VSL Sodba VII Kp 27251/2014

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. in državnega tožilca se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 360,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Po določbah 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi drugega odstavka 196. člena KZ-1 določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Odločilo je, da je obdolženi na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper sodbo se pritožujeta:

- zagovornik obdolženca zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter s predlogom, naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji ter s predlogom, naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu namesto pogojne obsodbe izreče kazen osem mesecev zapora.

3Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornika

4Čeprav zagovornik v pritožbi uvodoma navaja le pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožuje tudi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona.

5Pritožbeno sodišče gotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 3 izpodbijane sodbe tehtno pojasnilo razloge za zavrnitev dokaznih predlogov obrambe za zaslišanje vseh delavcev, ki so bili v obravnavanem obdobju zaposleni v obdolženčevi družbi, pridobitev izračuna pokojnin ZPIZ-a za vse delavce ter zaslišanje predstavnikov dolžnikov obdolženčeve družbe. Navedenih razlogov, ki jim sodišče druge stopnje pritrjuje, zagovornik ne more izpodbiti s posplošeno in vsebinsko prazno pritožbeno grajo, da bi izvedba dokazov „pripomogla k pravi sliki obdolženčeve družbe v kritičnem času“ oziroma „k pravilnem in popolnoma ugotovljenem dejanskem stanju kazenske zadeve“.

6Pritožba nadalje nima prav, ko v zvezi z nestrinjanjem z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje vseh oškodovanih delavcev smiselno navaja, da je njihov subjektivni odnos do obdolženčevega neplačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pomemben za obstoj očitanega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče se je do tega vprašanja že večkrat opredelilo in zavzelo jasno stališče, da je socialna varnost dobrina, ki ni razpoložljiva, kar pomeni, da oškodovanec v njen poseg ne more privoliti. Delavec ima pravico do plačila za opravljeno delo, kar pomeni do vsega, kar mu po zakonu pripada, to je med drugim plače z vsemi predpisanimi prispevki, ki so namenjeni socialni varnosti. Zato tudi eventualni pristanek delavca na izplačevanje le neto plačo (ali celo delavčeva odpoved plači) delodajalca ne more razbremeniti plačila obveznosti, ki jih ima po zakonu (prim. sodbi VSRS I Kp 61453/2011-102 z dne 11. 12. 2015 in I Ips 44926/2012-87 z dne 6. 10. 2016). Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v postopku neposredno zaslišalo večje število delavcev in (zlasti na podlagi izpovedb delavcev B. B., C. C. in Č. Č.) napravilo prepričljiv dokazni sklep, da je potrjen zagovor obdolženca, da so bili delavci seznanjeni s finančnimi težavami obdolženčeve družbe in so v izplačilo le neto plač, pa še to v obliki posojil, (iz eksistenčnih razlogov) privolili. Pravilno je zaključilo, da navedeno obdolženca ne odvezuje krivde za očitano kaznivo dejanje, lahko pa se upošteva pri izreku kazenske sankcije, čemur je sodišče prve stopnje tudi sledilo in obdolžencu upoštevaje tudi to okoliščino izreklo sankcijo opominjevalne narave.

7Z očitkom, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov glede obdolženčeve krivde, to je direktnega naklepa, zagovornik po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedena kršitev po presoji pritožbenega sodišča ni podana, saj se je sodišče prve stopnje do krivde obdolženca v točki 17 izpodbijane sodbe argumentirano opredelilo. Pravilno je izpostavilo, da se je obdolženi kot direktor družbe X. d.o.o. nedvomno zavedal, da v družbi zaposlenim delavcem pripada bruto plača, od katere bi jim moral obračunati in posledično davčnemu organu plačati tudi prispevke za socialno varnost, pa je zato, da bi premostil finančne težave svoje družbe, opustil oddajanje REK-1 obrazcev davčnemu organu, na podlagi katerih bi moral delavcem poleg neto plač obračunati še prispevke za socialno varnost in je delavcem izplačeval le osnovne (neto) plače v obliki posojil, čeprav bi glede na ugotovljene prilive družbe X. d.o.o. v inkriminiranem obdobju (l. 2011) vse obveznosti do delavcev lahko poplačal, če bi se za to odločil.

