UPRS Sodba I U 1056/2016-14

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju urad) je z izpodbijano odločbo odločil, da se prijava znamke „BOGART PRESTIGE“ št. Z-201271045 z dne 13. 8. 2012 zavrne za tam navedeno blago iz razreda 03 razvrstitve po mednarodni klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (v nadaljevanju NK) (v 1. točki izreka) in da se postopek registracije znamke nadaljuje za preostalo tam navedeno blago iz razredov 18, 25, 28, 30, 32 in 33 NK (v 2. točki izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je urad 13. 8. 2012 prejel tožnikovo prijavo znamke “BOGART PRESTIGE“ ter prijavo znamke 31. 5. 2013 objavil v uradnem glasilu urada. Dne 29. 8. 2013 pa je prejel ugovor zoper registracijo znamke, ki ga je vložil A. Nizozemska (v nadaljevanju vložnik ugovora). V ugovoru je ta navedel, da je imetnik prejšnje znamke Skupnosti št. 9947086 „BOGART STORY“ v besedi z običajnimi črkami, registrirane za blago iz razreda 03. Vložnik ugovora meni, da je znak prijavljene znamke zamenljivo podoben znaku njegove znamke. V obeh znakih je dominantni del beseda BOGART, saj se beseda PRESTIGE nanaša na kakovost blaga, medtem ko beseda STORY (slovensko: zgodba) ne vpliva bistveno na razlikovalni učinek znamke. Grafični dodatki in barve prav tako ne prispevajo veliko k razlikovalnosti prijavljenega znaka. Blago obeh znamk se prekriva v razredu 03 in se prodaja na istih prodajnih mestih, potuje po istih tržnih poteh in je namenjeno isti ciljni skupini potrošnikov. Zato obstaja velika verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Urad ugotavlja, da je ugovor vložen na podlagi točke b) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1), vložnik pa zahteva zavrnitev prijavljene znamke v celoti, čeprav je v ugovoru omenjal le pokrivanje blaga v razredu 03 in ni pojasnil, zakaj naj bi bilo sporno blago v drugih razredih. O vloženem ugovoru je urad obvestil tožnika kot prijavitelja; ta je na ugovorne razloge vložnika ugovora odgovoril dne 16. 12. 2013 ter navedbe vložnika ugovora prerekal. Na podlagi ugovora in mnenja tožnika kot prijavitelja je urad preveril utemeljenost navedb v ugovoru in ugotovil, da je ugovor delno utemeljen in da znamke ne sme registrirati za blago iz razreda 03 NK. Urad je nato v skladu s prvim odstavkom 70. člena ZIL-1 pozval tožnika, naj se izreče o razlogih, zaradi katerih urad meni, da znamke ne sme registrirati. Na zavrnilne razloge urada je tožnik odgovoril 26. 2. 2016. Urad je proučil argumente tožnika, vendar je ostal pri presoji, da so za blago iz razreda 03 podani zavrnilni razlogi po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1.

V zvezi s primerjavo blaga prijavljenega znaka in prejšnje znamke urad navaja, da je ugotavljal podobnost blaga na podlagi kriterijev, kot so na primer kraj proizvodnje in prodaje, sestavine, namen proizvodov, povezanost proizvodov, potrošniki, tržni kanali, gospodarska panoga, komplementarnost in konkurenčnost blaga ipd. Njegovo stališče je, da si je blago podobno, če lahko najdemo skupne lastnosti po več kriterijih istočasno. V zvezi s primerjavo blaga v razredu 03 urad ugotavlja, da je nekatero blago enako: mila, kozmetična sredstva, losjoni za lase, deodoranti za ljudi, sredstva za čiščenje zob, parfumi, eterična olja in toaletna vodica. Nekateri izdelki prijavljenega znaka in prejšnje znamke so podobni, na primer ker imajo isti namen, isto naravo itd. in so medsebojno zamenljivi. Nekatero blago si je podobno v manjši meri. Pri primerjavi blaga v razredih 18, 25, 28, 30, 32 in 33 pa je urad ugotovil, da prijavljeno blago nima skupnih točk glede na kriterije, ki se uporabljajo za ugotavljanje podobnosti blaga oziroma storitev, z blagom pri znamki vložnika ugovora (parfumerijski, kozmetični in toaletni pripomočki). Primerjano blago ima različno naravo in namen, različni so proizvajalci, distribucijski kanali, blago ni medsebojno zamenljivo in zato tudi ni konkurenčno, prav tako ni komplementarno (uporablja se neodvisno od drugega). Samo dejstvo, da je končni potrošnik praviloma isti, še ne zadostuje, da ga spoznamo za podobnega. Urad zato ugotavlja, da si navedeno primerjano blago ni podobno oziroma je različno.

