VSL Sklep Cst 483/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dolžnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upraviteljev ugovor proti odpustu obveznosti (zaradi skrajšanja preizkusnega obdobja).

2Zoper navedeni sklep se pritožuje upravitelj zaradi kršitve določb materialnega prava (osmega odstavka 400. člena ZFPPIPP) in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da se preizkusna doba stečajnega dolžnika iz obdobja štirih let in sedem mesecev skrajša na obdobje dveh let in sedem mesecev, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Dolžnik v dveh vloženih pritožbah uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da upraviteljevemu ugovoru ugodi.

3Pritožbe niso utemeljene.

4Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo stališče višjega sodišča (Cst 595/2016, Cst 662/2016), da osmi odstavek 400. člena ZFPPIPP (razen v izjemnih primerih) ni namenjen skrajšanju preizkusnega obdobja za čas od dveh let dalje, temveč le za čas od šestih mesecev do dveh let (če so izpolnjeni v 1. in 2. točki osmega odstavka 400. člena ZFPPIPP določeni pogoji). Glede na to, da sta do vložitve upraviteljevega ugovora že pretekli dve leti (in pol) preizkusne dobe, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da niso podani pogoji za skrajšanje preizkusnega obdobja po osmem odstavku 400. člena ZFPPIPP v zvezi s petim odstavkom 34. člena ZFPPIPP-G.

5Ne glede na to se je sodišče prve stopnje tudi vsebinsko opredelilo do upraviteljevih ugovornih razlogov in ugotovilo, da dolžnik sicer izpolnjuje prvi pogoj iz navedene zakonske določbe, saj nima prejemkov, ki bi ob upoštevanju izločitev ali omejitev iz drugega ali tretjega odstavka 389. člena ZFPPIPP spadali v stečajno maso, oziroma da je znesek teh prejemkov neznaten, vendar pa upravitelj ni izkazal drugega pogoja, ki mora biti podan kumulativno (da pri dolžniku ni izgledov, da bi bil v naslednjih letih zmožen pridobivati pomembno višje prejemke od dosedanjih).

6Upravitelj v svoji pritožbi nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da izjemne okoliščine, ki opravičujejo skrajšanje preizkusnega obdobja, določene v osmem odstavku 400. člena ZFPPIPP, veljajo le za najbolj ogrožene skupine ljudi. Meni, da ZFPPIPP ne določa, za katere skupine stečajnih dolžnikov velja to določilo niti ne opredeljuje, katere so najbolj ogrožene skupine ljudi. Navedeno res ni (izrecno) zapisano, vendar zakonske določbe, po kateri je skrajšanje preizkusne dobe na od šest mesecev do dveh let mogoče le v primeru, če stečajni dolžnik prejema le minimalne osebne prejemke, ki ne presegajo socialnega minimuma in če v primeru takšnega stečajnega dolžnika ni obetov, da bi bil tekom preizkusne dobe zmožen pridobivati pomembno višje dohodke, ni mogoče razumeti oziroma razložiti drugače, kot da vključuje (le) najbolj ogrožene socialne skupine. To so po prepričanju višjega sodišča tisti stečajni dolžniki, ki zaradi starosti, zdravstvenih težav, nizke izobrazbe ali drugih osebnih okoliščin nimajo možnosti najti boljše zaposlitve. Vse navedeno za stečajnega dolžnika ne velja.

7Višje sodišče pritrjuje dolžniku, da lahko v skladu z novelo ZFPPIPP-G sodišče preizkusno dobo določi na podlagi mnenja upravitelja, ki življenjske okoliščine in delovne razmere dolžnika najbolje pozna. Pri tem pa pritožnik spregleda, da je bilo o dolžini preizkusnega obdobja že pravnomočno odločeno, prav tako tudi, da gre le za mnenje upravitelja, končno besedo pa ima v sklepu o določitvi preizkusnega obdobja še vedno sodišče, ki upraviteljevo mnenje upošteva, če ga oceni kot dovolj utemeljeno. V tem primeru je sodišče prve stopnje po oceni višjega sodišča upravičeno ravnalo drugače, saj ga upraviteljevo mnenje ni prepričalo.