8Tudi po presoji pritožbenega sodišča je zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, pravilen. Sodišče druge stopnje ne sprejema smiselnih pritožbenih trditev zagovornika, češ da je navedeni zaključek v nasprotju s sprejetim zagovorom obdolženca, potrjenim z izpovedbo priče D. D., računovodkinje družbe, ter z listinami spisa, da je bila v gradbeništvu v inkriminiranem obdobju kriza in da so obdolženčevi družbi večje gradbene družbe kot naročniki njenih storitev zaradi stečaja ostale dolžne večje količine denarja, zaradi česar je obdolženčeva družba tudi sama zašla v finančne težave. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi strokovnega in prepričljivega izvedenskega mnenja izvedenca ekonomske stroke E. E. utemeljeno ugotovilo, da je bila obdolženčeva družba objektivno zmožna plačila prispevkov za vse delavce. Izvedenec je namreč ugotovil, da so prihodki obdolženčeve družbe zadoščali za pokritje vseh stroškov dela delavcev, bruto in neto, če bi jih želel delodajalec prednostno poplačati (v tem primeru družba ne bi mogla poplačati vseh obveznosti do ostalih upnikov, zlasti dobaviteljev družbe). Nadalje je izvedenec ugotovil, da je v inkriminiranem obdobju (leto 2011) kot tudi v naslednjem letu (2012) obdolženčeva družba imela preplačila pri družbi Y. d.o.o., katere direktor je bil prav tako obdolženi, ki bi jih obdolženi lahko namenil za poplačilo delovnopravnih obveznosti do delavcev. Na osnovi takšnih izvedenčevih ugotovitev, ki jih zagovornik ne izpodbija, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila obdolženčeva družba X. d.o.o. oziroma obdolženi kot njen direktor zmožen poravnati obveznosti plačila prispevkov do delavcev, vendar je denarna sredstva porabil za tekoče poslovanje družbe, ki jo je na vsak način želel obdržati pri poslovanju, in tudi za nakazilo zneskov svoji drugi družbi Y. d.o.o. Da je reševanje družbe in ohranjanje poslovanja na račun temeljnih pravic delavcev nedopustno, je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, pritožbeno sodišče pa se v izogib ponavljanju na te razloge v celoti sklicuje.

9Pravilnih zaključkov o krivdi obdolženca (direktnem naklepu) ne more izpodbiti niti pritožbena navedba, da je obdolženi v zagovoru, ki je bil tudi v tem delu potrjen z izpovedbo D. D., povedal, da ni želel, da delavci izgubijo službe in pristanejo na Zavodu za zaposlovanje, kjer bi dobivali nižja denarna nadomestila, ali pa bi bili upravičeni le do še nižje denarne socialne pomoči, temveč jim je želel zagotoviti vsaj osnovna sredstva za preživetje (neto plače). Obdolženčeva skrb (tudi) za ohranitev zaposlitev delavcev in njihovo eksistenco (pri čemer ni mogoče spregledati, da je obdolženi na ta način varoval tudi obstoj svoje družbe, ki brez delavcev ne bi bila zmožna nadaljnjega poslovanja) je sicer pritožbenemu sodišču do neke mere razumljiva, vendar pa tudi ta okoliščina obdolženca ne razbremenjuje krivde za očitano mu kaznivo dejanje.

10Zagovornik nadalje ne more uspeti z izpostavljanjem (dela) izpovedbe izvedenca ekonomske stroke E. E., da obdolženi v kritičnem času objektivno ni imel v svoji zavesti obveznosti plačila prispevkov, saj (poleg tega, da gre za navedbo, ki je vzeta iz konteksta celotne izpovedbe izvedenca) je vprašanje obstoja krivde pravno vprašanje, ki je v domeni sodišča in ne izvedenca (ekonomske stroke). Sodišče druge stopnje tudi ne vidi nobenega razloga, zakaj bi bilo zaradi navedenega pravno mnenje izvedenca, ki ga sodišče druge stopnje zaradi njegove strokovnosti in prepričljivosti sprejema, „relativizirano“, kot pavšalno očita pritožnik.

11Zagovornik izpodbijani sodbi neutemeljeno očita sklicevanje na odločbe instančnih sodišč, ki so odločala o enakih pravnih vprašanjih v zvezi s kaznivim dejanjem kršitve temeljnih pravic delavcev, kot jih je v tej zadevi obravnavalo sodišče prve stopnje. Pritožnik sicer pravilno navaja, da sodna praksa v našem pravnem sistemu ni formalni pravni vir, vendar ob tem spregleda, da so sodišča, ki uporabljajo zakon v konkretnih primerih, že na podlagi ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člena Ustave) dolžna (vsebinsko) enake položaje obravnavati enako in pri tem upoštevati enotno in ustaljeno sodno prakso. Ker se je sodišče prve stopnje strinjalo¹ z argumenti odločb, ki predstavljajo ustaljeno sodno prakso in jim pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, jih je v izpodbijani sodbi utemeljeno navedlo v podkrepitev svojih stališč.