Pri primerjavi znakov je urad ugotovil, da je prijavljeni znak figurativna znamka, sestavljena iz besednih in slikovnih elementov in barv. V centralnem delu je grafični element v obliki zlato obrobljenega črnega ščita, v katerem je beseda BOGART grafično prikazana v malih tiskanih črkah z veliko začetnico v nestandardnem fontu in v zlati barvi ter nad njo tri črte različnih dimenzij, prav tako v zlati barvi. Pod ščitom se nahaja beseda PRESTIGE v nestandardnih velikih tiskanih črkah črne barve, levo in desno od ščita pa se nahajata dekorativna elementa, ki spominja na umetelno zavite veje z listi in cvetovi, v zlati barvi. Nad ščitom so polkrožno razvrščene drobne zvezdice v zlati barvi. Znamka vložnika ugovora pa je sestavljena iz dveh besed z običajnimi črkami, BOGART STORY. Pri vizualni primerjavi je urad ugotovil, da sta si znaka podobna v tolikšni meri, kolikor vsebujeta besedo BOGART; vsi drugi elementi znakov so različni. Pri fonetični primerjavi je urad ugotovil, da sta si znaka podobna v tolikšni meri, kolikor vsebujeta besedo BOGART, ki je v obeh znakih na prvem mestu. Besedi PRESTIGE in STORY sta si kljub nekaj skupnim črkam (s, t, r) in enakim številom zlogov fonetično dovolj različni, da ju povprečni potrošnik lahko jasno razločuje. Pri pomenski primerjavi je urad ugotovil, da beseda BOGART nima posebnega pomena, da pa jo bo del potrošnikov dojemal kot priimek; znana sta predvsem ameriška igralca s tem priimkom, A. Beseda PRESTIGE v prijavljenem znaku je angleška in tudi francoska beseda, ki se uporablja tudi v slovenščini v obliki prestiž v pomenu ugled. Beseda STORY v znamki vložnika ugovora je angleška beseda, katere slovenski prevod je zgodba. Urad ocenjuje, da gre za eno tistih angleških besed, ki jih pozna večji del slovenskih potrošnikov. Besedni zvezi BOGART PRESTIGE in BOGART STORY nimata posebnega pomena; obe sta povezani s pojmom/besedo BOGART.

Pri ugotavljanju obstoja verjetnosti zmede mora primerjava nasprotujočih si znakov temeljiti na njunem celotnem vtisu, ki ga dajeta znamki, ob upoštevanju zlasti njunih razlikovalnih in prevladujočih elementov (sodbi Sodišča EU C-251/95, C-342/97). Tem močnejši razlikovalni učinek bo imela prejšnja znamka, tem večja bo verjetnost zmede (C-342/97, točka 20). Urad ugotavlja, da pri nobenem od znakov ni mogoče določiti elementa, ki bi bil bolj dominanten kot drugi. Pri tem je urad izhajal s stališča, da so vsi elementi približno enako v oči vpadajoči. Res je, da je beseda PRESTIGE napisana v večjih črkah kot beseda BOGART, vendar je pri slednji upoštevano tudi njeno ozadje, element v obliki grba oziroma ščita. Ne glede na razliko v oceni dominantnih elementov pa je pri končni oceni verjetnosti zmede treba upoštevati vse kriterije, kar je urad v nadaljevanju tudi storil. Urad dalje ugotavlja, da v znamki vložnika ugovora tudi ni mogoče določiti bolj razlikovalnega elementa. Drugače pa je v prijavljenem znaku. Beseda PRESTIGE aludira na izdelke, ki so višjega kakovostnega in s tem višjega cenovnega razreda. Izraz se zlasti uporablja za kozmetične in parfumerijske izdelke iz razreda 03, nakit, ure iz razreda 14, nekatere izdelke iz razreda 18, pa tudi za oblačila in obutev iz razreda 25. Beseda PRESTIGE ima zato nižji kot normalen razlikovalni značaj. Pomen te besede dopolnjujejo še barve znaka, črna in zlasti zlata ter figurativni elementi, ki v kombinaciji dajejo vtis žlahtnosti, bogastva, višjega razreda. Ščiti in bogate dekoracije so namreč značilni emblemi plemstva, ki predstavlja višji razred.