8Nimajo prav pritožniki, ko trdijo, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na upraviteljeve ugovorne razloge. V izpodbijanem sklepu je presojalo zdravstveno stanje dolžnika: zapisalo je, da niti upravitelj niti stečajni dolžnik nista uveljavljala spremenjenih okoliščin, pomembnih za določitev dolžine preizkusne dobe, vse druge pa so bile že upoštevane v sklepu o začetku postopka odpusta obveznosti (glej: Cst 134/2016 z dne 2.3.2016). Višje sodišče je takrat navedlo, da sta edini okoliščini, ki govorita v prid skrajšanju preizkusne dobe, zgolj dolžnikova obveznost preživljanja sina in njegove zdravstvene težave. Vendar je ocenilo, da iz podatkov, ki jih je navedel dolžnik (in se, kot je razvidno iz trditev in predloženih dokazov, do sedaj niso spremenili), ni razvidno, da bi (kljub zdravljenju) te težave neposredno ogrožale življenje dolžnika. Trditev, da zaradi bolezni dolžnik ni zmožen opravljati dodatnega dela, pa je nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje res ni posebej omenilo v ugovoru zatrjevane omejene poslovne sposobnosti dolžnika, vendar to ni kakšna posebna okoliščina, značilna le za tega stečajnega dolžnika. Velja namreč za vse dolžnike v osebnem stečaju in je zato ni mogoče upoštevati pri odločitvi glede dolžine preizkusne dobe. Upravitelj v pritožbi opozarja tudi na dolžnikovo korektnost in odzivnost. Tudi tega ni mogoče šteti kot razlog za skrajšanje preizkusne dobe, saj gre za dolžnikovo zakonsko dolžnost. Če ne bi tako ravnal, bi to bil razlog za vložitev ugovora zoper odpust obveznosti.

9Višje sodišče sicer verjame upravitelju in dolžniku, ki trdita, da je postopek osebnega stečaja ovira za dolžnikovo podjetnost in s tem možnost pridobivanja zaslužka, oba pa sta ostala le pri golih trditvah, ki jih nista podkrepila z dokazi. Ne upravitelj ne dolžnik nista niti ne dokazovala, da si je dolžnik aktivno prizadeval pridobiti zaposlitev (oziroma posle), s katerimi bi lahko pridobil višje prejemke ob obstoječih.

10Pritrditi je treba pritožnikoma, da dosedanji potek postopka tega osebnega stečaja kaže, da ni možnosti za poplačilo upnikov, vendar pa višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da to v konkretnem primeru ne more biti razlog za skrajšanje preizkusne dobe. Tako kot sodišče prve stopnje tudi višje sodišče poudarja, da namen odpusta obveznosti ni le razbremenitev prezadolženih oseb brez njihovega truda za poplačilo upnikov, temveč vrnitev takšnih oseb v premoženjske razmere, ki jim omogočajo normalno življenje. To pa šele po tem, ko jim, kljub njihovi aktivni angažiranosti, ni uspelo poplačati upnikov (Cst 256/2017).

11Upravitelj trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo drugega pogoja, ki mora biti kumulativno izpolnjen (neobstoj izgledov, da bi bil stečajni dolžnik v naslednjih letih zmožen pridobivati pomembno višje prejemke), ki je po njegovi oceni podan. Kot je višje sodišče že pojasnilo, se z negativnimi učinki osebnega stečaja srečujejo vsi stečajni dolžniki, zato je zatrjevano (pa z ničemer, niti s strani upravitelja niti dolžnika dokazano) „nezaupanje potencialne klientele, zasmehovanje in nepriljubljenost stečajnega dolžnika“ pričakovana posledica osebnega stečaja (in gotovo tudi odpusta obveznosti). Višje sodišče sicer verjame upravitelju, ko trdi (tako kot tudi sam dolžnik), da obstaja možnost, da bo dolžnik, ko ne bo več v postopku osebnega stečaja, „objektivno zmožen pridobivati višje dohodke, ker bo lahko svojo podjetnost klienteli prikazoval brez na trgu blaga in storitev negativnega predznaka osebnega stečaja“, vendar navedeno ne more vplivati na dolžino preizkusne dobe. Upraviteljevo navajanje, da je v celotnem do sedaj preteklem preizkusnem obdobju dolžnik nakazal v stečajno maso le tri zneske (skupaj: 468,80 EUR), kar, kot trdi upravitelj, ne zadošča niti za poplačilo stroškov stečajnega postopka, po oceni višjega sodišča ne kaže na to, da bi si dolžnik prizadeval kakorkoli poplačati upnike, ravno obratno.

