UPRS Sodba I U 202/2016-16

I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijani sklep Fakultete za šport Univerze v Ljubljani št. 6/2015-hab z dne 7. 5. 2015 odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je senat Fakultete za šport (FŠ) kot prvostopenjski organ odločil, da izvolitev tožnika v naziv docent za področje znanost o športu – kineziologija ni mogoča. V obrazložitvi organ navaja, da je tožnik dne 26. 11. 2013 vložil vlogo za izvolitev v predmetni naziv. Vlogi je priložil biografske in bibliografske podatke. Celotna dokumentacija je bila 29. 1. 2015 skupaj z ocenami poročevalcev posredovana Habilitacijski komisiji Univerze v Ljubljani (HKUL). Slednja je na svoji 13. redni seji dne 4. 3. 2015 tožnikovo vlogo preučila in ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 6. točke 12. člena starih Meril za izvolitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev z dne 5. 11. 1996 (s spremembami z dne 16. 10. 2001 in 12. 5. 2009, v nadaljevanju Merila), saj člani HKUL v kandidatovih delih niso prepoznali mednarodne odmevnosti. Skladno z zahtevami meril morajo biti najmanj tri dela – pri katerih mora biti kandidat prvi avtor – objavljena ali predstavljena na način, ki mu stroka priznava mednarodno odmevnost ali pomembnost za narodno in državo samobitnost ali kulturo. Dela, ki jih je kandidat navedel kot tista, ki ga kvalificirajo za izvolitev v naziv docenta, so v njegovi bibliografiji označena s številkami 6 in 22 - 24. Delo 6 je del monografije, ki je napisana v angleškem jeziku, a je monografijo izdala FŠ. Dela 22 - 24 so tudi napisana v angleškem jeziku, vendar je delo 22 objavljeno v domači reviji, deli 23 in 24 pa v tujih revijah, ki nimata faktorja vplivnosti. V kvantitativnem pogledu kandidat formalno sicer izpolnjuje pogoje za izvolitev, a na osnovi navedenih del, HKUL ni prepoznala zadostne mednarodne odmevnosti kandidatovega dela. Dodatno o tem priča tudi dejstvo, da v bazi SICRIS oziroma v vzajemni bazi podatkov COBISS.SI ni niti enega citiranega kandidatovega biografskega zapisa. HKUL poudarja, da je znanost o športu – kineziologija področje, ki ni omejeno z nacionalnim prostorom, torej je zahteva po objavi s področja habilitiranja v mednarodni strokovni javnosti, ki se kandidatom za docente na Univerzi v Ljubljani (UL) skladno z merili dosledno postavlja za soglasje k izvolitvi, smiselna tudi v tem primeru. Na podlagi takšnega mnenja HKUL je senat FŠ izdal izpodbijano odločbo.

2Tožnikovo pritožbo zoper uvodoma navedeni sklep je rektor Univerze v Ljubljani, na podlagi sklepa senata Univerze v Ljubljani, kot neutemeljeno zavrnil. V obrazložitvi povzema, da je senat FŠ imenoval tri poročevalce za izdelavo strokovne ocene o usposobljenosti tožnika, ter naknadno zaradi izjemno kratkega poročila enega izmed poročevalcev še četrtega poročevalca. Vsi štirje so podali pozitivna mnenja za izvolitev tožnika v naziv; prav tako je dal pozitivno mnenje k izvolitvi tudi študentski svet FŠ. HKUL pa je ugotovila, da tožnik za izvolitev v naziv ne izpolnjuje vseh pogojev in sicer ne izpolnjuje pogojev iz 6. točke 12. člena meril. Dalje navaja, da je tožnik v pritožbi poudaril, da kandidira po starih merilih, ki ne zahtevajo citiranosti bibliografskih enot in meni, da so njegovi znanstveni prispevki vsebinsko tehtni in relevantni v mednarodni športni skupnosti ter objavljeni v revijah, ki sicer nimajo faktorja vpliva, vendar jim stroka priznava mednarodno odmevnost in so del seznama relevantnih revij FŠ. V postopku je tožnik imel možnost vpogledati v celotno dokumentacijo postopka, dodatne opredelitve pa ni posredoval. Za poročevalca o pritožbi je senat UL na 20. seji 29. 9. 2015 imenoval prof. dr. A.A. Le ta je v svojem poročilu ugotovila, da je kandidat zadostil količinskemu minimalnemu pogoju za to, da je lahko voljen, in sicer da je avtor vsaj treh znanstvenih člankov, pri katerih je prvi ali vodilni avtor. Nadalje navaja, da se vse revije, v katerih je kandidat objavil svoje znanstvene prispevke, nahajajo na seznamu revij, ki jim stroka priznava mednarodno odmevnost, ter da citiranost za izvolitev v naziv docent po starih merilih ni pogoj. Nadalje opozarja še na dejstvo, da je področje, s katerim se znanstveno, pedagoško in strokovno ukvarja kandidat, rezultat mnogih dejavnikov in izjemno vsebinsko prepleteno, ter da je težko z vsebinskega vidika spregledati kandidatovo več kot 25-letno udejstvovanje v slovenskem odbojkarskem športu. Senat UL je pritožbo tožnika obravnaval na 23. seji 22. 12. 2015. V razpravi je bilo izpostavljeno, da je HKUL vlogo kandidata vsebinsko presojala, pri čemer ni bila pozorna le na izpolnjevanje kvantitativnih meril ampak tudi kvalitativnih. V skladu z merili mora namreč kandidat za to, da je lahko izvoljen, izpolnjevati količinske in kakovostne pogoje. Pri izvolitvi v naziv ne gre za avtomatizem – tudi če kandidat izpolnjuje pogoje za izvolitev v naziv v skladu z merili, to še ne pomeni, da bo dejansko v naziv tudi izvoljen. Pri izvolitvah v naziv gre za volitve, kjer je ključna tudi vsebinska obravnava in dokumentacija, za kaj se nekdo izvoli oziroma ne izvoli v naziv. Volitev v naziv je pravica kandidata, ki izpolnjuje pogoje za izvolitev v naziv. Kdor pogojev ne izpolnjuje, ne more biti voljen. Navedbe poročevalke o uspešnem delovanju kandidatov v slovenskem športu so ocenili kot irelevantne, saj to ni pogoj, zato da je kandidat lahko izvoljen v naziv. Vsled navedenega so odločili, da ne bodo sledili predlogu poročevalke in so pritožbo tožnika zavrnili kot neutemeljeno.

3Tožnik vlaga tožbo, s katero izpodbija sklep HKUL, prvostopenjsko odločbo in drugostopenjsko odločbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), saj meni, da je prišlo do zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in do bistvene kršitve postopka, hkrati pa mu je bilo s sprejetimi odločitvami poseženo v človekove pravice oziroma temeljne svoboščine (diskriminatorna obravnava). Predlaga, da sodišče toženi stranki naloži, da mu povrne nastale pravdne stroške v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do prenehanja obveznosti, pod izvršbo. O njegovi pritožbi je odločil rektor UL, čeprav je organ, ki je pristojen za odločanje na drugi stopnji senat univerze (221. člen Statuta UL). Ker je o njegovi pritožbi odločal nepristojni organ, je s tem poseženo v njegovo pravico do pravnega sredstva. Poleg tega sta tako prvostopenjska kot tudi drugostopenjska obrazložitev prazni. Pri prvostopenjski odločbi manjka obrazložitev, zakaj HKUL ni prepoznala zadostne mednarodne odmevnosti tožnikovega dela, na podlagi kakšnih kriterijev je to storila, ter katera stališča oziroma prepričanja so jo k temu vodila. Četudi bi morda šteli, da ima v habilitacijskem postopku odločujoče telo diskrecijsko pravico, to še ne pomeni, da sme odločiti, kakor se mu zdi, ampak mora obvezno upoštevati temeljne kavtele poštenega postopka, saj sicer ni moč preveriti, če je bila diskrecija uporabljena na zakonit način. Skladno z določbo 214. člena ZUP bi bila taka odločitev pravilno obrazložena le v primeru, ko bi HKUL svojo odločitev obrazložila tako, da bi jo v okviru sodne presoje v upravnem sporu bilo moč preveriti oziroma bi bilo moč ugotoviti, če so toženo stranko pri odločanju vodili razumni in nediskriminatorni razlogi, oziroma, če so jo sploh vodili kakšni razlogi in ni šlo zgolj za nedopustno arbitrarno odločanje. Na podlagi določil 237. člena ZUP gre za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, če se odločbe ne da preizkusiti, kar velja v konkretni zadevi (enako Upravno sodišče RS v podobni zadevi opr. št. I U 72/2014). Enako neobrazložena je tudi drugostopenjska odločba, ki odločbe organa prve stopnje ni preizkusila v okviru pritožbenih navedb. Novo imenovana poročevalka na drugi stopnji je pojasnila, da je tožnik zadostil količinskemu pogoju za to, da je voljen in da se vse revije, v katerih je tožnik objavil svoje znanstvene prispevke, nahajajo na seznamu revij, ki jim stroka priznava mednarodno odmevnost in da citiranost za izvolitev v naziv docent po starih merilih ni pogoj. V konkretni zadevi ni šlo za volitve, ker do volitev pride šele po tem, ko HKUL poda pozitivno mnenje k kandidatovi kandidaturi. Po mnenju tožnika HKUL neutemeljeno ni podala soglasja, zaradi česar do volitev sploh ni prišlo. To je bilo bistvo tožnikove pritožbe, vendar drugostopenjski organ ni z ničemer pojasnil, zakaj naj bi bila odločitev HKUL utemeljena oziroma se do teh pritožbenih navedb sploh ni opredelil. Drugostopenjski organ tudi ni pojasnil, zakaj stališče poročevalke oziroma z njene strani predlagan sklep (222. člen Statuta UL) ni bil sprejet. Ker drugostopenjski organ v bistvu o tožnikovi pritožbi ni odločal, je njegova odločitev nezakonita. V tožbi tožnik podaja tudi argumenta, s katerima dokazuje izpolnjevanje pogoja iz 3. alineje 6. točke 12. člena Meril. V nasprotju z odločbama so vsi štirje poročevalci kot tudi poročevalka v pritožbenem postopku ugotovili ustrezno mednarodno pomembnost prijavljenih del. Merila za izvolitve so objavljena na spletu, javno objavljene so tudi interpretacije Meril s strani posameznih članic. Revije, ki jim FŠ priznava najvišjo mednarodno strokovnost, odličnost in znanstveno pomembnost, predstavljajo revije, ki so na spisku I. skupine revij FŠ navedene pod zaporednimi številkami od 1-21. Za te revije je izrecno določeno, da predstavljajo mednarodno pomembnost in odmevnost za področje Znanost o športu - kineziologija. Tožnik je objavil 2 članka v reviji mednarodne pomembnosti in odmevnosti (na spisku navedeni pod zaporedno št. 3) in en članek v reviji (na spisku navedeni pod zaporedno št. 17). Morebitni kvalitativni element Meril se je v tem delu spremenil v kvantitativnega, saj če stroka priznava mednarodno pomembnost objavam v točno določenih revijah, potem objave v teh točno določenih revijah logično predstavljajo dela, objavljena na način, ki mu stroka priznava mednarodno pomembnost in v tej luči ni več prostora za interpretacijo (merilo je povsem objektivizirano). Zato je očitno, da je odločitev HKUL (in posledično tudi nadaljnje odločitve) v predmetni zadevi temeljila na zmotni ugotovitvi dejanskega stanja oziroma je bila v celoti arbitrarna. Tožena stranka, če je že zavrnila tožnikovo vlogo, bi morala