VSL Sklep II Cp 415/2018

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plačati odškodnino v višini 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) ter toženki naložilo v plačilo tožničine pravdne stroške v višini 3.188,71 EUR v 15 dneh, v primeru zamude s pripadajočimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da prisojeno odškodnino ustrezno zniža, s stroškovno posledico. V zvezi s temeljem tožbenega zahtevka v bistvenem navaja, da iz ugotovitev izvedenca gradbene stroke ne izhaja, da bi tožnica padla zaradi nepravilne izvedbe stopnic, kar pomeni, da vzročna zveza ni podana. Izvedenec je namreč ugotovil, da so bile dimenzije in višina stopnic v okviru pravil stroke, da je les ustrezen material za izvedbo stopnic, da so bile stopnice vodoravne in nameščene tako, da se med uporabo niso premikale ter da v primerih, kot je konkretni, ni obvezna namestitev oprijemala in postavitev opozorila. Tožnica ni trdila, da je padla zaradi lastne hoje po stopnicah, ampak zato, ker jo je pri hoji podrla druga oseba. Sodišče ni upoštevalo, da je do škodnega dogodka prišlo v jutranjih urah. Ni obrazložilo na podlagi česa meni, da je podana krivdna odgovornost toženkinega zavarovanca. Napačno se je oprlo na navedbe izvedenca, saj je škodni dogodek le posledica nesrečnega naključja. Obširneje nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine, in sicer predvsem iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pa tudi telesnih bolečin oziroma nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče pri prisoji odškodnine tudi ni upoštevalo pogodbenega dogovora o odbitni franšizi.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev, s stroškovno posledico.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožnica v predmetnem pravdnem postopku vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo za pretrpljene duševne bolečine zaradi v škodnem dogodku nastale telesne poškodbe kolena. Do poškodbe je prišlo v lokalu, ki ga je upravljal toženkin zavarovanec. Trdila je, da je, ko je hodila po stopnicah v lokalu, nanjo od zadaj padel drug gost lokala, ki stopnic očitno ni videl in se je ob njih spotaknil, izgubil ravnotežje ter jo ob padcu podrl tako, da je zaradi tega z desnim kolenom zadela ob rob okenske police na vrhu stopnic. Tožnica je toženki očitala, da je opustila (oziroma je njen zavarovanec opustil) dolžne ukrepe, s katerimi bi morala poskrbeti za varno hojo po stopnicah. V zvezi s tem je navedla, da so bile stopnice lesene, v razpadajočem stanju, neosvetljene, ob njih ni bilo ograje in opozorila na stopnice, poleg tega so bile speljane skozi okensko odprtino (gre za nedovoljen poseg) ter so bile le prislonjene na polico, ne pa fiksirane.

6Toženkin bistveni ugovor zoper tožničine očitke je, da med tožničino škodo in njenim protipravnim ravnanjem (opustitvami) ni vzročne zveze, saj se je tožnica poškodovala zaradi padca drugega obiskovalca lokala, t. j. naključja, za katerega ni odgovorna. Poleg tega je trdila, da sporne stopnice v času škodnega dogodka niso razpadale in so bile primerno osvetljene z lučmi, nanje je bilo opozorjeno s tablo, ob stopnicah pa je bila tudi nameščena ograja.

7Kot to določa 10. člen OZ, se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. V skladu z določili OZ o krivdni odgovornosti mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, to povrniti, razen, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Zahteva za povračilo škode je utemeljena, če so podani štirje elementi, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4. odgovornost povzročitelja škode. V primeru očitka opustitvenih ravnanj je treba praviloma ugotoviti, ali je toženka opustila dolžno skrbnost, ki jo bodisi nalagajo posebni predpisi bodisi izhaja iz splošnega načela o prepovedi povzročanja škode glede na okoliščine primera.