12Ni mogoče prezreti, da se je prizadevanje dolžnika za poplačilo upnikov ustavilo pri tem, da si je našel službo (pri bivši partnerki) in sicer za minimalno plačilo, od katerega (po plačilu preživnine) za upnike ne ostane nič.

13Upravitelj pri svojem ugovoru ni upošteval, da je dolžnik tisti, ki bi si moral prizadevati, da bi bilo drugače in bi si moral poskušati poiskati delo, kjer bi več zaslužil in s tem vsaj delno poplačal upnike. Dolžnik v pritožbi trdi, da družba, pri kateri je zaposlen, posluje na robu zmogljivosti in izkazuje preneseno izgubo iz preteklih let poslovanja ter da iz poročil in bilanc družbe izhaja, da prognoza o tem, da bo ta družba kdaj dosegla večje poslovne rezultate, zaradi česar bi dolžnik pridobival višje prejemke, ni mogoča. Ne glede na to še vedno vztraja na tem delovnem mestu. V postopku osebnega stečaja so stranke stečajnega postopka upniki in dolžnik. Če bi želel upravitelj z ugovorom za skrajšanje preizkusnega obdobja uspeti, bi ga moral utemeljiti z relevantnimi dejstvi, ki bi tudi upnike prepričala o njegovi prognozi, da se stečajna masa v preizkusnem obdobju, ki je določeno dolžniku, ne bo povečala. Dolžnik niti ne trdi, da ga nihče (razen bivše žene) noče zaposliti. Dokazov o tem ni niti predložil niti jih ni predlagal. Podal je le trditve o neprimernem odnosu družbe do dolžnikov v osebnem stečaju in dejstvo, da mu (zaradi postopka osebnega stečaja) omejena poslovna sposobnost onemogoča, da bi zaživel bolje, več ustvarjal in prejemal višje dohodke, pri tem pa zanemari dejstvo, da je njegova poslovna sposobnost omejena ravno zaradi predhodnega poslovanja, na podlagi katerega so nastali dolgovi.

14Glede na višino dolžnikovih dolgov, ki jih upniki očitno ne bodo dobili poplačanih (9.544.806,79 EUR), dolžniku pa bodo po izteku preizkusnega obdobja odpuščene obveznosti, je povsem neprimerno opozarjanje upravitelja na to, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih trditev, da sedaj določena preizkusna doba pomeni le dodatno kaznovanje dolžnika.

15Dolžniku, ki navaja, da bodo z nadaljnjim tekom stečajnega postopka nastali za davkoplačevalce novi stroški in da nadaljnji tek postopka ni v skladu z namenom stečajnega postopka - poplačilom upnikov, ter da to nasprotuje ekonomičnosti postopka, višje sodišče pojasnjuje, da bi se stečajni postopek (glede na to, da dolžnik nima premoženja), lahko že zaključil in da še teče (in s tem nastajajo stroški) le zaradi nezaključenega postopka odpusta njegovih obveznosti. Nikakor ni mogoče sprejeti dolžnikove in upraviteljeve teze, da je potrebno stečajne postopke, v katerih bi dolžniki zagotovili (upravitelju), da bodo do konca preizkusne dobe pridobili le minimalne dohodke in da zato upniki ne bodo mogli biti poplačani, že samo zaradi tega zaključiti. Res je bil, kot to poudarja pritožba, namen zakonodajalca, da se postopki, v katerih ni realnih izgledov za razdelitev stečajne mase in v katerih dolžnik zasluži le minimalno plačo, čim prej zaključijo, da ne bi nepotrebnih stroškov, vendar pa ni vzdržna takšna razlaga, kot jo ponujata upravitelj in dolžnik.

16Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je materialnopravno pravilen sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

17Ker dolžnik ni uspel s pritožbo, sam nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.