VSL Sodba I Cpg 1106/2017

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se:

- v 1. točki izreka sodbe razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 138341/2016 z dne 28. 12. 2016 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne,

- v 2. točki izreka pa tako, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 1.078,64 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

II. Tožeča stranka mora v 15-tih dneh od vročitve sodbe povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 630,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 138341/2016 z dne 28. 12. 2016 v prvem in tretjem odstavku izreka, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo zneska 7.053,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma 29. 5. 2014 dalje ter z izvršilnimi stroški v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odmerjenih stroškov od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila (1. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 301,00 EUR, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišče je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Podrejeno je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo tožene stranke zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4Pritožba je utemeljena.

5V obravnavanem sporu je tožeča stranka od tožene stranke terjala plačilo stroškov za prevoze odpadnih nagrobnih sveč s posameznih pokopališč do zbirnega centra A. v letu 2013. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v Uredbi o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami; nadalje Uredba o ravnanju z ONS (Ur. l. RS, št. 78/2008) sicer ni izrecno navedeno, da bremenijo ti stroški toženo stranko, vendar pa si zbiranja odpadnih nagrobnih sveč ni mogoče predstavljati brez njihovega prevoza na zbirno mesto ali mesto, kjer se predelava opravlja. Ker na podlagi 11. člena Uredbe o ravnanju z ONS bremeni obveznost zbiranja odpadnih nagrobnih sveč toženo stranko, je financiranje prevozov dolžna zagotoviti tožena stranka. Svojo odločitev je oprlo tudi na presojo, da se stranki nista dogovorili, da bi stroške prevoza odpadnih nagrobnih sveč s pokopališč do zbirnih centrov nosila tožeča stranka. To ne izhaja iz 4. točke Dogovora o zbiranju in prevzemanju odpadnih nagrobnih sveč; nadalje Dogovor, po katerem bo tožena stranka na svoje stroške zagotovila prevzemanje ONS od izvajalca javne službe, kot tudi ne izhaja iz 4. člena Dogovora (pravilno 3. točke Dogovora), po kateri izvajalec javne službe ne sme zahtevati plačila za prevzem, ni pa govora o prevozu.

6Ravnanje z odpadnimi nagrobnimi svečami ureja Uredba o ravnanju z ONS, ki določa pravila ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami zato, da se zagotovi njihovo ločeno zbiranje od drugih komunalnih odpadkov, njihovo recikliranje in drugi načini predelave (prvi odstavek 1. člena Uredbe o ravnanju z ONS). V smislu izrazov uporabljenih v tej Uredbi je tožeča stranka izvajalec javne službe, torej izvajalec občinske gospodarske javne službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov (6. točka 3. člena Uredbe o ravnanju z ONS). Tožena stranka pa je kot pooblaščenec več proizvajalcev, pridobiteljev ali uvoznikov, ki so pripravili skupni načrt ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami, nosilec izvajanja skupnega načrta ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami za usklajevanje in vodenje vseh skupnih opravil, ki jih je treba izvesti v skladu s tem načrtom (drugi v zvezi s prvim odstavkom 13. člena Uredbe o ravnanju z ONS).

7Po določilih Uredbe o ravnanju z ONS mora izvajalec javne službe zagotoviti, da se odpadne nagrobne sveče prevzemajo na prevzemnih mestih ob pokopališčih ločeno od mešanih komunalnih odpadkov in ločeno od drugih odpadkov s pokopališč (prva alineja drugega odstavka 9. člena Uredbe o ravnanju z ONS). Izvajalec javne službe mora nadalje zagotoviti zmogljivosti za predhodno skladiščenje zbranih odpadnih nagrobnih sveč v enem ali več zbirnih centrih ravnanja s komunalnimi odpadki, ki jih upravlja (četrti odstavek 9. člena Uredbe o ravnanju z ONS). Oddaja odpadnih nagrobnih sveč zbiralcu je brezplačna, izvajalec javne službe pa ne sme zahtevati plačila od zbiralca za prevzem odpadnih nagrobnih sveč (peti odstavek 9. člene Uredbe o ravnanju z ONS). Proizvajalec, pridobitelj in uvoznik morajo za nagrobne sveče, ki jih dajejo v promet, na svoje stroške zagotoviti zbiranje odpadnih nagrobnih sveč od izvajalcev javne službe in upravljalcev pokopališč, in za zbrane odpadne nagrobne sveče na svoje stroške zagotoviti predelavo (prvi odstavek 11. člena Uredbe o ravnanju z ONS).