Urad dalje navaja, da se za povprečnega potrošnika šteje, da je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren. Stopnja pozornosti se glede na vrsto zadevnega blaga ali storitev na ravni povprečnega potrošnika lahko spreminja. V obravnavanem primeru je ugotovljeno, da je blago, ki je enako ali podobno, namenjeno najširšemu krogu potrošnikov, katerih stopnja pozornosti je povprečna.

Glede ocene verjetnosti zmede v javnosti: iz razloga verjetnosti povezovanja znamk urad meni, da se prijavljena znamka ne more registrirati za enako in podobno blago, kar velja tudi za blago, ki je podobno v manjši meri. Ugovor pa je v delu, ki se nanaša na blago, ki je različno, neutemeljen. Glede na to je urad prijavo znamke zavrnil za blago, razvrščeno v razred 03 NK, za postopek registracije znamke, ki se nanaša na preostalo blago, pa je urad odločil, da se postopek nadaljuje.

2Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo urada, da se postopek prijave znamke za blago iz razreda 03 NK zavrne. Meni, da je urad v postopku izdaje izpodbijane odločbe nepravilno uporabil prvi odstavek 44. člena ZIL-1. Tožnik se ne strinja z oceno urada, da je beseda BOGART v prijavljenem znaku najbolj razlikovalen del. Ob tem pa je urad v drugem postopku za isti znak ocenil, da je njegov najbolj razlikovalen del beseda PRESTIGE (gre za odločbo urada za registracijo znamke št. ...). Po mnenju tožnika je tako beseda BOGART v prijavljenem znaku manj pomemben element. V zvezi z vizualno primerjavo tožnik očita uradu, da ni navedel, ali ocenjuje, da sta si prijavljeni znak in prejšnja znamka zamenljivo podobna ali ne. Take ocene urad ni podal že v pozivu z dne 26. 11. 2015. Zato je tožnik v svoji vlogi predlagal uradu, naj svoje stališče dopolni. Vendar urad stališča v tem delu ni dopolnil. Ker urad niti v izpodbijani odločbi ni navedel zaključka v zvezi z vizualno primerjavo, odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Po mnenju tožnika pa si prijavljeni znak in prejšnja znamka vizualno tudi nista zamenljivo podobna. Znak vložnika ugovora je namreč popolnoma golo besedilo, v črni barvi, brez kakršnihkoli dodatnih elementov. V znaku tožnika pa prevladuje zlata barva, ki se v kontrastu z bleščečo črno barvo močno razlikuje od preprostosti znaka vložnika ugovora. Znak vložnika ugovora je enostavnih oblik, medtem ko pa ima znak tožnika valovite linije, ki so pravo nasprotje ravnih linij znaka vložnika ugovora. Pri znaku vložnika ugovora je poudarek na minimalizmu, pri tožnikovem znaku pa na bogatosti znaka. Znak tožnika je baročen (zelo okrašen, razgiban, bujen), te lastnosti pa znaku vložnika ugovora ni mogoče pripisati. Gre torej za dva vizualno popolnoma različna znaka in ni mogoče zaključevati, da bi ju povprečen potrošnik vizualno lahko zamenjeval. S fonetično primerjavo urada, po kateri sta si znaka fonetično tako različna, da ju bo povprečni potrošnik jasno razločeval, se tožnik strinja. Tudi v zvezi s pomensko primerjavo pa tožnik uradu očita, da ni navedel zaključka o tem, ali ocenjuje, da sta si znaka zamenljivo podobna ali ne. Zato tudi v tem delu izpodbijane odločbe po mnenju tožnika ni mogoče preizkusiti. Tožnik pa meni, da si znaka pomensko nista zamenljivo podobna. Oba znaka vsebujeta izraz BOGART, ki po oceni urada nima posebnega pomena, ter dodatni besedi STORY in PRESTIGE, od katerih ima vsaka poseben pomen, zato je mogoče zaključiti, da sta si znaka pomensko tako različna, da ju povprečen potrošnik ne bo zamenjeval. V nadaljevanju se tožnik ne strinja z ugotovitvijo urada, da naj