8Sodišče prve stopnje je v zvezi s temeljem toženkine odškodninske odgovornosti zapisalo, da so izpolnjene vse predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti, kar, po mnenju sodišča prve stopnje, izhaja predvsem iz izvedenskega mnenja, katerega ugotovitve v izpodbijani sodbi povzema, in sicer: da izhod prek stopnic ni bil ustrezen; da so bile dimenzije in višine stopnic v okviru splošnih pravil stroke; da je les ustrezen material za izvedbo stopnic; da ni pogoj, da so stopnice fiksno pritrjene, ampak le, da se ne premikajo; da pri takšnih stopnicah ni potrebe po oprijemalu in namestitvi opozorila; da mora biti osvetlitev takšna, da omogoča varno hojo; da zgornja stopnica ni bila vodoravna in vzporedna z robom okenske police, kar ni ustrezno. Ugotovitve izvedenca glede neustreznosti prehoda in namestitve stopnic so po oceni sodišča prve stopnje potrdile tudi priče Š., L. in P.

9Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenim očitkom, da z zgornjimi povzetki sodišča prve stopnje niso podani ustrezni in razumljivi razlogi glede (vseh) elementov odškodninske odgovornosti. Izpodbijana sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni (gre zgolj za pavšalen povzetek izvedenčevih ugotovitev brez ustrezne aplikacije na zatrjevano dejansko stanje oziroma na relevantne trditve strank). Ob tem gre izrecno izpostaviti, da je toženka podala pravno relevantne ugovore zoper tožničine trditve, do katerih bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti, vendar tega ni storilo. Takšen je predvsem toženkin ugovor, da očitane opustitve, glede na tožničine trditve o dinamiki nastanka škodnega dogodka (t. j. da je padla zaradi padca drugega gosta, ki se je spotaknil ob stopnice), niso v vzročni zvezi z nastalo škodo, ampak predstavlja škodni dogodek (nesrečno) naključje, za katerega ni odgovorna.¹ V tem oziru pa se hkrati zastavlja tudi vprašanje, ali je tožnici uspelo dokazati, da so opustitve, ki bi glede na trditve o tem, kako se je nezgoda zgodila, lahko bile v vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom oziroma škodo, res podane oziroma da te predstavljajo protipravno ravnanje.²

10Ker sodišče prve stopnje torej ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni, celo sami s sabo v nasprotju, ter je tako podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, preizkus izpodbijane sodbe ni mogoč, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu s 354. členom ZPP v izpodbijanem (ugodilnem) delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob tem gre pojasniti, da napake, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje, ker se do ključnih dejstev in toženkinih (zgoraj povzetih) nosilnih pravnih argumentov ni opredelilo, pritožbeno sodišče, glede na njeno naravo, ne more odpraviti na način, da na prvi stopnji prezrta pravna naziranja obravnava samo. Stranka ima namreč pravico do poštenega postopka na vsaki stopnji sojenja. S takim odpravljanjem napake bi bila bistveno okrnjena tudi strankina pravica do pritožbe. Ker je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti že zaradi kršitev v zvezi s temeljem zahtevka, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb, s katerimi je toženka skušala izpodbiti odločitev sodišča prve stopnje o višini odškodnine, (na tej točki) ni opredeljevalo. Odločitev o razveljavitvi odločitve o stroških pa je nujna posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

11V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje, izhajajoč iz izpostavljenih tožbenih trditev o nastanku škodnega dogodka, moralo navesti ugotovitve glede vsakega od elementov odškodninske odgovornosti (v tem oziru ustrezno oceniti vse izvedene dokaze), podati logične razloge, zaradi katerih meni, da ti so oziroma niso podani, se v okviru teh opredeliti tudi do vseh zgoraj izpostavljenih toženkinih ugovorov, ter nato ponovno odločiti o razveljavljenem delu tožbenega zahtevka.

12Odločitev o tožnikovih pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK :

13Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

14Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

15O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Povedano drugače, bistven je tudi odgovor na vprašanje, ali so imele vse zatrjevane neustrezne karakteristike stopnic (če bi se sploh izkazale za neustrezne) sploh kakšen vpliv na nastali škodni dogodek.
² Sodišče je namreč med povzetkom izvedenčevih ugotovitev, ki jim je sledilo, med drugim navedlo, da ni potrebe po oprijemalu in opozorilu ob stopnicah, da je les ustrezen material za izvedbo stopnic, da ni pogoj, da so stopnice fiksno pritrjene, hkrati pa je zaključilo, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, torej tudi nedopustnost toženkinih ravnanj.