8Iz navedenih določil Uredbe o ravnanju z ONS je torej mogoče razbrati, da je tožeča stranka kot izvajalec javne službe dolžna zagotoviti prevzemanje ONS pri upravljalcih pokopališč ter njihov prevoz do zbirnega centra komunalnih odpadkov. Tam jih je dolžna prevzeti tožena stranka oziroma njen zbiralec ter zagotoviti njihovo predelavo v skladu z določili Uredbe o ravnanju z ONS. Kot je že navedlo sodišče prve stopnje v določilih Uredbe o ravnanju z ONS ni izrecno določeno, koga bremenijo stroški prevoza odpadnih nagrobnih sveč od pokopališč do zbirnega centra komunalnih odpadkov. Obe pravdni stranki sta zato sodišču ponudili svojo razlago navedenih določb Uredbe o ravnanju z ONS. Tožeča stranka je zavzela stališče, da prevoz sodi pod pojem zbiranje in predelava, kar je obveznost tožene stranke. Tožena stranka pa stoji na stališču, da je obveznost tožeče stranke izvedba storitve prevzema odpadnih nagrobnih sveč od upravljalcev pokopališč in oddaje le-teh zbiralcu, kar vključuje tudi prevoz. Ker je oddaja brezplačna, je po njenem brezplačen tudi prevoz.

9Sodišče prve stopnje je sledilo stališču tožeče stranke in se pri tem oprlo na prvi odstavek 11. člena Uredbe o ravnanju z ONS, ki ga je tolmačilo tako, da si zbiranja odpadnih nagrobnih sveč ni mogoče predstavljati brez njihovega prevoza na mesto zbiranja oziroma predelave. Po presoji pritožbenega sodišča, pa navedenemu materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje ni mogoče slediti, saj iz 11. člena Uredbe izhaja, da je dolžna tožena stranka zagotoviti zbiranje odpadnih nagrobnih sveč od izvajalcev javne službe in upravljalcev pokopališč. Kot izhaja iz besednega pomena navedene določbe bremenijo toženo stranko stroški, ki nastanejo zaradi predpisanega ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami, šele od njihovega prevzema v zbirnem centru komunalnih odpadkov dalje.

10Da tožene stranke ne bremenijo avtomatično vsi stroški ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami izhaja tudi iz 19. člena Uredbe o ravnanju z ONS. Ob prevzemu odpadnih nagrobnih sveč od izvajalca javne službe morata zbiralec in izvajalec javne službe pri določanju medsebojnega priznavanja stroškov ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami upoštevati naslednja merila za ugotavljanje stroškov. Stroški izvajalca javne službe so stroški postavitve in vzdrževanja posebnega prostora ali objekta oziroma dela objekta za predhodno skladiščenje odpadnih nagrobnih sveč v zbirnem centru komunalnih odpadkov (1. točka prvega odstavka 19. člena Uredbe o ravnanju z ONS). Stroški zbiralca so: stroški skladiščenja odpadnih nagrobnih sveč v zbirnih centrih komunalnih odpadkov za čas skladiščenja, ki presega 7 dni, stroški prevzemanja odpadkov iz prejšnje alineje in to za nakladanje in tehtanje prevzetih odpadkov ter podobna opravila, vsi drugi stroški za katere se zaradi prevzema odpadkov iz prve alineje tega odstavka dogovorita izvajalec javne službe in zbiralec (2. točka prvega odstavka 19. člena Uredbe o ravnanju z ONS). Način določanja višine stroškov iz prejšnjega odstavka, ki jih mora plačati zbiralec izvajalcu javne službe, določi minister, pristojen za varstvo okolja (drugi odstavek 19. člena Uredbe o ravnanju z ONS).

