VSL Sodba II Cp 1624/2018

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (glede zneska 669,87 EUR in glede pravdnih stroškov) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 85756/2017 z dne 25. 9. 2017 v veljavi za 669,87 EUR. V preostalem je navedeni sklep razveljavilo, tožencu pa je naložilo, da mora tožniku povrniti tudi 169,99 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2Toženec se je pravočasno pritožil brez navedbe zakonskih pritožbenih razlogov in brez opredeljenega pritožbenega postopka. Vztraja, da so tožnikove terjatve zastarale. Ker dospevajo mesečno, velja zanje enoletni zastaralni rok. Tožnik je račune pošiljal na naslov kluba, čeprav se nanašajo na toženkin vadbeni center, ki ima naslov na ... Dokazov, ki jih je o tem predložil toženec, sodba ne omenja. Tudi o listinah, ki dokazujejo, kaj je bilo plačano in za katero obdobje, sodišče ni razpravljalo.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevalo vse relevantne trditve pravdnih strank in vse ponujene listinske dokaze. V izpodbijani sodbi se je nato obrazloženo opredelilo le do odločilnih dejstev, torej do tistih, ki so bila pomembna za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka.

6Dokazov o toženčevem delnem plačilu ni bilo treba obravnavati, saj je bila izvršba v tem delu že ustavljena.¹ Za povrh je tožnik toženčevo delno plačilo odštel od prvotno dolgovane glavnice,² kar je tožencu v korist, čeprav bi po 288. členu Obligacijskega zakonika (OZ) tožnik lahko najprej vračunal dolgovane stroške in obresti;³ posledično bi bil ostanek dolgovane glavnice višji. Tožnik je sporne račune upravičeno poslal na naslov, kjer ima toženec svoj sedež. Za plačilo toženčeve obveznosti namreč ni bistveno, kje so prostori, v katerih je toženec uporabljal avtorskopravno varovana dela iz tožnikovega repertoarja. Kot je tožencu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa je zgrešeno tudi njegovo stališče glede zastaranja. Zahtevek za plačilo avtorskega honorarja za pogodbeno urejeno uporabo je po svoji naravi občasna terjatev, te pa po prvem odstavku 347. člena OZ zastarajo v treh letih.⁴ Najstarejša toženčeva obveznost izvira iz aprila 2015, kar pomeni, da do septembra 2017, ko je tožnik predlagal izvršbo, navedeni zastaralni rok še ni potekel.

7Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo, upoštevaje 350. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), preizkusilo samo v tistem delu, v katerem toženec ni uspel v pravdi. Kot že navedeno, toženčevi pritožbeni razlogi niso utemeljeni, medtem ko uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato toženčevo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo (353. člen ZPP).

8Tožnik ni upravičen do povračila svojih stroškov za odgovor na pritožbo, saj s svojimi povsem splošnimi trditvami ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi. Ker nastali stroški za odgovor niso bili smotrni, jih mora tožnik trpeti sam (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ Glej sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 85756/2017 z dne 23. 10. 2017.
² Razlika med prvotno zahtevanim zneskom 1.033,35 EUR in plačanim zneskom 363,48 EUR znaša 669,87 EUR.
³ Poleg tega je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep o izvršbi ohranilo v veljavi le za ostanek dolgovane glavnice, medtem ko je v preostalem delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti in izvršilni stroškov, sklep razveljavilo. Ker se tožnik ni pritožil, je sodba v tem delu postala pravnomočna.
⁴ Glej sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 1176/2008 z dne 20. 3. 2012 in II Ips 124/2011 z dne 11. 7. 2013.