VSRS Sodba II Ips 83/2017

Revizija se zavrne.

1Tožnik je s tožbo z dne 19. 1. 2015 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je toženka dolžna plačati 208.104,00 EUR odškodnine, ker je kljub razveljavitvi pravnomočne sodbe za izselitev in začasne ustavitve izvršbe zoper tožnika izvedla deložacijo in ga odjavila z naslova ..., zaradi česa naj bi tožnik zbolel in izgubil svojo življenjsko aktivnost in delovno zmožnost.

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Presojalo ga je v okviru neposlovne odškodninske odgovornosti (131. člena Obligacijskega zakonika (OZ)) in ugotovilo, da je zahtevek zastaral (352. člen OZ). Za trenutek nastanka škode je namreč štelo zaključek njegovega zdravljenja 5. 11. 2008 (ko je invalidska komisija prve stopnje izdala izvedensko mnenje), zato sta do vložitve tožbe potekla tako 3-letni subjektivni kot 5-letni objektivni zastaralni rok.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

4Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovi pritožbi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter naloži toženki plačilo njegovih stroškov postopka. Poudarja, da odškodninski zahtevek še ni mogel zastarati, ker mu škoda še vedno nastaja. Zaradi protipravnega ravnanja toženke naj bi tožnik v letu 2005 doživel popolni zdravstveni šok in zbolel za mešano anksiozno in depresivno motnjo, zaradi katere je bil v letih 2007 in 2008 večkrat hospitaliziran. Revident ponavlja svoje tožbene navedbe glede poteka dogodkov okoli spornega stanovanja med letoma 2002 in 2005.

5Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki nanjo ni odgovorila.

6Revizija ni utemeljena.

7Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele dne 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E.

8Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je revizija izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z bolj omejenim obsegom in razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (370. člen ZPP). To pomeni, da mora revident vsak očitek postopkovne kršitve obrazložiti. Tožnik je sicer uveljavljal kršitev določb postopka, ki pa je ni konkretiziral, zato revizijsko sodišče na ta očitek ne odgovarja.

9Revizije tudi ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ugotovitev, da se je tožnikovo zdravljenje zaključilo v letu 2008, torej ne more biti predmet revizijskega preizkusa. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilen materialnopravni zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je tožbeni zahtevek zastaral.

10Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije.