VSL Sodba I Cpg 585/2017

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi v II. in III. točki izreka.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo zneska v višini 1.368,50 EUR s pripadki (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo višjega zneska (6.220,46 EUR s pripadki) je zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 607,26 EUR (III. točka izreka). Presodilo je, da je tožeča stranka na podlagi sklenjenega Zapisnika o sprejemu in izročitvi izvedenih del in končnem obračunu z dne 29. 10. 2014 (A6, v nadaljevanju: Zapisnik) upravičena le do plačila zneska v višini 1.368,50 EUR s pripadki ter da za plačilo v višini 6.220,46 EUR nima podlage ne v Zapisniku ne v določilu prvega odstavka 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).¹

2Proti II. in III. točki izreka je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).² Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo prvostopenjskega sodišča tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov.

3Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je bila tožena stranka naročnik del na objektu Č. Glavni izvajalec je bil I. d. d. (v nadaljevanju: izvajalec). Tožeča stranka je bila nominiran podizvajalec in je vsa plačila za opravljeno delo prejemala neposredno od naročnika. Za odločitev v obravnavanem primeru je pomembno dejstvo, da je izvajalec v ponudbenem predračunu za dela podizvajalca predvidel nižji znesek od zneska, ki se ga je na podlagi Pogodbe št. 030/2013-473 za gradbena dela pri izgradnji objekta Č., kanalizacija zunanja ureditev in rekonstrukcija poševnega dvigala z dne 18. 4. 2013 (v nadaljevanju: podizvajalska pogodba) zavezal plačati podizvajalcu za opravljena dela.

6Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka na podlagi Zapisnika zavezala plačati le razliko med ponujeno ceno izvajalca in ponudbeno ceno podizvajalca v višini 21.827,31 EUR in ne celotne ugotovljene končne vrednosti obračunanih del podizvajalca v višini 829.394,63 EUR. Presoja sodišča prve stopnje je pravilna, razlogi so logični in prepričljivi. Pritožbeno sodišče na tem mestu še pripominja, da Zapisnik, ki predstavlja dokončni obračun v smislu 116. člena Posebnih gradbenih uzanc (v nadaljevanju: PGU),³ praviloma vsebuje tako podatek o vrednosti izvedenih del po pogodbenih cenah kot tudi končni znesek, ki ga mora izvajalec prejeti ali vrniti po nespornem delu obračuna.⁴ V četrtem odstavku 5. točke Zapisnika z naslovom „Ugotovitev končne vrednosti izvršenih del (zneski brez DDV)“ je po prepričanju pritožbenega sodišča podana le ugotovitev vrednosti izvedenih del podizvajalca (829.394,63 EUR), ki je skupaj z vsemi ostalimi ugotovljenimi dejstvi služila za določitev končnega zneska, ki ga mora podizvajalec prejeti (21.827,31 EUR). Slednji je določen v 6. točki Zapisnika. Zato je pritožbeno stališče tožeče stranke, češ da je tožena stranka na podlagi ugotovitve v četrtem odstavku 5. točke Zapisnika pripoznala njeno terjatev v višini 829.394,63 EUR oziroma se zavezala plačati celotno ugotovljeno končno vrednost izvedenih del podizvajalca v višini 829.394,63 EUR, napačno. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek zmotnega oziroma pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja.

7Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo, da ima dokončni obračun v skladu z ustaljeno sodno prakso naravo izvensodne poravnave,⁵ saj je tožeči stranki znesek 1.368,50 EUR prisodilo na podlagi Zapisnika. Zato je neutemeljen tudi očitek, da je sodišče prve stopnje „zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo, da ima končni obračun skladno s sodno prakso naravo zunajsodne poravnave.“

8V zvezi z gradbiščnimi stroški je sodišče prve stopnje pojasnilo, da znesek 6.220,46 EUR predstavlja 0,75 odstotka od izvedenih del (od zneska 829.394,63 EUR), kar je skladno z višino gradbiščnih stroškov, ki so bili dogovorjeni v točki 8.13 podizvajalske pogodbe („je do centa enak znesku“). V obravnavanem primeru gre za svojevrstno situacijo, saj se je gradnja zaključila predčasno (pred izvedbo vseh del), ker je izvajalcu grozil stečaj. Zato je bil namen udeležencev gradnje, da se z Zapisnikom enovito uredijo vsa njihova medsebojna razmerja. Torej, da se uredi razmerje med naročnikom in izvajalcem, razmerje med izvajalcem in podizvajalcem ter razmerje med naročnikom in podizvajalcem. Vsi so namreč sodelovali na sestanku in podpisali Zapisnik. Glede na navedeno je tako sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izpovedi priče M. P. in zakonitega zastopnika tožeče stranke M. K. Oba sta namreč na vprašanje sodnice (glej list. št. 83, 84, 101 in 102) najprej izpovedala, da znesek 6.220,46 EUR predstavlja gradbiščne stroške. V nadaljevanju izpovedi je M. K. to sicer zanikal in izpovedal, da ta znesek predstavlja neplačana opravljena dela. To pa ni skladno z njegovimi ostalimi izpovedbami,⁶ ki nakazujejo na to, da so se z Zapisnikom razmerja med udeleženci gradnje urejala celovito. Torej, da so se pri urejanju medsebojnih razmerij upoštevali tudi gradbiščni stroški.

9Pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi iz predloženih listinskih dokazov na A2, A6, A10 in B11 ter izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke G. G., ki je logično, prepričljivo in zelo nazorno predstavil celotno situacijo, izhaja, da znesek 6.220,46 EUR predstavlja gradbiščne stroške. Glede na navedeno tako ni podana očitana kršitev nejasne oziroma pomanjkljive obrazložitve in niti očitana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da so razlogi izpodbijane sodbe v 16. in 17. točki obrazložitve med seboj v nasprotju, ker sodišče prve stopnje „po eni strani sledi navedbi tožeče stranke, da je gradbiščne stroške pobotala z I. d. d. z enostransko izjavo o pobotu z dne 5. 12. 2014, ki je način prenehanja terjatve, po drugi strani pa navaja, da je gradbiščne stroške potrebno odšteti od pogodbene vrednosti izvedenih del v višini 829.394,63 EUR“. Tožeča stranka pri tem spregleda, da je njena terjatev do tožene stranke odvisna od njene terjatve do izvajalca. Če se njena terjatev do izvajalca zaradi pobota zniža se posledično zniža tudi njena terjatev do tožene stranke (naročnika), kar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo in upoštevalo. Naročnik v skladu z določilom 631. člena OZ⁷ ne more podizvajalcu dolgovati več, kot podizvajalcu dolguje izvajalec. Pritožbena navedba, da je izvajalčevo terjatev iz naslova gradbiščnih stroškov pobotala s svojo terjatvijo iz drugih, s to zadevo nepovezanih pravnih poslov, pa predstavlja pritožbeno novoto, ki v skladu z določilom prvega odstavka 337. člena ZPP ni dovoljena, tožeča stranka pa tudi ni pojasnila zakaj je brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato se pritožbeno sodišče do nje ni dolžno opredeliti.

11V zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za plačilo 6.220,46 EUR po določilu 631. člena OZ je sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, kdaj lahko podizvajalec zahteva plačilo neposredno od naročnika. V 18. in 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pa je obrazložilo, zakaj trditvena podlaga tožeče stranke ne zadošča. Obrazložitev sodišča prve stopnje je pravilna, razlogi so prepričljivi. Zato se pritožbeno sodišče z razlogi sodišča prve stopnje strinja.

Hkrati pa še dodaja, da znesek, ki izhaja iz začasnih situacij, na katere se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, ne predstavlja obveznosti tožene stranke do izvajalca na dan 29. 10. 2014, temveč obveznost izvajalca do tožeče stranke. Tožena stranka je po določilu 631. člena OZ dolžna izvajalcu za dela, ki jih je opravil podizvajalec (ne glede na vrednost, ki jo je podizvajalec zaračunal izvajalcu), plačati le toliko, kot je za ta (ista) dela izvajalec predvidel v ponudbenem predračunu. Ker je tožena stranka tožeči stranki že plačala več kot 800.000,00 EUR, kar je več, kot je v ponudbenem predračunu za dela tožeče stranke po klavzuli »ključ v roke« predvidel izvajalec (768.450,75 EUR), je zaključek sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek po določilu 631. člena OZ ni utemeljen, pravilna. Zato tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo ni utemeljen.

12Prav tako pa ni utemeljen niti očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni opravilo materialnega procesnega vodstva (ko tožeče stranke ni pozvalo, da poda trditve o višini terjatev, ki jih ima izvajalec do tožene stranke na dan 29. 10. 2014), zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožeča stranka namreč ni niti pojasnila kako je opustitev sodišča prve stopnje pri izvajanja materialnega procesnega vodstva vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zato s tem pritožbenim razlogom ne more uspeti.

13Na ostale pritožbene navedbe in očitke, ki izhajajo iz površnega povzemanja razlogov sodišča prve stopnje oziroma povzemanja, ki so vzeta iz konteksta izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče ne odgovarja, saj pritožnica z nobeno od takih navedb ne more uspeti, ker niso pravno odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker pa sodišče druge stopnje tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo v ničemer ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato stroški sestave niso bili potrebni (155. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji.
² Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji.
³ Določilo 116. člena PGU, ki so bile objavljene v Ur. l. SFRJ, št. 18/1977 se glasi: Z dokončnim obračunom se razpravijo razmerja med pogodbeniki in določi izvršitev njihovih medsebojnih pravic in obveznosti iz pogodbe.
⁴ V skladu z določilom 119. člena PGU dokončen obračun vsebuje zlasti: (1) vrednost izvedenih del po pogodbenih cenah; (2) znesek razlike v ceni; (3) znesek, izplačan po situacijah; (4) končni znesek, ki ga mora izvajalec prejeti ali vrniti po nespornem delu obračuna; ...
⁵ Primerjaj: VSRS sodba II Ips 478/2004 z dne 23. 2. 2016.
⁶ Zakoniti zastopnik tožeče stranke je med drugim izpovedal, da je bila formulacija glede gradbiščnih stroškov v Zapisnik vključena po želji investitorja, da gradbiščni stroški niso predmet javnega naročila in je to stvar tožeče stranke, ki jo ima z izvajalcem. Smiselno enako izhaja tudi iz pričanja M. P.
⁷ Iz določila 631. člena OZ izhaja, da se sodelavci za svoje terjatve do podjemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane.