VSRS Sklep II DoR 373/2017

Predlog se zavrne.

1Tožnik je zahteval plačilo 29.752,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2012 dalje. In sicer gre za znesek, ki ga je Okrajno sodišča v Ormožu s sodbo P 36/2012 dne 12. 3. 2013 naložilo v plačilo A. A. (toženkinemu možu) iz naslova neplačanih najemnin. Prvostopenjsko sodišče je zahtevku v celoti ugodilo in ugotovilo, da je toženka nerazdelno odgovorna za plačilo moževega dolga, ker izvira iz njegove gostinske dejavnosti, prihodki od katere so se stekali v pokrivanje tekočih potreb skupnega gospodinjstva. Najem gostinskega lokala je tako predstavljal posel rednega upravljanja s skupnim premoženjem, kar pomeni, da je za veljavnost tovrstnega posla zadoščalo toženkino konkludentno strinjanje (ki je bilo v konkretnem primeru, po ugotovitvi sodišča, tudi podano).

2Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in pritrdilo razlogom prvostopenjske sodbe. Ob tem je posebej poudarilo, da podjetniško premoženje ni ločeno od osebnega premoženja, temveč predstavlja del skupnega premoženja, kar pomeni, da so posledično skupni tudi – iz tega premoženja izhajajoči – dolgovi.

3Zoper pravnomočno drugostopenjsko odločitev je toženka vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem sprašuje sledeče: 1.) Ali je res mogoče sprejeti, da izključno zato, ker eden od zakoncev upravlja dejavnost v isti stavbi v kateri drug zakonec živi, je mogoče zaključiti, da drug zakonec, s tem ko opravljanju dejavnosti drugega zakonca ne nasprotuje, konkludentno privoli v opravljanje dejavnosti drugega zakonca, kar pomeni odgovornost zakonca za dolgove drugega zakonca, ki dejavnost upravlja? 2.) Ali predstavlja upravljanje dejavnosti enega zakonca, ki dejansko ničesar ne prispeva k skupnemu premoženju, ob tem ko ima drugi zakonec svoje dohodke in sredstva za tekoče potrebe, odgovornost zakonca, ki dejavnosti ne opravlja in ki tudi z opravljanjem dejavnosti drugega zakonca nima prav ničesar, odgovornost za zakončeve dolgove? Pri tem se toženka sklicuje na odstop od odločitve Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 200/2015. Pravi, da najem gostinskega lokala ni predstavljal posla upravljanja skupnega premoženja, saj je bilo le to predhodno že razdeljeno. Poleg tega je sodišče povsem zanemarilo možnost, da lahko zakonec v času zakonske zveze napravi tudi osebne dolgove zadovoljevanje lastnih potreb.

4Predlog ni utemeljen.

5Vrhovno sodišče skladno s prvim odstavkom 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZPP) dopusti revizijo, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna; ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna.

6Ker navedeni pogoji iz 367. a člena ZPP niso izpolnjeni, je Vrhovno sodišče – skladno z drugim odstavkom 367. c člena ZPP – predlog kot neutemeljen zavrnilo.