bi tožnikov znak ne imel dominantnega dela; taka ugotovitev je tudi v nasprotju z ugotovitvijo urada v drugem upravnem postopku, v katerem pa je obravnaval isti znak; gre za postopek pod številko ... Tožnik pa tudi meni, da znak, katerega zavarovanje terja, ima dominantne dele, in sicer so to vizualno njegove zlate linije, ki se širijo iz stiliziranega ščita, ki je nad besedo PRESTIGE. V zvezi z verjetnostjo zmede je v izpodbijani odločbi navedeno, da je BOGART v obeh znakih eden od sodominantnih delov; takšna ugotovitev je po mnenju tožnika zmotna. Pojmovno je mogoče govoriti o dominantnem, prevladujočem delu takrat, ko obstaja tudi njegovo nasprotje, torej podrejeni del. V znaku, sestavljenem iz dveh besed, ne moreta biti obe besedi dominantni. Manjka namreč podrejeni del znaka. Po mnenju tožnika niti fonetično niti vizualno niti pomensko beseda BOGART ni (so)dominanten del znaka. Poleg tega tožnik ponovno opozarja, da je urad v postopku prijave istega znaka ocenil, da je najbolj razlikovalen del beseda PRESTIGE. Iz izpodbijane odločbe tudi izhaja, da naj bi prijavljeni znak deloval kot nadaljevanje prejšnje znamke vložnika ugovora BOGART STORY. Tožnik dalje očita uradu, da se v zvezi z zavrnitvijo registracije znamke za blago iz razreda 03 NK ni opredelil do tega, da je za več izdelkov dopustil registracijo znaka. V nadaljevanju se tožnik sklicuje na stališče Upravnega sodišča v sodbi I U 1088/2012. Nadalje tožnik opozarja, da so na primer različni proizvajalci tobačnih izdelkov smeli registrirati znake, ki so si bistveno bolj podobni, kot sta si znaka tožnika in vložnika ugovora. Tak primer je registracija znakov, ki vsebujejo besedo „silver“. Podobno velja za izraz „gold“. Tudi beseda „prestige“ je del 30 blagovnih znamk, registriranih pri uradu. Tožnik tudi meni, da zavrnitev registracije predlagane znamke pomeni kršitev pravice do enakosti pred zakonom, do enakega varstva pravic in kršitev pravice iz ustvarjalnosti. Tožnik vztraja, da ima znamka vložnika ugovora nizek razlikovalni učinek in zato v skladu s prakso uživa manjšo zaščito; na primer sodbi Sodišča EU C-39/97 in C-342/97. Tožnik zaključuje, da je urad v izpodbijani odločbi zavzel arbitrarno, neobrazloženo stališče, da bolj kot je znak fantazijski, bolj je sposoben identificirati izvor blaga in storitev. Taka razlaga odstopa od navedene sodne prakse. Znamka vložnika ugovora je sestavljena zgolj iz besedila; slednje samo po sebi nima posebnega pomena za blago, zato je razlikovalni učinek znamke vložnika ugovora izredno nizek. V skladu z ustaljeno sodno prakso je verjetnost obstoja zmede toliko manjša, kot je manjši razlikovalni učinek prejšnje znamke (na primer sodba Upravnega sodišča I U 1088/2012). To pomeni, da je verjetnost zmede v zvezi z znamko vložnika ugovora že sama po sebi zelo nizka, upoštevaje različnost med znakoma pa do zmede sploh ne more priti. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu odpravi ter samo odloči, da se ugovor vložnika ugovora zavrne, postopek registracije pa nadaljuje tudi za blago iz razreda 03 NK oziroma podrejeno, naj sodišče zadevo v odpravljenem delu vrne v ponovni postopek uradu. Tožnik se v dokazne namene sklicuje na listine upravnega spisa, predlaga pa tudi vpogled v register znamk pri uradu. zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Sodišče je tožbo poslalo v odgovor kot stranki z interesom tudi vložniku ugovora. Tudi stranka z interesom v celoti prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne in tožniku tudi naloži plačilo stroškov postopka.

5Tožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi je sporno, ali je urad po ugovoru imetnika prejšnje znamke Skupnosti št. ... „BOGART STORY“ na podlagi točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 tožniku mogel zavrniti registracijo znamke „BOGART PRESTIGE“ št. ... za (opredeljeno) prijavljeno blago iz razreda 03 NK.

7Po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 se kot znamka ne more registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak ali znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.

8Urad je odločitev oprl na zaključek, da se prijavljena znamka ne more registrirati za blago, za katero je ob primerjavi ugotovil, da je enako enako ali podobno blagu, na katero se nanaša prejšnja znamka, ker je po opravljeni vizualni, fonetični in pomenski primerjavi podobnosti znaka prijavljene znamke in prejšnje znamke ter ugotavljanju obstoja njunih dominantnih in razlikovalnih delov ter verjetnosti zmede v javnosti ocenil, da obstaja verjetnost, da bi zaradi podobnosti pri povprečnem potrošniku prijavljena znamka povzročila zmedo o izvoru blaga, saj bi ta prijavljeno in prejšnjo znamko povezoval kot indikatorja izvora blaga, in sicer v smislu kot da je prijavljena znamka „BOGART PRESTIGE“ nova znamka v seriji, ki jo začenja prejšnja znamka „BOGART STORY“. Zaključek o verjetnosti ustvarjanja zmede o izvoru blaga je urad oprl v bistvenem na ugotovitve o vizualni in fonetični podobnosti znamk v skupni besedi/elementu „Bogart/BOGART“, o tem, da ta skupni element pri nobeni od primerjanih znamk (v vizualnem, fonetičnem smislu) ni manj pomemben od drugega elementa v znamki (PRESTIGE/STORY) (pri čemer urad v izpodbijani odločbi tak po njegovi oceni enakovreden odnos med elementoma v posamezni znamki izrazi kot da nobeden od elementov ni dominanten oziroma da sta oba sodominantna) ter, da ima ta skupni element v pomenskem smislu močan razlikovalni značaj, saj ni v nobeni zvezi z blagom, ki ga znamki pokrivata, potrošniki besedo lahko dojemajo kot povsem fantazijsko ali (tuj) priimek, v odnosu do blaga ni ne opisovalna in tudi ne aludira na nobeno značilnost blaga. Poleg tega bi po presoji urada preostali element prijavljene znamke „PRESTIGE“ (tudi glede na vizualni izgled) slovenski potrošnik razumel v pomenu prestiž (ugled), ki daje aluzijo na blago višjega kakovostnega in cenovnega razreda, ter bi celoten znak prijavljene znamke deloval kot različica prejšnje znamke BOGART STORY za označevanje izdelkov višjega kakovostnega in cenovnega razreda, saj bi prejšnjo znamko povprečni potrošnik razumel v smislu „BOGART ZGODBA“, torej kot nekaj, kar nima le enkratne pojavnosti, ampak se nadaljuje kot zgodba.

9Z odločitvijo ter takimi pravnimi in dejanskimi zaključki urada, ki so po presoji sodišča utemeljeni ter prepričljivo obrazloženi, se sodišče v celoti strinja.