11V 2. točki prvega odstavka 19. člena Uredbe o ravnanju z ONS so torej določeni stroški, ki bremenijo zbiralca. Takšno razlago, za katero se zavzema tožena stranka, posredno potrjuje tudi prva alineja 2. točke 19. člena Uredbe o ravnanju z ONS, po kateri bremenijo zbiralca stroški skladiščenja odpadnih nagrobnih sveč v zbirnih centrih komunalnih odpadkov za čas skladiščenja, ki presega 7 dni. Če torej izvajalca javne službe bremenijo stroški skladiščenja v zbirnih centrih komunalnih odpadkov v prvih sedmih dneh skladiščenja, je logično, da ga bremenijo tudi stroški prevoza do zbirnega centra komunalnih odpadkov. Stroški prevzemanja, ki so navedeni v drugi alineji 2. točke 19. člena Uredbe o ravnanju z ONS, pa se nanašajo na opravila, ki so potrebna za prevzem odpadkov v samem zbirnem centru komunalnih odpadkov, saj sta primeroma navedeni opravili nakladanja in tehtanja prevzetih odpadkov. Poleg stroškov, naštetih v prvih dveh alinejah te točke je sicer mogoče, da se izvajalec javne službe in zbiralec dogovorita še za povračilo drugih stroškov, vendar pa je v takem primeru zato, da se na zbiralca prevalijo še drugi stroški, potreben izrecen dogovor med izvajalcem javne službe in zbiralcem.

12Sicer pa Uredba o ravnanju z ONS določa pomen nekaterih v njej uporabljenih izrazov, zato je treba upoštevati v njej zapisan pomen le- teh. Pomen izraza "zbiranje" je opredeljen v 10. točki 3. člena Uredbe o ravnanju z ONS. Zbiranje je prevzemanje odpadnih nagrobnih sveč neposredno od izvajalcev javne službe ter njihovo predhodno skladiščenje in razvrščanje pred oddajo v predelavo (10. točka 3. člena Uredbe o ravnanju z ONS). Tudi iz navedene določbe je razvidno, da predstavlja zbiranje odpadnih nagrobnih sveč šele prevzem le-teh od izvajalca javne službe, njihovo skladiščenje in razvrščanje pred oddajo v predelavo, ne vključuje pa pojem zbiranja tudi prevoza do zbirnega centra komunalnih odpadkov.

13Nadalje se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do Dogovora, ki sta ga pravdni stranki sklenili v zvezi z obveznostmi zbiranja in prevzemanja odpadnih nagrobnih sveč dne 24. 1. 2010. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz Dogovora ni mogoče razbrati, da bi se stranki dogovorili, da bo stroške prevoza odpadnih nagrobnih sveč s pokopališč do zbirnih centrov nosila tožeča stranka. Po presoji pritožbenega sodišča iz Dogovora namreč ne izhaja, da bi se stranki v zvezi s stroški prevoza karkoli dogovoril. Za to, da bi tožeča stranka na toženo stranko prevalila stroške prevoza, bi moral obstajati tak dogovor med strankama, kar pa iz Dogovora ne izhaja. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da se stranki v Dogovoru nista dogovorili, da bo stroške prevoza nosila tožeča stranka, ne zadošča za prevalitev te obveznosti na toženo stranko.

