UPRS Sodba in sklep I U 2439/2017-16

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi finančni organ) tožniku za obdobje od 1. 10. 2011 do 31. 1. 2012 dodatno odmerila davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) od davčne osnove 2.562.600,00 EUR po stopnji 20% v znesku 512.500,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 28.953,34 EUR (točka I izreka). Odmerjena obveznost v skupnem znesku 541.453,34 EUR mora biti plačana v roku 30 dni od vročitve te odločbe na prehodni račun, ki ga navaja (točka II izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu bremenijo slednjega (točka III izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve (točka IV izreka). V obrazložitvi navaja, da je bil pri tožniku opravljan davčni inšpekcijski nadzor (DIN) pravilnosti obračunavanja in plačevanja DDV za obdobje od oktobra 2011 do januarja 2012 in o tem 23. 6. 2015 sestavljen zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe, ki so razvidne na straneh 8 do 10 obrazložitve izpodbijane odločbe. Odgovori finančnega organa na tožnikove pripombe so razvidni na strani 10 obrazložitve. Obračun DDV je naveden na strani 11 obrazložitve, obračun pripadajočih obresti pa na strani 12.

2Tožnik je v obravnavanem obdobju uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, ki mu jih je kot leasingodajalec izdala družba A. d.o.o. za poslovno stavbo na naslovu ..., po pogodbi o finančnem leasingu. Družba A. d.o.o. je 30. 9. 2011 tožniku izdala račun, v katerem davčna osnova znaša 2.750.000,00 EUR (vrednost predmeta leasinga po dokončanju izgradnje), DDV znaša 550.000,00 EUR, skupaj 3.300.000,00 EUR. Na podlagi najemne pogodbe z dne 8. 8. 2011 in aneksa k tej najemni pogodbi z dne 28. 9. 2011 je tožnik predmetne poslovne prostore oddal v najem najemniku, B. in mu za plačilo najemnine v znesku 23.743,00 EUR dne 1. 12. 2011 izdal račun. Na podlagi 2. točke prvega odstavka 44. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) je oddajanje nepremičnin v najem oproščeno plačila DDV. V nadaljevanju davčni organ navaja določbi drugega odstavka 68. člena ZDDV-1 in prvega odstavka 110. člena Pravilnika o ZDDV-1 (v nadaljevanju PZDDV-1). Tožnik je napačno uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV v višini 550.000,00 EUR, saj predmetne nepremičnine ni uporabljal za namene svojih obdavčljivih transakcij, kot to določa prvi odstavek 63. člena ZDDV-1. Napačno je tudi izkazal popravek odbitka vstopnega DDV le v višini 1/20 predhodno navedenega zneska in se pri tem skliceval na 69. člen v povezavi z drugim odstavkom 68. člena ZDDV-1, za kar v danem primeru ni bilo podlage. Tožnik se ne more sklicevati na 69. člen ZDDV-1, saj ni prišlo po opravljenem obračunu DDV do spremembe dejavnikov za določitev zneska za odbitek DDV v smislu tretjega odstavka 111. člena PZDDV-1. Najemna pogodba s B. je bila sklenjena že 28. 9. 2011. Prodaja nepremičnine s strani družne A. d.o.o. je bila tudi že izvedena 30. 9. 2011. Tožnik je vedel, da bo predmetne poslovne prostore oddal v najem B. Zavezanec za DDV pa ima na podlagi 63. člena ZDDV-1 pravico do odbitka davka, ki ga je plačal pri nabavah blaga le, če je to blago uporabil oz. ga bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Po določbi točke 2 prvega odstavka 44. člena ZDDV-1 pa je najem oz. zakup nepremičnin (vključno z leasingom) oproščen plačila DDV. Davčni organ ugotavlja, da tožnik ob nabavi predmetne nepremičnine ni bil upravičen do odbitka DDV, saj ni izkazal, da bo nabavljeno nepremičnino uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij.