10Po presoji sodišča je neutemeljen tožbeni ugovor, da je nepopolna oziroma nepravilna primerjava znaka prijavljene znamke ter prejšnje znamke. Urad je ugotavljal vizualno, fonetično in pomensko podobnost, pri vseh navedenih primerjavah pa ugotovil podobnost v skupnem elementu BOGART, ki je v vsaki od obeh znamk enakovreden drugemu elementu (PRESTIGE z dekorativnim delom oziroma STORY), pri čemer je elementu BOGART v obeh znamkah pripisal razlikovalnost glede na pomenski vidik, v okviru katerega je ocenil, da bo povprečni potrošnik besedo razumel kot povsem fantazijsko ali tudi kot (redek) tuj priimek in ki za blago ni opisovalna, niti ne aludira na nobeno značilnost blaga (kozmetična in higienska sredstva), nato pa je za ugotovljene podobnosti znamk in druge njune značilnosti (dominantnost in razlikovalnost elementov) ocenil, da pri povprečnem potrošniku kot rezultat sovplivanja lahko ustvarijo verjetnost zmede glede izvora blaga. S prepričljivo obrazloženimi ugotovitvami in ocenami urada se sodišče v celoti strinja. Iz točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 (pa) tudi jasno izhaja, da je ob ugotovljeni enakosti ali podobnosti blaga ugotovitev o (enakosti in) podobnosti znamk za odločitev o dopustnosti registracije znamke pomembna le, če zaradi tega obstaja verjetnost zmede, ki vključuje verjetnost povezovanja prijavljene s prejšnjo znamko. Glede na to po presoji sodišča tožnik brez podlage ugovarja, da urad ni navedel zaključkov o podobnosti pri vizualni in pomenski primerjavi prijavljenega znaka in prejšnje znamke, saj posamezen tak zaključek sam po sebi ne bi mogel biti podlaga za odločitev urada o dopustnosti registracije; glede na to tožnik tudi neutemeljeno očita, da zaradi pomanjkanja navedenih zaključkov odločitve ni mogoče preizkusiti.

11Glede na navedeno tožnik ne more doseči drugačne presoje sodišča z navedbami, da si po njegovem mnenju prijavljeni znak in prejšnja znamka niti vizualno niti pomensko nista zamenljivo podobna. Le celostna primerjava prijavljenega znaka in prejšnje znamke, z vizualnega, fonetičnega in pomenskega vidika, upoštevajoč tudi dominantnost ter razlikovalnost posameznih elementov znaka ter znamke, glede na posebne okoliščine primera pa tudi ugotovitve o enakosti oziroma podobnosti blaga, ki ga znak in znamka ščitita¹, ki nato rezultira v zaključevanju o tem, ali obstaja ali ne zamenljiva podobnost prijavljene in prejšnje znamke, je po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 relevantna za odločitev o registraciji prijavljene znamke. Na podlagi tako opravljene primerjave prijavljenega znaka in prejšnje znamke pa je urad v zadevi tudi odločil. Pri tem je z vizualnega vidika ugotovljeno podobnost v skupnem elementu obeh znamk - besedi BOGART - prepričljivo obrazložil, saj je tudi logična, za ostale elemente v znamkah, besedni PRESTIGE in STORY ter pri prijavljeni znamki še slikovne, pa je ugotovil, da so različni, in takemu zaključku tudi ni mogoče oporekati. Tudi z rezultatom in obrazložitvijo pomenske analize, da besedni zvezi BOGART PRESTIGE in BOGART STORY vsaka zase nimata posebnega pomena, da pa je podana podobnost znamk zaradi skupnega pojma/besede BOGART, ki ga potrošniki lahko razumejo kot povsem fantazijsko besedo ali tuj priimek, se sodišče strinja, saj sta logična in prepričljiva. Da pa bi urad mogel oziroma moral glede na prej navedene različnosti odločiti o tožnikovi prijavi znamke drugače, sodišče tožniku ne pritrjuje, saj je, kot že navedeno, za odločitev potrebna celostna primerjava znamk, ki nato mora rezultirati v ugotovitvi o verjetnosti obstoja oziroma neobstoja zmede glede izvora blaga.