še toliko bolj natančno pojasniti, zakaj naj njegovi članki ne bi imeli priznane mednarodne pomembnosti, če so vendar bili objavljeni v revijah, ki jim stroka takšno mednarodno pomembnost priznava, Prav odsotnost vsakršne obrazložitve v tej smeri kaže na nedopustno arbitrarnost. V nadaljevanju tožnik imenuje 3 osebe, katerim je HKUL dala pozitivno mnenje za izvolitev v naziv docent in izpisuje njihovo javno dostopno bibliografijo iz sistema COBISS, ki kaže, da so objavljali v popolnoma istih revijah kot tožnik. Na podlagi navedenega meni, da je bil obravnavan diskriminatorno in arbitrarno. Zaradi kršitve prepovedi diskriminacije je bilo poseženo v tožnikove ustavne pravice iz 14. in 15. člena Ustave RS. Glede na navedeno predlaga svoje zaslišanje in izvedbo javne obravnave.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi navaja, da je v konkretnem primeru izvolitve v naziv docent uporabila stara Merila. HKUL je svojo odločitev, da tožnik ne izpolnjuje v celoti vseh pogojev za pridobitev naziva docent za področje znanost o športu - kineziologija posredovala senatu FŠ, ki je v skladu s Statutom UL pristojen za izvolitev tožnika v naziv. Sklep HKUL tožniku ni bil poslan, saj je v skladu s Statutom UL odločitev HKUL, torej podano soglasje ali nesoglasje k izvolitvi, podlaga za odločitev pristojnega senata in odločitev HKUL ni namenjena kandidatu, saj se z njo še ne odloča o kakšni njegovi pravici, temveč jo HKUL v skladu z 215. členom Statuta UL posreduje le senatu, ki je pristojen za izvolitev. Zoper odločitev senata pa ima kandidat možnost pritožbe, ki jo je tožnik tudi izkoristil. Glede izpodbijanja drugostopenjske odločbe tožena stranka poudarja, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo le tisti dokončni upravni akti, s katerimi je upravni organ posegel v pravni položaj tožnika, to pa je v konkretnem primeru le sklep senata FŠ. Iz uvoda drugostopenjske odločbe izhaja, da je o pritožbi odločal rektor UL na podlagi sprejetega sklepa Senata UL z dne 22. 12. 2015, s katerim je bilo dejansko odločeno o tožnikovi pritožbi. Rektor je odločbo izdal kot predsednik Senata UL, torej je o pritožbi odločal pristojni organ. V tožnikovem primeru je HKUL ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 6. točke 12. člena Meril, saj v njegovih delih ni prepoznala mednarodne odmevnosti, kar je tudi podrobneje obrazložila. Ker področje habilitiranja znanost o športu - kineziologija ni omejeno z nacionalnim prostorom, je po mnenju HKUL zahteva po objavah s področja habilitiranja v mednarodni strokovni javnosti smiselna. HKUL kot podlago za svojo odločitev navaja tudi dejstvo, da v bazi SICRI oziroma vzajemni bazi podatkov COBIS.SI ni niti enega citiranega tožnikovega zapisa. Drži, da Merila tega pogoja izrecno ne predvidevajo oziroma sploh ne določajo kriterijev mednarodne odmevnosti, zatorej je v pristojnosti HKUL, da oceni, ali so kandidatova dela mednarodno odmevna - vendar pa je citiranost dela vendarle pokazatelj mednarodne odmevnosti del. Izpodbijani sklep FŠ povzema v celoti ugotovitve HKUL. V sklepu senata FŠ z dne 7. 5. 2015 so navedeni in pojasnjeni tako razlogi za sprejem odločitve (dejanski stan) kot tudi materialna podlaga (6. točka 12. člena Meril), na katero se sklep opira ter se ujema z dejanskim stanom. Tožena stranka zato prereka navedbe tožnika, da je v sklepu podana bistvena kršitev določb postopka, ker se ga ne da preizkusiti. Nadalje se tožena stranka strinja s tožnikom, da v konkretni zadevi ni šlo za volitve. Do volitev namreč pride šele takrat, ko HKUL poda soglasje za izvolitev v naziv. Volitve (ne pa izvolitev) v naziv so pravica kandidata, ki izpolnjuje pogoje za izvolitev v naziv. Opozarja na Minimalne standarde za izvolitev v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev na visokošolskih zavodih (v nadaljevanju Minimalni standardi), ki jih morajo pri postopkih za izvolitev v nazive upoštevati vsi visokošolski zavodi v RS (10., 14., 15. in 16. člen). V skladu s temi standardi je vsebinski element za presojo usposobljenosti za področje izvolitve v naziv med drugim tudi aktivno delovanje v mednarodnem prostoru, usposobljenost na področju izvolitve v naziv pa se med drugim izkazuje z ustrezno bibliografijo na področju, za katerega želi kandidat biti izvoljen, dokazili o uspešnem sodelovanju v mednarodnem prostoru in dokazljivimi navedki v znanstveni literaturi. Glede očitka diskriminatornosti pa poudarja, da so navedbe tožnika neutemeljene in da tožnik z navedbami oseb in njihovih del/objav, ni dokazal, da so te osebe bile izvoljene v naziv docent ravno na podlagi del/objav, ki jih je tožnik navajal. Sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne ter tožniku naloži plačilo stroškov postopka.

5V pripravljalni vlogi tožnik poudarja, da je za pravilno odločitev v predmetni zadevi potrebno uporabiti izključno Merila in ne neke druge dokumente, s katerimi želi tožena stranka zgolj zamegliti dejstvo, katera pravila bi morala uporabiti, pa ni. Minimalni standardi, ki jih je sprejel Svet Nacionalne agencije RS za kakovost v visokem šolstvu tudi niso navedeni v nobenem dokumentu FŠ ali UL, zlasti ne v smislu, da bi jih bilo potrebno kakorkoli uporabljati, oziroma, da bi se kakšno pravilo FŠ ali UL nanje sklicevalo. Poleg tega so bili ti sprejeti šele 18. 11. 2010, to je po začetku veljave Meril, ki se uporabljajo v predmetni zadevi, kar glede na določilo 42. člena Minimalnih standardov pomeni, da ti standardi ne morejo vplivati na dokumente, ki so bili že sprejeti in ki se še uporabljajo. Izpodbijane odločbe niso ustrezno obrazložene. Nikjer ni obrazloženo, zakaj je HKUL v identičnih primerih odločila drugače kot v tožnikovem primeru. Prav tako ni z ničemer pojasnjeno, zakaj HKUL v identičnih primerih ni prepoznala zadostne mednarodne odmevnosti tožnikovega dela, na podlagi kakšnih kriterijev je to storila ter katera stališča oziroma prepričanja so jo k temu vodila. Minimalni standardi v 17. členu določajo, da seznam kazalcev mednarodne odmevnosti in njihove količinske vrednosti za posamezna področja sprejme senat visokošolskega zavoda. Glede na 2. člen ZVis je to v konkretnem primeru senat FŠ, ta pa je odločil, da je mednarodno strokovno odmevnost treba priznati tudi objavam, ki so zabeležene v revijah, ki so na spisku prve skupine revij FŠ (navedene pod zaporedno št. 1-21). Tožnik aktivno deluje v mednarodnem prostoru (predaval je že v več državah, v eni je tudi redni in habilitiran predavatelj na Visoki trenerski šoli), prav tako se ponaša s 30 let dela in rezultati v stroki, pri pedagoškem delu pa ima po eni izmed raziskav celo najvišjo oceno pedagoškega dela na tečajih in seminarjih v programu permanentnega izobraževanja profesorjev in učiteljev športne vzgoje. HKUL je tožnikovim kolegom, ki so navedeni v tožbi, objave v enakih ali (glede na seznam revij) po pomenu podobnih mednarodnih revijah vrednotila kot dovolj odmevne za izvolitev v naziv docent, medtem, ko tega pri tožniku ni storila, zato je bil ta diskriminatorno obravnavan.

K I. točki izreka:

6Tožba je utemeljena.

7V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje dokončen prvostopenjski sklep, da izvolitev tožnika v naziv docent za področje znanosti v športu - kinezologija ni mogoča. Takšna odločitev organa temelji na ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje enega od pogojev za izvolitev v naziv po 6. točki 12. člena Meril.

8V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitostih drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt po tem zakonu pa je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Skladno z navedenim se torej v upravnem sporu zmeraj izpodbija le tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev, torej vsebinsko opredelitev pravic ali obveznosti stranke oziroma zavrnitev strankinega zahtevka o priznanju pravice ali pravne koristi, ki izhaja iz materialnega prava. S tožbo se namreč v upravnem sporu vselej izpodbija le izrek upravnega akta.

9V konkretnem primeru je edini akt, ki izpolnjuje zgoraj opisane pogoje, sklep senata FŠ št. 6/2015-hab z dne 7. 5. 2015, da izvolitev tožnika v naziv docent za področje znanost o športu - kineziologija ni mogoča. Ne Sklep HKUL z dne 23. 3. 2015 ne odločba Senata UL z dne 5. 1. 2016 zgoraj opisanih pogojev ne izpolnjujeta niti noben zakon ne določa, da ju je mogoče samostojno izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Sklep HKUL z dne 23. 3. 2015, da tožnik ne izpolnjuje v celoti vseh pogojev za pridobitev naziva docent, je bil organ v skladu z določbo drugega odstavka 53. in 215. člena Statuta UL dolžan pridobiti v postopku pred izdajo prvostopenjske odločbe in ga kot takšnega ni mogoče uspešno samostojno izpodbijati v upravnem sporu, njegovo zakonitost pa lahko tožnik izpodbija v okviru tožbe zoper meritorno odločitev, ki je bila izdana v tem postopku, kar je tožnik tudi storil. HKUL je namreč pristojna odločiti samo o soglasju glede prošnje za izvolitev v naziv, pristojnost glede izvolitve pa ima senat članice univerze (215. člen Statuta UL). To pa pomeni tudi, da HKUL ugotavlja izpolnjevanje pogojev za imenovanje v naziv, o pravici biti izvoljen in izvolitvi pa odloči šele senat članice univerze. Tudi pri sklepu Senata UL opr. št. 104-11/2015 z dne 5. 1. 2016 gre za odločbo pritožbenega organa, ki ni odločal o pravici, temveč je le zavrnil tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjski (vsebinski) akt, je pa njegova izdaja pomembna za presojo procesnih predpostavk za tožbo zoper prvostopenjski akt. Na podlagi navedenega sodišče šteje, da tožnik s predmetno tožbo (lahko) izpodbija odločitev organa prve stopnje v zvezi z odločitvijo HKUL in senata UL.

10V času izdaje izpodbijanega sklepa je veljavni Zakon o visokem šolstvu (ZViS) v 6. členu določal, da je univerza avtonomni, znanstvenoraziskovalni, umetniški in izobraževalni visokošolski zavod s posebnim položajem. Avtonomija ji je med drugim zagotovljena s tem, da si s Statutom samostojno ureja notranjo organizacijo in delovanje, sprejema merila za izvolitev v naziv visokošolski učitelj, znanstveni delavec in visokošolski sodelavec ter voli v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev. Pogoje in postopek za izvolitev v naziv ureja ZViS v členih od 55. do 57. Podrobnejši postopek za izvolitev pa je urejen v statutu visokošolskega zavoda (57. člen ZVis). V času izdaje izpodbijanega sklepa je sedmi odstavek 55. člena ZViS določal, da morajo visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci poleg pogojev iz prvega do šestega ostavka tega člena, izpolnjevati tudi pogoje, določene v skladu z merili za izvolitev v naziv. Po osmem odstavku 55. člena ZVis merila za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev določi senat visokošolskega zavoda v skladu z zakonom; za visokošolske zavode, ki so članice univerze, pa merila določi senat univerze.