14Tožeči stranki pa plačila navedenih stroškov ni mogoče naložiti niti na nobeni od drugih pravnih podlag, ki jih je navedla tožeča stranka. Obveznosti povrnitve stroškov prevoza ne določa niti direktiva Evropskega parlamenta in sveta št. 94/62/ES z dne 20. decembra 1994. Sicer pa velja, da lahko obveznosti posamezniku nalaga le nacionalni predpis, v zvezi s čimer se je tožeča stranka sklicevala na Zakon o varstvu okolja (ZVO-1). Vendar pa, tako kot to pravilno opozarja tožena stranka, toženi stranki obveznosti povrnitev stroškov prevoza tožeči stranki tudi ZVO-1 izrecno ne nalaga. Kot nadalje navaja tožeča stranka sama, pa tudi ni bila stranka skupnih načrtov niti dogovorov o pristopu k skupnemu načrtu ravnanja z ONS (te sklene več proizvajalcev, pridobiteljev ali uvoznikov), zato le-ti za razmejitev med stroškovnimi obveznostmi tožeče in tožene stranke niso pravnorelevantni.

15Pritožbeno sodišče še dodaja, da je v zadevah II Cpg 1786/2015 ter II Cpg 851/2014 sicer razvidno drugačno stališče, ki pa ni bilo podrobno obrazloženo. Z razlago določil Uredbe se je podrobneje ukvarjalo sodišče prve stopnje v zadevi Pg 292/2013, ki je na podlagi citiranih določb Uredbe v ravnanju z ONS sprejelo prav takšno razlago kot izhaja iz zgoraj navedenega.

16Glede na navedeno je treba skleniti, da je bila, tako kot je to določila Uredba o ravnanju z ONS, tožeča stranka dolžna zagotoviti prevoz odpadnih nagrobnih sveč s pokopališč do zbirnega centra komunalnih odpadkov. Ker s tedaj veljavno zakonodajo ni bila določena obveznost tožene stranke, da tožeči stranki povrne stroške prevoza odpadnih nagrobnih sveč s pokopališč na zbirno mesto v centru A., tega pa se stranki tudi nista dogovorili s predloženim Dogovorom, tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da je materialnopravno sodišče sodišča prve stopnje zmotno. Ob pravilni uporabi materialnega prava je torej tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (358. člen ZPP).

17Pritožbeno sodišče je spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, zaradi česar odloča tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka je v pravdi v celoti uspela, zato ji je dolžna tožeča stranka povrniti njene pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje ter sama nositi svoje stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

18Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, ki jih je odmerilo na podlagi spcificiranega stroškovnika in na podlagi odvetniške tarife. Toženi stranki je priznalo stroške sestave ugovora zoper sklep o izvršbi 400 točk (6. točka tar. št. 27 OT), odgovora na tožbo 400 točk (1. točka tar. št. 19 OT), pripravljalne vloge 400 točk (1. točka tar. št. 19 OT), zastopanja na prvem naroku dne 16. 6. 2017 400 točk (1. točka tar. št. 20 OT), zastopanja na drugem naroku dne 7. 7. 2017 200 točk (2. točka tar. št. 20 OT) torej skupaj 1.800 točk, kar znaša ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR po OT 826,20 EUR; nadalje pa je tožeči stranki priznalo še materialne stroške v višini 12.85 EUR, ter 22 % DDV v znesku 184, 59 EUR, ter stroške sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi 55,00 EUR, torej skupaj znesek 1.078,63 EUR. Navedeni znesek je dolžna toženi stranki povrniti tožeča stranka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

19Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato je pritožbeno sodišče tožeči stranki naložilo, da povrne toženi stranki pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške nagrade za redno pravno sredstvo (točka 1 tar. št. 21 OT) 500 točk, ter materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT v znesku 4, 59 EUR, kot tudi 22 % DDV v znesku 51,50 EUR ter plačilo sodne takse za pritožbo v znesku 345,00 EUR, torej skupaj 630,59 EUR pritožbenih stroškov¸ za priznanje več pa ni podlage v Odvetniški tarifi, saj ne gre za samostojna opravila, temveč so ta že vključena v nagradi za redno pravno sredstvo. Navedeni znesek je dolžna toženi stranki povrniti tožeča stranka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.