12Kot neutemeljene presoja sodišče tudi tožbene navedbe, da je nepravilna ugotovitev urada, da prijavljeni znak nima dominantnega dela in da je ta ugotovitev tudi v nasprotju z ugotovitvijo urada v postopku pod številko ..., v katerem je urad obravnaval isti znak. Najprej sodišče tožniku ne pritrjuje, da bi urad za prijavljeno kombinirano znamko z besednim in grafičnim delom ne mogel zaključiti, da nima dominantnega dela; gre namreč za dva besedna elementa: BOGART in PRESTIGE ter dekorativne elemente, od katerih urad enemu samemu elementu ni pripisal, da vizualno prevladuje v celotnem vtisu znamke, in sodišče ne najde logične razlage, zakaj bi taki oceni urada ne bilo mogoče slediti. Kolikor tožnik v tožbi meni, da dominanten del predstavlja grafični del - stiliziran ščit z iz njega izhajajočimi vijugastimi linijami, tega ni prepričljivo obrazložil, to zlasti ob tem ko praksa (upravna, sodna) priznava pri kombiniranih znakih večjo težo besedam ali besednim zvezam, saj je po njih znamka poimenovana. Kolikor pa tožnik navaja v tožbi (in je tako navajal tudi pred uradom v odgovoru na ugovor), da je urad glede iste znamke v postopku pod številko Z-2012710146 kot dominanten del štel besedo PRESTIGE, sodišče najprej ugotavlja, da gre za navedbo, ki se ne sklada z resničnim stanjem. Prej navedeni postopek je bil namreč voden za registracijo ne iste, pač pa podobne znamke, glede na velikost črk z bistveno manj izstopajočim oziroma komaj zaznavnim besednim delom BOGART, in za tako znamko (torej drugačno od prijavljene v predmetni zadevi) je urad tedaj ocenil (v odločbi št. 31207-1046/2012 z dne 11. 12. 2014), da v njej, vizualno gledano, kot dominanten element izstopa beseda PRESTIGE z dekorativnim delom. Na okoliščino, da so tožnikove navedbe o nasprotujočih ugotovitvah urada pri obravnavani iste prijavljene znamke netočne, je opozoril tudi vložnik ugovora v odgovoru na tožbo; o navedbah te stranke pa se je imel tožnik tudi možnost izjaviti, vendar drugačnih navedb ni podal.

13Sodišče kot neutemeljen presoja tudi tožbeni ugovor, da zaključek urada glede verjetnosti zmede in verjetnosti povezovanja (v zvezi z blagom iz razreda 03 NK) prijavljene s prejšnjo znamko z ozirom na argumentacijo predstavlja nepravilno uporabo materialnega prava. Tožnik namreč meni, da se po argumentaciji urada brez podlage daje prejšnji znamki BOGART STORY varnost zaradi uporabe besede „story“, razumljene v pomenu nadaljevanja (pojavnosti). Sodišče tožnikovim navedbam ne sledi; sodi namreč, da je urad mogel ob ugotavljanju verjetnosti nastanka zmede glede izvora blaga sklepati o tem, v kakšnem pomenu bi potrošniki razumeli znamki kot celoti, ter pri tem pomembnost za ugotavljanje verjetnosti nastanka zmede glede izvora blaga pripisati ne le skupnemu besednemu elementu BOGART, za katerega je ob prepričljivi razlagi ocenil, da ima močan razlikovalni značaj, pač pa tudi preostalim delom posamezne znamke. Pomen, ki ga je ob primerjavi pripisal besedama PRESTIGE in STORY, tako samima kot v besednih zvezah, v katerih se pojavljata v znamkah, BOGART PRESTIGE in BOGART STORY, pa ni brez stvarne podlage, in sodišče v celoti sledi v zadostni meri ter prepričljivo obrazloženemu zaključku urada, da bi prijavljeno znamko (po besednih delih poimenovane) BOGART PRESTIGE ob prejšnji znamki BOGART STORY (kolikor se nanašata na enako ter podobno blago) povprečni potrošnik razumel kot novo znamko v tej seriji („Bogart zgodba“).