11V predmetni zadevi med strankama ni sporno, da so v skladu z zgoraj navedenimi določbami za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za izvolitev v naziv v konkretnem primeru relevantna stara Merila in da v konkretnem primeru še ni šlo za volitve, temveč za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za imenovanje v naziv. V 6. točki 12. člena starih Meril je določeno, da je v naziv docenta lahko izvoljen kdor: je uspešen pri reševanju znanstvenih, umetniških ali strokovnih problemov; ima ustrezno bibliografijo za področje habilitiranja; je objavil ali javno predstavil dela v obliki, ki jih priznava stroka za uveljavljanje v domači in mednarodni strokovni javnosti s področja, za katerega se habilitira (na področjih, kjer nastopi v mednarodnem prostoru niso možni ali pa niso primerni kot merilo kakovosti, lahko kandidati dela z mednarodno pomembnostjo nadomestijo z deli, ki so pomembna za narodno ali državno samobitnost in kulturo; ta izvzeta področja na predlog članic predhodno opredeli senat univerze); ima preverjeno pedagoško dejavnost (za preteklo izvolitveno obdobje) in ima pozitivno oceno poročevalcev. V merilih je dodatno še pojasnjeno, da kandidat v pogledu obsega (kvantitete) izpolnjuje pogoj iz 2. in 3. alineje te točke, kolikor pri ocenjevanju objavljenih del doseže najmanj 20 točk kumulativno iz naslova znanstvene ali umetniške dejavnosti; najmanj 3 dela - pri katerih mora biti kandidat prvi avtor - morajo biti objavljena ali predstavljena na način, ki mu stroka priznava mednarodno pomembnost ali pomembnost za narodno ali državno samobitnost ali kulturo.

12FŠ je določila interpretacijo 12. in 13. (1.5.1. točka) člena Meril, ki je javno objavljena in dostopna na spletni strani UL. Za 13. člen Meril, ki obravnava točkovanje bibliografije, in kjer je pod točko 1.5.1. navedeno, da se do 8 točk točkujejo „Domače in tuje revije, ki imajo recenzijo, mednarodno izmenjavo in povzetek v tujem jeziku“, je FŠ v interpretaciji navedla izrecen poimenski seznam revij, ki jih šteje za mednarodne revije in objave v njih priznava v vrednosti 5-8 točk. Tožnik pa tako v tožbi kot tudi v pritožbi zatrjuje, da je objavljal v prav tam navedenih revijah, za katere je FŠ določila, da jih šteje za mednarodno pomembne. S temi navedbami zatrjuje in dokazuje mednarodno odmevnost svojih del. Tudi HKUL, ki daje soglasje članici pred prvo izvolitvijo v naziv ali izvolitvijo v višji naziv za učitelje in znanstvene delavce, razen za redne profesorje in znanstvene svetnike (drugi odstavek 53. člena Statuta UL), odloča na osnovi teh meril (prvi odstavek 54. člena Statuta UL).

13Ker ne iz sklepa HKUL, ne iz sklepa organa prve stopnje ni razvidno, na kateri pravni podlagi sta organa prišla do ugotovitve, da tožnik za izvolitev v naziv ne izpolnjuje vseh pogojev iz 6. točke 12. člena Meril, ker ne izkazuje potrebne citiranosti, ob tem, da tožnik uveljavlja, da stara merila citiranosti ne zahtevajo in da se je na to oprla tudi poročevalka dr. A.A., tožena stranka ni odgovorila na ta ključni tožbeni ugovor, zato izpodbijani sklep nima vseh bistvenih sestavin obrazložitve odločbe v smislu 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj nima sestavin iz 3. in 4. točke prvega odstavka 214. člena ZUP oziroma drugega odstavka 254. člena ZUP. Zato se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Gre za bistveno kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Ta pomanjkljivost v obrazložitvi izstopa, ker so vsi poročevalci v prvostopenjskem postopku dali pozitivna mnenja k tožnikovi izvolitvi.