3Iz aneksa št. 1 k pogodbi o finančnem leasingu z dne 20. 1. 2012 izhaja, da sta se družba A. d.o.o. in tožnik dogovorila o povečanju vrednosti davčne osnove predmetne nepremičnine iz 2.750.000,00 EUR na 3.000.000,00 EUR. Posledično se je DDV iz 550.000,00 EUR povečal na 600.000,00EUR. Na tej osnovi je družba A. d.o.o. 17. 1.2012 izdala tožniku račun v znesku 250.000,00 EUR (DDV v znesku 41.666,67 EUR) in 20. 1. 2012 račun v znesku 50.000,00 EUR (DDV v znesku 8.333,33 EUR), oba kot povečanje financirane vrednosti predmetne nepremičnine. Navedena računa je tožnik vključil v obračun DDV-O za januar 2012. Ker predmetno nepremičnino tožnik ne uporablja za obdavčljivo dejavnost, ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 za uveljavljanje pravice do odbitka DDV tudi po predhodno navedenih dveh računih izdajatelja A. d.o.o.

4Pritožbeni organ se z odločitvijo finančnega organa strinja. Davčni zavezanec mora razpolagati z dokazi, da bo nepremičnino uporabljal za obdavčljivo dejavnost z DDV že v trenutku uveljavljanja pravice do odbitka DDV od nabave predmetne nepremičnine (v oktobru 2011), saj lahko le tako izkaže svoj resnični namen, kot se zahteva v prvem odstavku 63. člena ZDDV-1. Tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV, ki ga je uveljavljal na podlagi predmetnih treh računov izdajatelja A. d.o.o. Sklicuje se na sodbo SEU C-184/04 z dne 30. 3. 2006, kar pojasni. S soglasjem vseh strank najemne pogodbe z dne 8. 8. 2011 je bil 28. 9. 2011 sklenjen aneks k tej pogodbi. Iz pogodbenih določil izhaja, da najemnina ne vključuje DDV. Dne 26. 9. 2011 je tožnik sklenil pogodbo o finančnem leasingu z družbo A. d.o.o. kot leasingodajalcem in družbo C. d.d. kot porokom. Tudi iz te pogodbe je razvidno, da se bo predmetna nepremičnina oddajala v najem B. Na podlagi aneksa k najemni pogodbi z dne 28. 9. 2011 so se vse pravice in obveznosti dosedanjih najemodajalcev prenesle na tožnika, ki je postal ekonomski lastnik predmetne nepremičnine s pravico pobiranja najemnine za predmetne poslovne prostore. Tožniku je bilo že tedaj znano, da bo obravnavano nepremičnino oddal v najem B., kar pa je oproščena dejavnost na podlagi točke 2 prvega odstavka 44. člena ZDDV-1. Tožnik v trenutku pridobitve nepremičnine ni izkazal, da jo bo uporabljal za namene opravljanja svoje obdavčljive dejavnosti in ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 za uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Po povedanem v predmetni zadevi ne gre za spremembo dejavnikov po opravljenem obračunu. Če pa se bo kasneje spremenila vrsta uporaba predmetne nepremičnine, ima tožnik v takšnem primeru možnost uveljavljati popravek odbitka DDV v skladu z 69. členom v zvezi z 68. členom ZDDV-1.

5Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da mu je davčni organ z izpodbijano odločbo za obravnavano obdobje nepravilno naložil v plačilo DDV v višini 541.453,34 EUR. Tožnik je izvršil popravek obračuna DDV v skladu z drugim odstavkom 68. člena ZDDV-1, vendar je pri tem upošteval tudi določbo 69. člena ZDDV-1. Zakonodajalec daje davčnemu zavezancu pravico, da v primeru popravka obračuna DDV, ko gre za nepremičnine, popravek razporedi na 20 let. To je tožnik tudi storil in ga tako ni mogoče obremeniti s plačilom celotne davčne obveznosti. Tožnik je nesporno izkazal popravek v obračunu DDV-O za december 2011 v polju 11, dobave blaga in storitve z osnovo 137.000,00 EUR in v polju 21, obračunani DDV po stopnji 20%, v znesku 27.500,00 EUR, kar predstavlja 1/20 odbitega vstopnega DDV po računu družbe A. d.o.o. z dne 30. 9. 2011 v skladu z 69. členom ZDDV-1 in 111. členom PZDDV-1.