14Kolikor se tožnik sklicuje na sodbo tega sodišča I U 1088/2011 z dne 13. 3. 2012, sodišče na navedbo odgovarja, da sodi, da primerjava podobnosti znamk in ugotavljanje verjetnosti nastanka zmede glede izvora blaga, ki ga znamki pokrivata, v predmetni zadevi nista bila opravljena drugače, kar izhaja že iz predhodno podane presoje sodišča, saj so bila upoštevana pravila, ki so v upravno sodni praksi uveljavljena za ugotavljanje podobnosti znaka in znamke ter blaga, ki ga pokrivata ter presojo o verjetnosti ustvarjanja zmede glede izvora blaga. V zvezi z navedbami tožnika, da po stališču navedene sodbe skladno s prakso Sodišča EU uživa (prejšnja) znamka z nizkim razlikovalnim učinkom manjšo zaščito, in kar v obravnavanem primeru ni bilo upoštevano, sodišče odgovarja, da ne najde podlage za presojo, da naj bi imela prejšnja znamka BOGART STORY nizko razlikovalnost; beseda BOGART je fantazijska (ali redek tuj priimek) ter ni običajna beseda, ki se pogosto uporablja in ni v nobeni zvezi z blagom, ki ga ščiti. Ker ne gre za manjšo razlikovalnost prejšnje znamke, manj podoben sme biti kasnejši, prijavljeni znak, da je mogoče izključiti verjetnost ustvarjanja zmede o izvoru blaga in dovoliti registracijo znamke. Po presoji sodišča pa je urad taki praksi pravilno v celoti sledil. Sodišče še dodaja, da se fantazijskemu elementu znaka v praksi priznava močnejši razlikovalni učinek kot če bi šlo za besedo z opisnim in generičnim značajem, in da znamka, ki ji je zaradi tega pripisati večji razlikovalni učinek, stopnjuje oziroma povečuje obstoj verjetnosti zmede glede izvora blaga; tako stališče ne odstopa od upravno sodne prakse ter se sodišče s tožnikom ne strinja, da gre za arbitrarno stališče urada.

15Tožnik ne more doseči drugačne presoje sodišča niti s sklicevanjem na primere registracije znakov različnih prijaviteljev pri uradu, ki so po njegovem mnenju bistveno bolj podobni, kot predmetna znak in znamka, saj vsebujejo isto besedo oziroma izraz, npr. silver, gold, prestige, registrirani pa so za enako ali podobno blago. Kot že navedeno se mora v vsakem posameznem primeru ugotavljanje podobnosti znakov ter blaga in presoja ustvarjanja zmede glede izvora blaga, ob upoštevanju pri tem v praksi uveljavljenih pravil, osredotočiti na vse relevantne okoliščine konkretnega primera, zato poenostavljena primerjava, kot jo ponuja tožnik, ne more biti podlaga za drugačno presojo sodišča. Poleg tega je v zvezi z registriranimi znamkami pomembno, ali so pred registracijo prestale preizkus obstoja relativnih razlogov za zavrnitev ali pa ugovori imetnikov prejšnjih znamk niti niso bili vloženi; tudi v obravnavani zadevi namreč urad registracije prijavljenega znaka ni zavrnil zaradi absolutnih razlogov.

16Tožnik je v tožbi podal tudi ugovor, da se urad v zvezi z zavrnitvijo registracije prijavljene znamke za blago iz razreda 03 NK ni opredelil do tega, da je za več izdelkov dopustil registracijo znaka. Ta ugovor je sodišču v celoti nerazumljiv ter se do njega vsebinsko ne more opredeliti.

17Ob tem ko sodišče sodi, da je urad pravilno zaključil, da je podan za registracijo prijavljenega znaka kot znamke za prijavljeno blago iz razreda 03 NK zavrnilni razlog po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, zaključno kot neutemeljene zavrača tudi sicer na splošni ravni podane tožbene navedbe o tem, da zavrnitev registracije prijavljene znamke pomeni kršitev pravice do enakosti pred zakonom, do enakega varstva pravic in kršitev pravic iz ustvarjalnosti.

18Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene ter da v zvezi z izpodbijano odločitvijo ni podan noben razlog, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19Odločitev o stroških postopka pa je sodišče oprlo na četrti odstavek 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Primerjaj z zadevo C-342/97