UPRS Sodba IV U 139/2016-11

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Celje (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijano odločbo tožniku izrekel inšpekcijski ukrep zaradi rekonstrukcije ostrešja in prizidave obstoječe stanovanjske hiše ter gradnje vetrolova, kar vse se nahaja na zemljišču s parc. št. 31/2, k. o. .... S 1. točko izreka mu je naložil takojšnjo ustavitev predmetne rekonstrukcije, prizidave in gradnje, z 2. točko odstranitev ostrešja, dveh prizidkov in vetrolova do 31. 12. 2016, sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarnih obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). V 4. točki izreka so bile izrečene še prepovedi vpisa in spremembe vpisov v zemljiški knjigi, prometa z njim ali z zemljiščem, na katerem je, in sklepanje drugih pravnih poslov, v 5. točki izreka je bilo odločeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve, v 6. točki izreka pa je bilo ugotovljeno, da stroškov postopka ni.

2Iz obrazložitve predmetne odločbe izhaja, da je gradbena inšpektorica, na podlagi izsledkov z inšpekcijskega pregleda z dne 18. 8. 2015, ugotovila, da inšpekcijski zavezanec, v tem upravnem sporu tožnik, ni izvajal predmetne gradnje v skladu z odločbo o dovolitvi priglašenih del, ki jo je tožniku izdala Upravna enota Žalec 16. 7. 2001, prav tako ni izvajal gradnje predmetnega vetrolova v skladu z lokacijsko informacijo, ki jo je 11. 3. 2005 tožniku izdala Občina Braslovče. Na zaslišanju, ki je bilo v tem upravnem postopku opravljeno s tožnikom 7. 10. 2015, je ta med drugim izjavil, da je sam investitor rekonstrukcije ostrešja in prizidave obstoječe stanovanjske hiše ter gradnje vetrolova, to pa je v zaslišanju 20. 11. 2015 potrdila tudi A.A., solastnica predmetnega zemljišča in tožnikova bivša zakonska partnerka. Pojasnila je, da je postala solastnica predmetnega zemljišča v deležu 2/5 šele leta 2011 na podlagi sodbe o ugotovitvi in delitvi skupnega premoženja. Gradbena inšpektorica je na podlagi zbranih obvestil ugotovila, da se je rekonstrukcija ostrešja in prizidava obstoječe stanovanjske hiše ter gradnja vetrolova, katerih investitor je tožnik, izvajala brez pridobljenega gradbenega dovoljenja, zato je bilo odločeno, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3Ministrstvo za okolje in prostor kot drugostopenjski upravni organ je s prvim odstavkom 1. točke izreka drugostopenjske odločbe odpravil 4. točko izreka prvostopenjske odločbe in jo nadomestil z novo. V ostalem delu je tožnikovo pritožbo zavrnil (drugi odstavek 1. točke izreka), pri tem pa ugotovil, da stroškov postopka ni (2. točka izreka).

4Tožnik vlaga tožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa v zvezi z odločbo drugostopenjskega upravnega organa. Navedeni upravni odločbi izpodbija iz razloga, ker je kot inšpekcijski zavezanec naveden samo tožnik kot eden od solastnikov nepremičnine, za katero je odrejena odstranitev nelegalno zgrajenih delov. Iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je lastnica parcele, na katerem stoji nelegalno rekonstruirana in prizidana stanovanjska hiša, poleg tožnikovega lastništva v deležu do 3/5, od 22. 4. 2011 tudi A.A. v deležu do 2/5. Slednja je pridobila solastninsko pravico po tem, ko je tožnik izvedel nelegalno gradnjo, s tem pa je postala tudi solastnica nelegalne gradnje. Zato je za izvršitev inšpekcijske odločbe nujno izreči ukrep odstranitve nelegalne gradnje obema lastnikoma, pri čemer ni pomembno, kdo je izvajal nelegalno gradnjo. Po stališču tožnika se namreč inšpekcijski ukrep izreče inšpekcijskemu zavezancu, nanaša pa se na objekt ali del objekta, ki je zgrajen v nasprotju s predpisi. Oba upravna organa sta svojo odločitev oprla predvsem na ugotovitev, da je bila nedovoljena gradnja izvedena v letih 2001 do 2005, ko je bil v zemljiški knjigi še vknjižen samo tožnik ter da je sam izjavil, da je samo on investiral svoja sredstva v obnovo hiše. S slednjim se tožnik strinja, vendar to ne pomeni, da je samo on zavezanec v predmetnem inšpekcijskem postopku, ko gre za prisilni ukrep in za odstranitev nedovoljeno zgrajenega objekta na celotni zemljiški parceli. Odločilno dejstvo za ta postopek je, da sta tožnik in A.A. idealna solastnika predmetne parcele in vsega, kar je na njej zgrajenega, in tako tudi oba inšpekcijska zavezanca, ne glede na to, kdo je prispeval sredstva za gradnjo in gradnjo tudi izvajal. Gre za solastnino na nerazdeljeni stvari, zato je nezakonita tudi 4. točka izreka o prepovedi prometa na nepremičnini, ki s takšnim izrekom posega tudi v solastninsko pravico A.A., kateri pa inšpekcijski ukrep ni bil izrečen. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijana upravna akta odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

5Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

K točki I izreka:

6Tožba ni utemeljena.