6Na podlagi 68. člena ZDDV-1 mora davčni zavezanec prvotni odbitek popraviti, če je odbitek višji ali nižji od odbitka, do katerega je bil davčni zavezanec upravičen. Popravek mora davčni zavezanec opraviti, če se po opravljenem obračunu spremenijo dejavniki, ki so bili uporabljeni za določitev zneska za odbitek. Tožnik ugovarja, da so se dejavniki, ki so bili uporabljeni pri določitvi zneska za odbitek bistveno spremenili po opravljenem obračuni in sicer: tožnik v času sklenitve najemne pogodbe za predmetno nepremičnino 8. 8. 2011 še ni bil ustanovljen. Tožnik je bil ustanovljen kot projektna firma z namenom, da preneha po končanju izgradnje predmetnih poslovnih prostorov in v leasing razmerje tedaj vstopi družba C. d.d., ki prevzame vse pravice in obveznosti iz pogodbe o finančnem leasingu. S tega vidika bi bila predmetna nepremičnina uporabljena za namene obdavčljivih transakcij. Tudi najemna pogodba je bila sklenjena pod odložnim pogojem in sicer, da se predmetni objekt zgradi v pogodbeno dogovorjenem roku. Vse do januarja 2012 ni bilo jasno ali bo B. uporabljal predmetni objekt zase ali ne. Predmetni objekt pa bo takoj po dokončanju izgradnje prešel s prenosom leasinga na družbo C. d.d., vendar kasneje do tega ni prišlo. Pomembno je tudi dejstvo, da v primeru, če predmetni objekt ne bi bil zgrajen v pogodbenem roku, tožnik ne bi prenehal, ampak bi se dejavnost elektroinstalacij iz družbe D. d.o.o. prenesla na tožnika. Tožnik se sklicuje tudi na sodbo SEU v zadevi C-257/11 z dne 29. 11. 2012, ki opredeljuje pojem ekonomske dejavnosti, kar pojasni. Tožnik je imel že od začetka namen uporabiti predmetno nepremičnino za namene svojih obdavčljivih dejavnosti.

7Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo toženke, da je vedel, da bo predmetni objekt dan v najem B. Tožnik ugovarja, da je bila najemna pogodba s B. kot najemnikom sklenjena pod pogojem, da bo predmetni objekt dokončan v pogodbenem roku, kar pa se ob dobavi blaga in nastanku plačilne obveznosti DDV še ni vedelo. Tožnik tudi meni, da je predmetna najemna pogodba nična, saj tožnik ni bil pogodbena stranka te pogodbe in tako aneks k najemni pogodbi ni bil podpisan med istimi pogodbenimi strankami, kar ima za posledico absolutno neveljavnost. Osnovni namen, zaradi katerega je tožnik pridobil predmetno nepremičnino, je bil, da se ta zgradi do konca in se pravice in obveznosti iz pogodbe o finančnem leasingu in iz najemne pogodbe za predmetno nepremičnino prenesejo na družbo C. d.d. Če pa se namen spremeni, je potrebno izvesti popravek odbitka vstopnega DDV, kot to določa 69. člen ZDDV-1. Tožnik ni ravnal protipravno, ko je odbijal vstopni DDV, saj je kot projektna firma imel namen predmetno nepremičnino uporabiti za namene svoje obdavčljive dejavnosti. V nadaljevanju citira prvi odstavek 185. člena Direktive 2006/112. Ker je bilo v predmetni zadevi nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo, tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi, opomba sodišča), toženi stranki pa tudi naloži, da je tožniku dolžna povrniti stroške upravnega spora v priglašeni višini.

