VSL sklep IV Cp 721/2015

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi, razen v delu, ki se nanaša na določitev stikov pred centrom za socialno delo (2. alineja I. točke izreka), ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovni ugovorni postopek.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo ugovoru in spremenilo odločitev o začasni odredbi tako, da je določilo stike med mld. A. ter njegovo materjo za obdobje šestih mesecev od izdaje sklepa trikrat tedensko, in sicer vsak torek in soboto od 13.30 do 15.30 ure v navzočnosti obeh staršev na otroškem igrišču P. ter v slaščičarni B. in vsak četrtek od 13.00 do 15.00 ure v prostorih Centra za socialno delo ... v nenavzočnosti tožeče stranke. V presežku je sodišče zahtevek zavrnilo.

2Zoper sklep se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Očita, da je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku,(1) saj se sklepa ne da preizkusiti. Razlogi o odločilnih dejstvih naj bi bili nejasni in med seboj v nasprotju. O številnih odločilnih dejstvih sklep nima razlogov.

Iz podatkov spisa izhaja, da se je obravnavani postopek začel 5. 10. 2012, postopek, ki teče pred sodiščem v Ruski federaciji., pa 11. 12. 2012. Tožba je bila tožniku v postopku, ki teče v Ruski federaciji, vročena 28. 9. 2013, v obravnavani zadevi pa je bila tožba vročena toženki 28. 5. 2014. Iz razlogov sklepa ni mogoče razbrati, kdaj se je začela pravda pred sodiščem v Ruski federaciji in na podlagi katerih dejstev je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da se je obravnavani postopek začel prej kot postopek pred sodiščem v Ruski federaciji.

Sodišče je obrazložilo, da je v postopku izdalo že več začasnih odredb, zamolčalo pa je, da je toženka zoper vse začasne odredbe vložila ugovore, o katerih sodišče sploh še ni odločilo. Sodišče ignorira dejstvo, da je tožnik ob odhodu toženke in otroka v Rusko federacijo z njima živel in da je imel otrok v Ruski federaciji stalno prebivališče, dokler ga ni tožnik na zvijačen način in s prevaro odpeljal v Slovenijo. Sodišče je ugotovilo, da je bila toženka tista, ki je otroka iz Slovenije ugrabila, za njegovo prebivanje v Ruski federaciji pa ni bilo voljnega elementa. To je glede na predložene dokaze nesmiselno. Izmišljena je ugotovitev sodišča, da je toženka sina v Rusko federacijo odpeljala proti tožnikovi volji, saj je tožnik sam priznal, da sta toženka in sin odpotovala z njegovim vedenjem in dovoljenjem. Tožnik sam trdi, da je sodeloval pri nakupu letalskih vozovnic. Po prihodu je toženka tožniku sporočila, da bo v Ruski federaciji ostala, iz okoliščin pa je jasno razvidno, da je tožnik na to rešitev pristal in nato štirikrat potoval v Rusko federacijo in tam prebival po dva meseca.

Ker je tožnik slovenski državljan ima več pravic glede mld. otroka kot toženka, ki je ruska državljanka, sodišče, ki je izdalo izpodbijano začasno odredbo pa brez vsakega razloga favorizira tožnika in sumi toženko kot neprimerno, da bi imela vsaj toliko stikov s svojim sinom, kot jih imajo tiste matere, ki ne skrbijo vzorno za svoje otroke. Tega za toženko gotovo ni mogoče reči, saj je zaradi skromnih in hudo napornih stikov s svojim sinom odtujila vse svoje premoženje v Ruski federaciji in se vrnila v Slovenijo samo zato, da lahko tedensko preživi s sinom nekaj ur v slaščičarni ali parku.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5V obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče odloča o zahtevku za dodelitev otroka, določitev preživnine in stikov. Tožbo sta vložili obe pravdni stranki. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je toženka avgusta 2012 ugrabila njunega mld. sina pod pretvezo, da gresta na počitnice k starim staršem v S. v Ruski federaciji in odpeljala sina v mesto N. v Rusiji, kjer ima tožena stranka prijavljeno stalno prebivališče, nato pa sporočila tožeči stranki, da sina ne namerava več vrniti. Tožeča stranka je bila zato primorana začeti postopek po Haaški konvenciji o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok.(2) S tožbo v tej zadevi pa zahteva, naj sodišče dodeli otroka njemu, toženka naj plačuje mesečno preživnino, med toženko in otrokom pa naj stiki potekajo. Toženka je hkrati z odgovorom na tožbo podala tudi nasprotno tožbo, v kateri je navedla, da je državljanka Ruske federacije, da ima tam stalno prebivališče in da naslovno sodišče ni pristojno za sojenje v tej zadevi. Na ozemlju Ruske federacije je imel stalno prebivališče tudi mld. sin pravdnih strank, dokler ga tožnik 1. 5. 2014 ni ugrabil in na silo pripeljal v Slovenijo. Predlaga, da se mld. otrok zaupa v varstvo in vzgojo njej, stiki med otrokom in tožnikom bi potekali dvakrat tedensko v popoldanskih urah ter vsak drugi konec tedna v mesecu, počitnice pa bi otrok preživljal deljeno pri pravdnih strankah. Tožnik naj za otroka plačuje mesečno preživnino. Obe pravdni stranki sta predlagali tudi izdajo začasnih odredb.

6Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik sprožil postopek po Haaški konvenciji za vrnitev otroka. Ruski centralni izvršilni organ je obvestil slovenskega, da je v Ruski federaciji Haaška konvencija iz leta 1980 stopila v veljavo 1. 1. 2013, deček pa je bil prepeljan v Rusko federacijo 5. 8. 2012 (list. št. 219). Iz podatkov spisa ni razvidno, kako je bil postopek za vrnitev otroka, ki ga je sprožil tožnik, zaključen,(3) je pa tožnik v maju 2014 otroka pripeljal nazaj v Slovenijo. Toženka je nato sprožila postopek za vrnitev otroka po Haaški konvenciji, s trditvijo, da je tožnik ugrabil otroka. Iz podatkov spisa izhaja, da je ruski centralni izvršilni organ 20. 5. 2014 Republiki Sloveniji, ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve ter enake možnosti, podal zahtevo za vrnitev otroka po Konvenciji o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok. Zaprosil je za ustavitev in zaključek vseh sodnih ali upravnih postopkov, ki se nanašajo na mld. A. Zahteva je bila poslana na Okrožno sodišče v Ljubljani in se nahaja na list. št. 292 in 293 obravnavanega spisa ter v prilogah C 1 – C 89. Kot izhaja iz podatkov spisa o zahtevi še ni bilo odločeno.

7Cilji Haaške konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok s 25. 10. 1980 (v nadaljevanju Haaška konvencija) so zagotoviti čimprejšnjo vrnitev otrok, ki so bili nezakonito odpeljani ali zadržani v kakšni pogodbenici, ter zagotoviti, da se pravice do skrbi za otroka in osebnih stikov z njim po zakonu ene izmed pogodbenic dejansko spoštujejo v drugi pogodbenici (1. člen Haaške konvencije). Obe državi, v katerih poteka postopek za vsebinsko odločitev o pravici do skrbi za otroka in v katerih sta pravdni stranki začeli postopka za vrnitev otroka po Haaški konvenciji (R Slovenija in Ruska federacija), sta podpisnici konvencije. Odločanje po Haaški konvenciji s 25. 10. 1980 ni meritorno odločanje o vprašanju vzgoje in varstva otrok, niti tega odločanja ne prejudicira. Gre za nekakšen začasen ukrep, katerega cilj je, da se odpravijo posledice protipravnega ravnanja in da se otroka čim prej vrne v državo njegovega običajnega prebivališča. Tam pa naj se tudi meritorno rešujejo spori glede starševske odgovornosti.(4)

8Če se prizadeti starš odloči za postopek po Haaški konvenciji v državi, v katero je bil otrok ugrabljen, mora sodišče odločiti kar se da hitro in uporabiti najhitrejši postopek, ki ga predvideva nacionalno pravo (11. člen Haaške konvencije). Načeloma je treba otroku zagotoviti pravico do izjavljanja, prav tako brez zagotovitve pravice do izjave prizadete osebe, ni mogoče zavrniti vrnitve otroka. Po 13. členu Haaške konvencije lahko sodišče zavrne predlog za vrnitev otroka v primerih, ko drugi od staršev v času, ko je bil otrok odpeljan, ni dejansko uveljavljal pravice do varstva in vzgoje otroka ali je kasneje soglašal s preselitvijo; ali ko obstaja resna nevarnost, da bo otrok zaradi vrnitve izpostavljen telesnemu nasilju ali duševni travmi ali kako drugače prepeljan v neugoden položaj. Vendar zavrnitev vrnitve otroka iz tega razloga ni dopustna, če se ugotovi, da so sprejeti vsi potrebni ukrepi za zagotovitev zaščite otroka po njegovi vrnitvi. Prav tako mora sodišče v primeru, če zahtevo za vrnitev otroka zavrne, o tem takoj obvestiti pristojno sodišče ali ustrezen organ v državi, iz katere je bil otrok ugrabljen. Med postopkom je treba zagotoviti tudi, da se pravice do skrbi za otroka in osebnih stikov z njim po zakonu ene izmed pogodbenice dejansko spoštujejo v drugi pogodbenici (1. člen Haaške konvencije).