7Bistveno vprašanje v tem upravnem sporu se nanaša na tožbeno zatrjevanje, da sta tožnik in A.A. kot solastnika predmetne parcele in vsega, kar je na njej (nelegalno) zgrajenega, tudi inšpekcijska zavezanca, ne glede na to, kdo je prispeval sredstva za gradnjo in gradnjo tudi izvajal. V zvezi s tem je med strankama nesporno dejstvo, da je samo tožnik investiral v obnovo hiše in da pri sami investiciji A.A. ni sodelovala, zato sodišče to dejstvo šteje za izkazano.

8Pri presoji utemeljenosti tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na določitev inšpekcijskega zavezanca, je izpostaviti v nadaljevanju navedena relevantna določila Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). V 152. členu je navedeno, da v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani. Kdo je inšpekcijski zavezanec, iz te določbe ni razvidno, je pa to mogoče ugotoviti iz vsebine prvega odstavka 157. člena ZGO-1, ki je uvrščen v peti del zakona „Inšpekcijsko nadzorstvo“, v poglavje „3. Druge sankcije“. Ta določba kot drugo sankcijo v primeru nedovoljene gradnje določa obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Po tej določbi je zavezanec za plačilo navedenega nadomestila investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je nedovoljena gradnja oziroma objekt. Navedeno kaže, da je inšpekcijski zavezanec v primeru nelegalne gradnje, ki je ena od oblik nedovoljene gradnje (12. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), primarno investitor, to je oseba, ki naroči gradnjo ali jo sama izvaja (4.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), šele podredno, torej če prvega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča. Pri tem je treba upoštevati, da so obravnavani inšpekcijski ukrepi (ustavitev gradnje, odstranitev nelegalnih objektov in vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje) vezani na lastnost objekta (da je zgrajen brez gradbenega dovoljenja) in zato po svoji vsebini take narave, da se lahko prenesejo tudi na zavezančeve pravne naslednike. V tem smislu je treba razumeti besedno zvezo iz 157. člena ZGO-1 „investitor oz. lastnik objekta“. Tako tožnikovo sklicevanje na solastninsko pravico A.A. na zemljišču, na katerem stoji nelegalno rekonstruirana in prizidana stanovanjska hiša ter nelegalno zgrajen vetrolov, za določitev inšpekcijskega zavezanca, to je investitorja nelegalne gradnje, za odločitev v zadevi ni pomembno.

9Ker v predmetni zadevi ni sporno, da je tožnik investitor rekonstrukcije ostrešja in prizidave obstoječe stanovanjske hiše ter gradnje vetrolova, na kar se nanašata izpodbijani odločbi, mu je bil tudi po presoji sodišča pravilno izrečen sporni inšpekcijski ukrep. Smisel izrekanja inšpekcijskih ukrepov investitorju je v tem, da naj oseba, ki je nezakonitost zagrešila, to tudi odpravi, pri tem pa naj se inšpekcijski ukrepi ne nanašajo na osebe, ki pri takšnem nezakonitem ravnanju niso sodelovale. Tako je po presoji sodišča v predmetnem postopku inšpekcijski zavezanec izključno tožnik in ne skupaj z A.A. kot solastnico parcele, na kateri stoji nelegalno rekonstruirana in prizidana stanovanjska hiša ter nelegalno zgrajen vetrolov, ki je lastninsko pravico pridobila po nelegalni gradnji, izvedeni s strani tožnika.

10Ne glede na navedeno stališče, ki že samo po sebi utemeljuje zavrnitev tožbe, sodišče v zvezi s tožnikovim zatrjevanjem nezakonitosti 4. točke izreka izpodbijane odločbe o prepovedi prometa na nepremičnini in sklepanja drugih poslov, ki jo je ta obrazložil s tem, da je s takšnim izrekom poseženo tudi v solastninsko pravico solastnice A.A., kateri inšpekcijski ukrep ni bil izrečen, pojasnjuje, da sodišče po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Glede na to, da tožnik v navedenem delu tožbe uveljavlja pravni interes A.A., ki zoper izpodbijano odločitev ne vlaga tožbe, v tem delu niti ni podan njegov pravni interes za vložitev tožbe.

11Ker je sodišče ugotovilo, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

12Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.