8Tožnik v zvezi z izpodbijano odločbo sodišču predlaga tudi izdajo začasne odredbe v skladu z drugim odstavkom 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Z izvršitvijo izpodbijane odločbe bi tožniku nastala nepopravljiva škoda, saj bi s tem toženka povzročila stečaj tožnika. S tem v zvezi se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 144/2017 z dne 10. 7. 2017. V skladu z določbo 69. člena ZDDV-1 ima tožnik pravico popravka odbitka DDV za nepremičnine, ki so osnovna sredstva, razporediti na 20 let. Takšna razporeditev popravka bi tožniku omogočila solventnost. Toženka je zoper tožnika že uvedla davčno izvršbo po sklepih z dne 25. 10. 2017 in 8. 12. 2017, pri čemer pa tožnik ne razpolaga z 541.453,34 EUR za poplačilo celotne davčne obveznosti. Edini tožnikov prihodek je najemnina v višini 23.742,90 EUR na mesec, za poplačilo mesečnih obveznosti pa porabi 19.983,46 EUR po pogodbi o finančnem leasingu ter za sredstva za poplačilo tekočih stroškov in stroškov vzdrževanja objekta. Izvršitev izpodbijane odločbe bi tako povzročila stečaj tožnika in tako predstavlja nenadomestljivo škodo za tožnika, saj bi prenehal obstajati, kar podrobneje pojasni. Kršeno tudi ne bi bilo načelo sorazmernosti, kar pojasni. Navaja tudi razloge, zaradi katerih pri bankah ne more dobiti kredita za poplačilo predmetne davčne obveznosti po nezakonitih odločbah. Če se izvrševanje nezakonitih izpodbijanih odločb ne zadrži, bo tožniku onemogočeno učinkovito uresničevanje pravnega varstva, saj bo prenehal in bodo tako nastale nepopravljive posledice. Sodišču predlaga da do izdaje pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadrži izvršitev izpodbijane odločbe.

9V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožnika, vztraja pri razlogih, razvidnih iz obrazložitev upravnih odločb, saj so tožbeni ugovori enaki pritožbenim. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki I izreka:

10Tožba ni utemeljena.

11Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je v obrazložitvi v pravnem in dejanskem pogledu navedel pritožbeni organ in jih v izogib ponavljanju posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

12V obravnavani zadevi je sporno, ali je davčni organ z izpodbijano odločbo tožniku pravilno in zakonito odmeril in naložil v plačilo DDV, ki ga je tožnik nepravilno uveljavljal kot odbitek vstopnega DDV v obravnavanem obdobju od treh računov izdajatelja A. d.o.o. na podlagi pogodbe o finančnem leasingu, št. 0004961 za poslovno stavbo na naslovu ... Sporno je, ali je tožnik izpolnjeval pogoje za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV po predmetnih računih v skladu z določbo prvega odstavka 63. člena ZDDV-1. Poleg navedenega je med strankama sporno tudi ali gre v danem primeru za popravek prvotnega odbitka DDV, ki ga mora davčni zavezanec opraviti v primeru, če se po opravljenem obračunu spremenijo dejavniki, ki so bili uporabljeni pri določitvi zneska za odbitek, kot to določa prvi in drugi odstavek 68. člena ZDDV-1. Sporno pa je tudi, ali je tožnik pri popravku odbitka DDV v obračunu DDV-O za mesec december 2011 pravilno uporabil določbo 69. člena ZDDV-1 kot podlago za uveljavljanje 1/20 zneska DDV, s čimer tožnik uveljavljala pravico, da za nepremičnine, ki so bile pridobljene kot osnovna sredstva, popravek odbitka DDV razporedi na obdobje 20 let (prvi odstavek 69. člena ZDDV-1).

13Prvo sporno vprašanje v predmetni zadevi je, ali je tožnik izpolnjeval pogoje za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV po predmetnih računih v skladu z določbo prvega odstavka 63. člena ZDDV-1. Na podlagi citirane določbe ZDDV-1 ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Razlog zaradi katerega tožnik ni upravičen do odbitka DDV po predmetnih računov je okoliščina, da tožnik v trenutku uveljavljanja pravice do odbitka vstopnega DDV ni izkazal, da bo to nepremičnino uporabljal za opravljanje z DDV obdavčene dejavnosti. Z dajanjem predmetnih poslovnih prostorov v najem najemniku B. je tožnik opravljal z DDV oproščeno dejavnost. Na podlagi točke 2 prvega odstavka 44. člena ZDDV-1 je plačila DDV oproščen najem oziroma zakup nepremičnin (vključno z leasingom).

