VSRS Sodba II Ips 130/2017

Revizija se zavrne.

1V predmetni zadevi sta bili pravdni stranki od leta 1990 do začetka leta 2015 v zunajzakonski zvezi. V tem času sta v skupno premoženje pridobili nepremičnine parc. št. 1443/1, 1443/2 in 1443/3 vse k. o. .... V letu 2009 sta sklenili pogodbo o razdružitvi skupnega premoženja (v notarskem zapisu), na način, da je toženec postal izključni lastnik parcel. št. 1443/2 in 1443/3 k. o. .... Tožeča stranka trdi, da je bila takšna pogodba le navidezna in da sta pravdni stranki z njo prikrili darilno pogodbo.

2Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek zavrglo v delu, s katerim je zahtevala ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti. V preostalem delu (za ugotovitev navideznosti pogodbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo v plačilo toženčeve pravdne stroške.

3Višje sodišče je takšno odločitev potrdilo in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

4Zoper sodbo višjega sodišča (v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje) pravočasno in dovoljeno revizijo vlaga tožeča stranka. Višjemu sodišču očita kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču pa predlaga, da reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje razveljavi.

Vztraja pri stališču, da je bil sklenjen notarski sporazum o razdružitvi skupnega premoženja po vsebini in pravni naravi darilna pogodba. Ne nasprotuje sicer zaključku višjega sodišča, da bi pravdni stranki lahko sklenili sporazum o razdelitvi dela skupnega premoženja, a trdi, da je ta v nasprotju z besedilom notarskega zapisa. V njem je namreč izrecno določeno, da stranki skupno premoženje razdružujeta dokončno in v celoti, tako da iz tega naslova ena od druge ne moreta zahtevati ničesar več. Nadalje očita, da nobena od sodb nižjih sodišč nima zaključkov o tem, ali je tožena stranka tožnici za sporne nepremičnine plačala 16.000,00 EUR, kar naj bi bilo ključno za odgovor na vprašanje, ali je bil med strankama sklenjen odplačen ali neodplačen pravni posel. To naj bi bilo nadalje ključno za ugotovitev, ali je tožeča stranka toženi sporne nepremičnine podarila. V nadaljevanju zapiše, da je dokazala, da za nepremičnine ni dobila nobene protidajatve. Posel, ki sta ga pravdni stranki sklenili, naj zato po vsebini nikakor ne bi mogel predstavljati sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja.

Svojo odločitev, da gre za sporazum o (delni) razdelitvi skupnega premoženja naj bi višje sodišče oprlo tudi na drugačne dokaze kot sodišče prve stopnje - konkretno na sporazum o ustanovitvi etažne lastnine z dne 25. 8. 2009. V zvezi s tem navaja, da pravdni stranki takšnega sporazuma nista sklenili. Ta je bil sklenjen med tožečo stranko in njeno sestro, s toženo stranko pa nima nobene veze.

5Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

6Revizija ni utemeljena.

7Tožeča stranka je s tožbo zahtevala ugotovitev, da je pravni posel o razdružitvi skupnega premoženja zakoncev, sklenjen v notarskem zapisu SV ..., navidezna pogodba, ki prikriva darilno pogodbo. Sodišči prve in druge stopnje sta ji pravilno pojasnili, da je za nastanek navidezne pogodbe potrebna volja vseh, ki takšno pogodbo sklepajo. Nujen pogoj za njen nastanek je, da se stranke strinjajo o njeni navideznosti.¹ Dokazni postopek se je osredotočil na vprašanje, ali sta stranki izrecno simulirali pogodbo o razdružitvi skupnega premoženja, da bi prikrili darilno pogodbo.

8Po dokazni presoji nižjih sodišč, na katero je Vrhovno sodišče vezano, tožnica takšnega dejanskega stanu ni uspela dokazati.

9Tožnica v reviziji vztraja pri dilemi, ali dogovor, s katerim ena od strank ne dobi ničesar, sploh lahko ustreza dogovoru o delitvi skupnega premoženja. Navedeni ugovor bi sicer lahko pomenil, da je pogodba napačno naslovljena in da po vsebini dejansko pomeni darilno pogodbo. Vendar iz same pogodbe ni že na prvi pogled očitno, da bi bil tak položaj sploh podan, tožnica pa v tej smeri tudi ni podala bolj konkretnih trditev. Kot je pojasnilo že višje sodišče, je med zakonci (in zunajzakonskimi partnerji) možna sklenitev dogovora, s katerim se skupno premoženje razdeli le delno. Kljub nasprotnim ugovorom tožeče stranke, je v obravnavani zadevi pravilno zapisalo tudi, da sporni dogovor pomeni ravno takšno (torej: delno) delitev.

10Predmet sporazuma sta namreč le dve od treh parcel za katere tožeča stranka trdi, da so spadale v skupno premoženje. Ugotovitvi, da je bila parcela št. 1443/1 k. o. ... razdeljena že prej, ne nasprotuje. To navsezadnje izhaja iz same pogodbe, v kateri je navedeno, da je nepremičnina 1443/1 na podlagi „Sporazuma o ustanovitvi etažne lastnine z dne 25. 8. 2009 (petindvajseti avgust dvatisočdevet) že med strankama razdružena in izročena v neposredno posest in uporabo“. Kljub določbi notarskega zapisa SV ..., da stranki z njim „v celoti in dokončno“ razdružujeta svoje skupno premoženje, torej slednji takšnih učinkov ni mogel imeti. Z njim je bil razdeljen le del, v trenutku njegovega sklepanja obstoječega, skupnega premoženja. Dejstvo, da je ta del pripadel tožencu, ne pomeni, da je slednji dobil celotno skupno premoženje. Tak sklep bi bil utemeljen, če bi bilo zatrjevano in dokazano, da je tudi parcela 1443/1, ki je bila predmet poprejšnjega urejanja, pripadla tožencu. Ker ni bilo, tudi ni podlage za sklep, da je šlo med pravdnima strankama za razdružitev po načelih levje družbe (societas leonina).

11Očitek procesne kršitve, češ da sta nižji sodišči ugotovili, da je šlo le za delno razdružitev skupnega premoženja, čeprav v pogodbi piše, da stranki z njo „v celoti in dokončno“ razdružujeta svoje skupno premoženje, ni utemeljen. Ne gre namreč za protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), marveč za celostno presojo pogodbenih določil ter dejstva, da je zunajzakonska skupnost pravdnih strank trajala še 6 let po sklenitvi sporazuma o razdružitvi skupnega premoženja (vse do leta 2015) in že najmanj zato seveda dogovor ni mogel „v celoti in dokončno“ zajeti tudi premoženja, ki je z delom pravdnih strank nastalo po njegovi sklenitvi.

12Revizijske trditve o tem, da sporazuma glede parcele 1443/1, na katerega se izrecno sklicuje sama pogodba (čeprav same vsebine resda pri tem ne razkrije), med strankama sploh ni bilo, so trditve, ki govorijo mimo dejanske podlage izpodbijanih sodb ter so zato v skladu s prepovedjo iz tretjega odstavka 370. člena ZPP nedovoljene.

13Iz povedanega izhaja, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo, vključno z v njej vsebovano zahtevo za povrnitev revizijskih stroškov, kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

¹ Tako tudi M. Dolenc v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), I. knjiga, str. 360, 361.