšno postopanje v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi pojasnilo.

7Sodišče prve stopnje je v zvezi s spornim dogovorom pravilno sledilo dokaznemu predlogu tožene stranke po zaslišanju njenega zakonitega zastopnika ter slednjega pravilno vabilo na zaslišanje na dan 21. 11. 2017 (vročilnica pripeta k r. št. 27). Ker se zakoniti zastopnik K. sodnemu vabilu ni odzval niti ni svojega izostanka opravičil³, je sodišče prve stopnje v zvezi s spornim dogovorom na naroku za glavno obravnavo dne 21. 11. 2017 zaslišalo zgolj župana Občine R. (s katerim naj bi se po navedbah tožene stranke zakoniti zastopnik K. sporazumel o podaljšanju roka za plačilo odprtih računov). Takšno pooblastilo mu daje drugi odstavek 258. člena ZPP⁴.

8Tožena stranka se je s tem, ko njen zakoniti zastopnik ni prišel na narok, torej sama odpovedala svojemu zaslišanju - svojega zaslišanja ni omogočila in je s tem izgubila priložnost za učinkovitejše varstvo svojih pravic (ker je sodišče prve stopnje glavno obravnavo zaključilo brez njenega zaslišanja). Dolžnost prihoda in dolžnost izpovedati sta strankini obveznosti do same sebe. Če je predlagala dokaz s svojim zaslišanjem in je sodišče (kot v obravnavanem primeru) sklenilo, da se ta dokaz izvede, potem je izključno v njeni dispoziciji, ali bo ta dokaz tudi izveden oziroma ali bo (če gre za nasprotno stranko) izkoristila možnost, da jo bo sodišče zaslišalo.⁵

9Tožena stranka v obravnavanem primeru te možnosti ni izkoristila. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da jo bo zaslišalo, pa se vabilu ni odzvala. Njeno zaslišanje je torej izostalo iz razloga na njeni strani in ne na strani prvostopenjskega sodišča. Zato po presoji pritožbenega sodišča tudi s pritožbo zoper sodbo, v kateri je prvostopenjsko sodišče v zvezi s spornim dogovorom upoštevalo zgolj izpovedbo župana G., ne more uspeti.

10Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožene stranke, v posledici česar je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je sodba uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

11Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar ni mogoče reči, da so bili njeni stroški potrebni (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da jih mora tožeča stranka kriti sama.

¹ Prim. ugovor zoper sklep o izvršbi, list. št. 9.
² Prim. pripravljalna vloga za dne 19. 9. 2017.
³ Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da pravilno vabljena stranka na narok za glavno obravnavo ni pristopila niti svojega izostanka ni opravičila, pritožba pa teh ugotovitev ne izpodbija.
⁴ Pogoj je le, da je bila odsotna stranka vabljena v skladu z 261. členom ZPP.
⁵ Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga,GV Založba, Ljubljana 2010, str. 514 in 515.