14Tožnik ugovarja, da je imel z navedenimi prostori namen opravljati obdavčeno dejavnost, česar v postopku ni izkazal. Navedeno tudi ne izhaja iz listin upravnega spisa (iz pogodbe o najemu predmetnih poslovnih prostorov z aneksom k tej pogodbi in iz pogodbe o finančnem leasingu z aneksom k tej pogodbi). Davčni zavezanec mora že ob nabavi nepremičnine, v zvezi s katero uveljavlja odbitek vstopnega DDV, izkazovati konkreten namen uporabe te nepremičnine za opravljanja konkretne obdavčljive dejavnosti. Na strani tožnika je, da to dokaže in da s takimi dokazili razpolaga že v trenutku nabave, saj lahko le tako davčni organ preizkusi, ali je resnično podan namen, predpisan v prvem odstavku 63. člena ZDDV-1 (uporaba za namene tožnikovih obdavčenih transakcij). V skladu s prvim odstavkom 76. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pa je na davčnem zavezancu, da za svoje trditve v davčnem postopku predloži dokaze. Tožnik tudi po presoji sodišča ni izpolnil pogojev iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1, saj ni izkazal namena, da bo predmetne poslovne prostore uporabljal za točno določeno obdavčeno transakcijo. Iz navedenih razlogov sodišče zavrača tudi tožnikovo sklicevanje na sodbo SEU v zadevi C-257/11 z dne 29. 11. 2012, saj gre v predmetni zadevi za presojanje pravilnosti odločitve, ali so bili v času uveljavljanja pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi predmetnih računov izpolnjeni vsi zakonsko predpisani pogoji za priznanje pravice do odbitka. Po presoji sodišča je pravilen zaključek davčnega in pritožbenega organa, da tožnik v času uveljavljanja pravice do odbitka DDV na podlagi predmetnih računov ni imel ter tudi ni izkazal namena z obravnavanimi poslovnimi prostori opravljati obdavčljivo dejavnost, kot je predpisana v prvem odstavku 63. člena ZDDV-1. Tudi po presoji sodišča je tožnik neupravičeno uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi predmetnih treh računov. Neutemeljen pa je tudi tožnikov tožbeni ugovor, da vse do januarja 2012 ni bilo jasno ali bo B. uporabljal predmetni objekt ali ne. Tožnik je na osnovi sklenjene pogodbe najemniku - B. nesporno izdal račun 16317023 z dne 1. 12. 2011 v znesku 23.743,00 EUR za najem poslovnega prostora za mesec december 2011 in v obračunu DDV-O za mesec december 2011 izkazal osnovo 23.743,00 EUR za oproščene dobave brez pravice do odbitka DDV. Tudi v vseh naslednjih mesecih je tožnik izdajal račune najemniku - B. za najem predmetnih poslovnih prostorov kot oproščene dobave brez pravice do odbitka DDV.

15Drugo sporno vprašanje je, ali gre v danem primeru za popravek prvotnega odbitka DDV, ki ga mora davčni zavezanec opraviti v primeru, če se po opravljenem obračunu spremenijo dejavniki, ki so bili uporabljeni pri določitvi zneska za odbitek, kot to določa prvi in drugi odstavek 68. člena ZDDV-1. Iz listin upravnega spisa po presoji sodišča ne izhaja, da bi se po opravljenem obračunu spremenili dejavniki, kar je tožniku pravilno pojasnil že davčni organ. V obravnavani zadevi gre za obračun DDV za mesec oktober 2011 in januar 2012. V zvezi s predmetno nepremičnino je bila najemna pogodba s B. sklenjena 8. 8. 2011, aneks k tej pogodbi, s katerim so se vse pravice in obveznosti iz najemne pogodbe prenesle na tožnika, pa 28. 9. 2011. S to najemno pogodbo je bila v 6. členu dogovorjena mesečna najemnina v višini 23.742,90 EUR, ki ne vključuje DDV v skladu točko 6 prvega odstavka 42. člena ZDDV-1. Navedena pogodba ni bila sklenjena z odložnim pogojem, kot to napačno ugovarja tožnik v tožbi in sicer, da najemno razmerje nastopi le v primeru, da bo predmetni objekt zgrajen v pogodbenem roku. Iz 13. člena obravnavane najemne pogodbe izhaja le, da lahko najemnik odstopi od te najemne pogodbe brez odpovednega roka v primeru zamude roka za primopredajo predmetnega objekta, kot jo določa člen 3 najemne pogodbe. Pogodbo o finančnem leasingu za predmetne poslovne prostore je tožnik sklenil z leasingodajalcem, družbo A. d.o.o. 26. 9. 2011, kar je vse pred oktobrom 2011 in januarjem 2012. Po povedanem so neutemeljeni tožnikovi tožbeni ugovori glede spremenjenih dejavnikov na strani 2 in 3 tožbe. Po presoji sodišča, glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje v predmetni zadevi, ni prišlo po obravnavanem obračunu DDV (za oktober 2011 in januar 2012) do spremenjenih dejavnikov, kot to določa drugi odstavek 68. člena ZDDV-1 in s tem posledično tudi ni možno uporabiti določbe 69. člena ZDDV-1.