9Ko sodni ali upravni organ pogodbenice, v katero je bil otrok odpeljan ali v kateri je zadržan, dobi obvestilo o tem, da je bil otrok nezakonito odpeljan ali zadržan po 3. členu Haaške konvencije, ne izda meritorne odločbe o pravici do skrbi za otroka, dokler se ne ugotovi, da se otrok ne bo vrnil na podlagi Haaške konvencije ali če ni vložena prošnja na podlagi te konvencije – v razumnem časovnem obdobju po prejemu obvestila (16. člen Haaške konvencije).

10Odločanje o zadevah starševske odgovornosti glede ugrabljenega otroka ima tako prednost pred izdajo meritorne odločbe o pravici do skrbi za otroka. V obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče o zahtevi za vrnitev ugrabljenega otroka še ni odločalo, prav tako ni izdalo meritorne odločbe o pravici do skrbi za otroka. Z začasnimi odredbami, s katerimi je skušalo urediti stike med mld. otrokom in materjo, ni meritorno odločilo o pravico do skrbi za otroka. Sodišče je z začasnimi odredbami skušalo urediti stike med otrokom in materjo, ki jih je potrebno zagotoviti tudi skladno s 1. členom konvencije.

11Otrok ima pravico do stikov z obema staršema, oba starša imata pravico do stikov z otrokom. Stiki se zagotavljajo predvsem v otrokovo korist (106. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih).(5) Sodišče je določilo stike med dečkom in materjo tako, da potekajo v torek in soboto od 13.30 - 15.30 ure v navzočnosti obeh staršev na otroškem igrišču ter v slaščičarni, ob četrtkih od 13.00 do 15.00 ure pa v prostorih CSD X. Stiki so torej določeni tako, da potekajo pod nadzorom – bodisi tožnika, bodisi delavcev CSD X.

12Iz podatkov spisa izhaja, da v času, ko potekajo stiki v navzočnosti obeh staršev, občasno pride do besednega ali fizičnega obračunavanja med pravdnima strankama. Do spora med strankama pripelje tudi dejstvo, da je občasno pri stikih navzoča tudi tožnikova mati. Taki stiki nedvomno niso v korist otroka. Toženka v pritožbi utemeljeno navaja, da so stiki določeni pod nadzorom in ozko, kot da bi šlo za mater, ki ne skrbi za otroka. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi toženka s svojim ravnanjem kakorkoli ogrožala otroka ali da bi ravnala tako, da ji otroka na stiku ne bi bilo mogoče zaupati. Vendar je toženka zadržala otroka po odhodu na dopust v Ruski federaciji brez soglasja drugega roditelja in se z otrokom ni več želela vrniti. Zato sodišče ne more dopustiti stika med toženko in otrokom brez nadzora. Po oceni pritožbenega sodišča je primerneje, če se nadzor zagotovi tako, da stiki potekajo na CSD brez navzočnosti tožnika, še manj njegove matere. Tako bi lahko stiki potekali med dečkom in materjo bolj sproščeno, zagotovljen pa bi bil tudi nadzor, da mati ne bi otroka (ponovno) odpeljala.

13Višje sodišče je zato pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo, razen v delu, s katerim so določeni stiki ob četrtkih v prostorih CSD X. v nenavzočnosti tožeče stranke. Pritožbeno sodišče šteje, da bi bilo smiselno določiti stike tudi na CSD v Y., kjer ima toženka začasno prebivališče. Ker sodišče ne pozna ustroja življenja pravdnih strank in ne ve, kakšne so možnosti za izvajanje stikov na CSD (Y. ali X.), pa je izpodbijani sklep v delu, ko so stiki določeni izven CSD razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Sodišče bo moralo ugotoviti način življenja pravdnih strank in dečka, opraviti poizvedbe pri CSD X. ter Y. in ugotoviti možnosti za izvajanje stikov oziroma poskrbeti, da se bodo lahko stiki med dečkom in materjo kvalitetno izvajali (3. točka 365. člena ZPP).

14V novem postopku naj prvostopenjsko sodišče prednostno odloči o zahtevi za vrnitev otroka po Haaški konvenciji ter uredi stike dečka z materjo tako, da bodo ti otroku v korist.

-------------

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 100-53/93.

Op. št. (3): Glede na obvestilo ruskega centralnega izvršilnega organa in dejstvo, da je tožnik sam pripeljal otroka v Slovenijo, najverjetneje zahtevi za vrnitev otroka ni bilo ugodeno.

Op. št. (4): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-377/01 z dne 4. 10. 2001.

Op. št. (5): Uradni list RS, št. 69/2004, ZZDR-UPB1.