VSL Sodba I Cp 1131/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 214,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je toženka z objavo na svojem facebook profilu, ki jo je povzelo v izreku sodbe, kršila tožničino pravico do zasebnosti. Prepovedalo ji je objavo tovrstnih vsebin z raznašanjem osebnih podatkov, ki se nanašajo na tožnico (ime, priimek, naslov prebivališča, izobrazba, poklic, podatki o zdravstvenem stanju, o opravljanju rejniške dejavnosti, njene fotografije), brez predhodno pridobljenega pisnega soglasja k objavi. Toženki je naložilo, da je tožnici dolžna povrniti njene pravdne stroške v višini 1.152,68 EUR.

2Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje obrazložitvi, saj v njem ni natančno pojasnjeno, katere osebne podatke je toženka objavila, pa jih ne bi smela. S tem je zagrešena bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka ni objavila niti enega od varovanih podatkov iz 2. točke 6. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1). Tožnica ne stanuje v vasi A., pač pa v vasi C., kar pomeni, da objavljeni kraj bivanja ni pravi in gre teoretično lahko za drugo osebo. Sodišče se je do tega vprašanja zelo pavšalno opredelilo. Toženka tudi ni objavila identifikacijskega podatka tožnice, saj navedba o nekdanji vzgojiteljici ne izdaja njene izobrazbe. Vzgojiteljice imajo namreč strokovne nazive, ki šele pojasnjujejo njihovo izobrazbo. Nerazumljivo je stališče sodišča, da zagotovljena svoboda do izražanja ne zajema pravice do objave osebnih podatkov. Svoboda govora namreč predpostavlja tudi svobodno izražanje o dotični osebi na način, da se jo lahko identificira. Toženka izpostavlja hipotetični primer, po katerem bi bila javnost zainteresirana, če bi nek organ, financiran s strani davkoplačevalcev, določeni osebi financiral sodne postopke. V takem primeru bi obstajal javni interes, ki bi narekoval objavo podatkov. Sodišče je prezrlo, da so se objave o tožnici začele potem, ko se je zgodil nečloveški odvzem dveh mladoletnih otrok iz domače sredine. Tako nezakonito ravnanje CSD, pri čemer je tožnica objektivno gledano na nek način sodelovala, je povzročilo upravičen revolt javnosti. Prav zaradi tega so dedku in babici končno omogočeni stiki z vnukoma. Toženka se sprašuje, ali, ob tako očitno nehumanem in nezakonitem ravnanju CSD ter asistenci tožnika, javnost nima pravice izvedeti imena rejnika, ki sodeluje pri preprečevanju stikov dedka in babice z vnukoma. Tožnica bi lahko zahtevala le odškodnino, ker pa ji škoda ni nastala, se te možnosti ni poslužila. Negativni odziv v javnosti je sprožil CSD, ne pa toženka. Napačen je tudi zaključek o zavrnitvi ugovora pasivne legitimacije, saj bi tožnica zahtevek morala nasloviti na podjetje facebook.

3Na pritožbo je odgovorila tožnica in prerekala podane pritožbene navedbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravno podlago tožničinega zahtevka predstavlja določilo 134. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem ima vsak pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se kršijo njegove osebnostne pravice, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice. Za tak zahtevek je pasivno legitimiran povzročitelj kršitve, torej v konkretnem primeru toženka, ki je objavila zapis na facebook profilu, in ne družba facebook.inc. Pavšalno pritožbeno vztrajanje pri ugovoru pasivne legitimacije je glede na navedeno neutemeljeno.

6Sodišče je v izreku izpodbijane sodbe povzelo sporni tekst, s katerim je toženka posegla v tožničino zasebnost, in ugotovilo kršitev pravice do zasebnosti (III. točka izreka), v prepovednem delu (IV. točka izreka) pa je izrecno naštelo, katere tožničine osebne podatke ni dopustno objavljati v povezavi z objavo podobnih vsebin, zato ni podana nejasno opredeljena pritožbena kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP o nerazumljivosti izreka in nezmožnosti preizkusa sodbe. Nasprotno, izpodbijana sodba ima vse bistvene razloge o odločilnih dejstvih, ki so medsebojno skladni in utemeljujejo sprejeto odločitev.