14Ker tožnik v upravnem postopku na prvi stopnji ni imel možnosti, da bi se lahko izjasnil o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, je svoj ugovor glede pravne podlage za upoštevanje citiranosti in glede mednarodne odmevnosti njegovih del, lahko podal šele v pritožbi. V pritožbi je zatrjeval, da v skladu z Merili in interpretacijo Meril izpolnjuje pogoj mednarodno pomembnih del, kar je tudi argumentirano utemeljil. Po določbi drugega odstavka 254. člena ZUP se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse relevantne pritožbene navedbe. To pomeni, da mora pritožbeni organ v okviru pritožbenih navedb, z navedbo svojih razlogov, odgovoriti, zakaj določenih pritožbenih navedb ni upošteval. Drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe ni odgovoril na ključen pritožbeni ugovor glede izpolnjevanja pogoja mednarodne pomembnosti del in neobstojem pravne podlage za upoštevanje citiranosti. Glede citiranosti organ druge stopnje v obrazložitvi svoje odločbe ni navedel ničesar. Povzema sicer ugotovitev poročevalke dr. A.A., da citiranost za izvolitev v naziv po starih merilih ni pogoj, vendar v nadaljevanju obrazložitve ne utemelji, kaj to pomeni za konkretni primer niti ne navede, ali je to dejstvo relevantno za obravnavo tožnikove vloge, zato je odločba organa druge stopnje v notranjem nasprotju s sklepom prvostopenjskega organa. Ker se torej drugostopenjski organ do tožnikovih relevantnih navedb, da za izvolitev v naziv izpolnjuje pogoje po Merilih, ni opredelil, in ker ni odgovoril na vprašanje (ne)potrebnosti ciranja tožnikovih del, je tudi obrazložitev drugostopenjske odločbe v bistvenem delu pomanjkljiva. Posledično to pomeni, da je tudi drugostopenjski organ (ki se v uvodu svoje odločbe sicer sklicuje na smiselno uporabo določb ZUP) zagrešil bistveno kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

15V ponovljenem postopku bo tožena stranka morala upoštevati tudi ugovor neenake obravnave (14. člen Ustave), glede na to, da ga je tožnik v tožbi natančno konkretiziral.

16V konkretnem primeru tožnik po ugotovitvi sodišča utemeljeno opozarja tudi na dejstvo, da organ pri odločanju ne bi smel uporabiti določb Minimalnih standardov (Ur. l. RS št. 95/10, 17/11), saj navedeno nedvoumno izhaja iz prehodnih določb 42. in 43. člena Minimalnih standardov, kjer je izrecno določeno, da se postopki za izvolitev v naziv, začeti pred uporabo teh minimalnih standardov, končajo po pogojih in merilih zavoda, po katerih so bili začeti, ter da lahko kandidat, ki je bil izvoljen v naziv po prejšnjih merilih za izvolitev v naziv zaprosi za izvolitev v višji naziv po merilih, ki so veljala ob zadnji izvolitvi v trenutni naziv. V tej zadevi je namreč tožnik vlogo za izvolitev v višji naziv sicer vložil novembra 2013, vendar se je njegova vloga na podlagi prehodne določbe 95. člena (novih) Meril za izvolitev v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev ter sodelavcev Univerze v Ljubljani (ki so začela veljati 1. 11. 2011) obravnavala po merilih, ki so se uporabljala ob zadnji izvolitvi v naziv - v konkretnem primeru po (starih) Merilih (iz leta 1996 s spremembami) in brez uporabe Minimalnih standardov. Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku upoštevati tudi to pravno okoliščino.

17Ni pa utemeljen tožbeni ugovor, da je drugostopenjsko odločbo izdal nepristojni organ. O pritožbi odloči senat univerze (222. člen Statuta UL). Drugostopenjsko odločbo mora sicer res izdati senat UL in ne rektor, četudi predseduje senatu UL (prvi odstavek 50. člena Statuta UL), vendar pa je v konkretnem primeru rektor UL zavrnil pritožbo tožnika kot neutemeljeno na podlagi sklepa senata UL z dne 22.12. 2015, zato navedena nepravilnost sama po sebi ni mogla vplivati na odločitev.

18Sodišče je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, brez izvajanja dokazov in brez zaslišanja tožnika, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

19Če sodišče tožbi ugodi, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) z zahtevanim 22 % DDV. Sodišče bo plačano sodno takso vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

K III. točki izreka:

20Sodišče zahtevi tožene stranke za povrnitev stroškov postopka ni ugodilo, ker v primeru odprave izpodbijanega upravnega akta v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pripadajo stroški postopka samo tožniku.