16Tretje sporno vprašanje pa je, ali je tožnik pri popravku odbitka DDV v obračunu DDV-O za mesec december 2011 pravilno uporabili določbo 69. člena ZDDV-1 kot podlago za uveljavljanje 1/20 zneska DDV, s čimer tožnik uveljavljala pravico, da za nepremičnine, ki so bile pridobljene kot osnovna sredstva, popravek odbitka DDV razporedi na obdobje 20 let (prvi odstavek 69. člena ZDDV-1). Tožnik je neupravičeno odbijal vstopni DDV, saj za odbitek v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZDDV-1 ni izpolnjeval vseh zakonsko predpisanih pogojev. Tudi po presoji sodišča je na podlagi računa družbe A. d.o.o. z dne 30. 9. 2011 tožnik dolžan plačati celotni znesek DDV v celotni višini in ne le 1/20 tega zneska (na podlagi 69. člena ZDDV-1). Tudi po mnenju sodišča je tožnik neupravičeno uveljavljal odbitek vstopnega DDV po predhodno navedenem računu v celotni višini 550.000,00 EUR in ne le 1/20 tega zneska. Tako je davčni organ pravilno naložil tožniku plačilo celotnega zneska DDV po citiranem računu.

17Po povedanem je bil razlog za naložitev plačila DDV po predmetnih računih izdajatelja A. d.o.o. okoliščina, da tožnik v trenutku uveljavljanja pravice do odbitka vstopnega DDV ni izkazal, da bo obravnavano nepremičnino uporabljal za opravljanje z DDV obdavčene dejavnosti, kar je zakonsko določen pogoj iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 za uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Z dajanjem obravnavanih poslovnih prostorov v najem B. je tožnik opravljal z DDV oproščeno dejavnost (točka 2 prvega odstavka 44. člena ZDDV-1). Kasnejše opravljanje obdavčljive dejavnosti v predmetnih poslovnih prostorih pa je lahko razlog, zaradi katerega ima tožnik še vedno na voljo možnost uveljavljanja popravka DDV, kar izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 233/2011 z dne 27. 9. 2012 in sodbe SEU v zadevi C-184/04, kar je tožniku pravilno pojasnil tudi že pritožbeni organ. Iz slednje izhaja, da ima davčni zavezanec, če se kasneje izkaže, da bo nepremičnino uporabljal za dejavnost, ki je predmet DDV, na voljo popravek DDV.

18Iz vseh pojasnjenih razlogov sta po presoji sodišča v obravnavanem primeru davčni organ in pritožbeni organ pravilno ugotovila relevantno okoliščino, to je, da tožnik ob pridobitvi predmetne nepremičnine ni izkazal namena opravljanja z DDV obdavčene dejavnosti, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZDDV-1. Zato je davčni organ z izpodbijano odločbo tožniku utemeljeno odmeril in naložil v plačilo DDV.

19Po povedanem je bilo dejansko stanje v zadevi pravilno in popolno ugotovljeno ter materialno pravo pravilno uporabljeno, izpodbijana odločitev je pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

20Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker so bili že v upravnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

21Sodišče je tožnikov predlog z dne 18. 6. 2018 za izdajo začasne odredbe v zvezi z izpodbijano odločbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

22V skladu z določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1, sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Ker je sodišče s to sodbo o predmetni zadevi že pravnomočno odločilo (točka I izreka), v zadevi ni več podanih zakonsko določenih pogojev za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, kot to predlaga tožnik. Tožnik nima več izkazanega pravnega interesa za zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe, zato je sodišče ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe s sklepom zavrglo.

K točki III izreka:

23Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Ker je bila v obravnavani zadevi tožba zavrnjena in predlog za izdajo začasne odredbe zavržen, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.