7Ne držijo pritožbeni očitki, da toženka o tožnici ni objavljala podatkov, kot jih varuje ZVOP-1. Ta namreč kot osebni podatek šteje katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen (1. točka 6. člena ZVOP-1), tak podatek pa lahko identificira osebo neposredno (s sklicevanjem na identifikacijsko številko) ali posredno, torej z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto. Podatki, ki jih je o tožnici navedla toženka in vključujejo ime in priimek, datum in kraj rojstva, poklic, lastništvo privatne družbe skupaj z možem, status rejnice, povezane z medijsko odmevno zadevo, kljub napačni navedbi prebivališča tožnico nedvomno identificirajo. Sicer pa omenjeno ni bistveno, ključno v obravnavani zadevi je, da je objava toženke na spletni strani facebook profila kot celota posegla v osebnostno pravico tožnice do zasebnosti in do njenega osebnega ter družinskega življenja, zato ima pravico do pravnega varstva. Napačna navedba prebivališča ali v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da delo na mestu vzgojiteljice še ne vsebuje podatka o izobrazbi, na oceno nedopustnosti vsebine objave in s tem posega v osebnostne pravice ne vplivata.

8Pritožnica utemeljeno opozarja, da svoboda govora predpostavlja tudi svobodno izražanje o konkretni osebi na način, da jo je mogoče identificirati, vendar ima v konkretnem primeru ob tehtanju pravice do zasebnosti in pravice do svobode govora večjo težo pravica do zasebnosti. Toženka svojo objavo neutemeljeno upravičuje z javnim interesom, saj naj bi šlo za nezakonito ravnanje proračunsko financiranega CSD, ob tem pa zanemari, da v konkretnem primeru sodišče ne presoja njenega zapisa v zvezi z delovanjem državnih organov, temveč njen poseg v zasebnost tožnice kot fizične osebe, ki nima statusa absolutno ali relativno javne osebe. Ob tem tudi ni nepomembno, da je tožnica zapis na facebooku objavila več kot leto dni po namestitvi otrok v rejniško družino in leto dni po tem, ko je upravno sodišče v Mariboru že ugotovilo, da je CSD z odvzemom otrok posegel v družinsko življenje babice. Interes javnosti za omenjeno pisanje torej zaradi omenjenega razloga ni izkazan, svobodo govora pa je dopustno izvrševati le tako, da s tem ne posežeš v zavarovane osebnostne pravice drugih. Ob tem so nekorektne pritožbene navedbe, da je tožnica objektivno gledano sodelovala pri nezakonitem ravnanju CSD-ja, ki je v imenu koristi obeh otrok neutemeljeno in nehumano preprečeval stik s starima staršema.

9Zmotno je prepričanje toženke, da bi morali biti podatki o rejnikih javni, ker ti pridobivajo plačilo za delo s strani države. Toženka bi lahko podatke o rejnikih dobila pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti iz zbirke katalogov, ki jih to vodi, vendar zgolj pod pogoji, ki jih določata Zakon o dostopu do informacij javnega značaja in Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti. Slednji v 68. členu določa, da se podatki rejnikov uporabijo samo za potrebe postopka odločanja po tem zakonu ter da je drugim uporabnikom te podatke mogoče posredovati samo, če so za njihovo uporabo pooblaščeni z zakonom ali na podlagi pisne zahteve ali privolitve osebe, na katero se podatki nanašajo. Gre torej za tajen podatek, saj to terja varovanje koristi in zasebnosti že tako ranljivih mladoletnih otrok.

10Ker je v omenjeni zadevi bistveno, da je sporna objava kršila nedotakljivost tožničine osebnosti oziroma njenega osebnega in družinskega življenja, je pravno neodločilno, ali so negativna čustva komentatorjev spornega zapisa bila sprožena s strani CSD-ja ali izzvana z zapisom same toženke.

11Glede na izpostavljeno je pritožbeno sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s 165. členom ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške sestave odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo v skladu z odvetniško tarifo in predstavljajo stroške sestave vloge (375 točk), povečane za materialne stroške in davek na dodano vrednost, vse skupaj v vrednosti 214,19 EUR. Te stroške je toženka dolžna povrniti tožnici v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.