12Kljub prvotnim pritožbenim navedbam se v nadaljevanju pritožbe zagovornik tudi sam sklicuje na sodno prakso, in sicer sodbo naslovnega sodišča VII Kp 32759/2013 z dne 1. 3. 2016, ki pa v obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča ni uporabljiva. Nosilni argument navedene sodbe je namreč, da ni dokazan naklep, kadar neplačilo obveznosti iz delovnopravnega razmerja ni v zavestnem hotenju obdolženega, ampak je posledica objektivne nezmožnosti plačila (sodba v točki 5 primeroma navaja nezakrivljen slab finančni položaj delodajalca). Glede na navedeno gre za dejanski stan, ki ni primerljiv z ugotovljenim v predmetni zadevi. Finančno stanje obdolženčeve družbe se je resda poslabšalo iz nezakrivljenih razlogov (neplačevitost dolžnikov), vendar ne do te mere, da bi obdolženčeva družba postala objektivno nezmožna za plačilo, do česar se je pritožbeno sodišče že opredelilo v točki 8 te sodbe.

13Pritožbeno izpostavljanje izpovedbe priče F. F., inšpektorja FURS, da bi morala finančna disciplina zajeti vsa podjetja in da priča ne ve, kako bi sam ravnal na mestu obdolženca, ter zatrjevanje zagovornika, da imajo organi kazenskega pregona različna merila pri preganjanju velikih in malih podjetij, za odločitev v tej zadevi nista relevantna, zato se pritožbeno sodišče do navedenega ni opredeljevalo.

K pritožbi državnega tožilca

14Sodišče druge stopnje po preučitvi razlogov izpodbijane sodbe glede kazenske sankcije ter pritožbenih navedb državnega tožilca ugotavlja, da pritožba državnega tožilca, ki se zavzema za izrek efektivne kazni zapora, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je za obdolženca podana pozitivna prognoza, da ne bo ponavljal kaznivih dejanj, zato se je utemeljeno odločilo za izrek sankcije opominjevalne narave, to je pogojne obsodbe.

15Ni mogoče pritrditi stališču državnega tožilca, da je sodišče prve stopnje dalo prevelik poudarek dejstvu krize v gradbeništvu in večjih dolgov drugih gradbenih družb do obdolženčeve družbe. Kot izhaja iz točke 18 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje svojo odločitev za izrek pogojne obsodbe utemeljeno oprlo na več okoliščin, poleg pritožbeno izpostavljenih še na obdolženčevo nekaznovanost ter na dejstvo korektnega poslovanja obdolženčeve družbe vključno z izplačilom plač s prispevki delavcem v daljšem obdobju pred in po storitvi kaznivega dejanja. Obdolžencu je pravilno štelo v korist dejstvo, da je v svoji novi družbi zaposlil večino od zaslišanih delavcev. V obzir je vzelo tudi obteževalni okoliščini, ki jih izpostavlja pritožnik, in sicer dolžino obdobja neplačevanja prispevkov (eno leto) in večje število oškodovanih delavcev (s čimer je povezana tudi visoka skupna višina neplačanih prispevkov, to je 128.039,15 EUR, ki jo izpostavlja državni tožilec). Res je sicer, da sodišče prve stopnje ni izrecno upoštevalo, da je bilo delavcem zaradi sklenjenih posojilnih pogodb naloženo tveganje, da bi lahko bili v stečajnem postopku obdolženčeve družbe terjani na vračilo „posojenih“ zneskov (dejansko plač). Slednje nedvomno predstavlja obteževalno okoliščino, vendar pa po oceni pritožbenega sodišča ta v povezavi z že naštetimi dejstvi nima takšnega pomena, da bi utemeljevala izbiro strožje kazenske sankcije za obdolženca. Upoštevaje vse navedeno je tudi po presoji sodišča druge stopnje izrek pogojne obsodbe na mestu.

Sklepno

16Državni tožilec se je pritožil le glede vrste kazenske sankcije, zagovornik pa kazenske sankcije izrecno ne izpodbija. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podana v korist obdolženca, v skladu z določbo 386. člena ZKP obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa preverilo tudi višino kazni, ki je bila določena v okviru pogojne obsodbe, ter trajanje preizkusne dobe. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse olajševalne in obteževalne okoliščine in obdolžencu določilo pravično kazen osem mesecev zapora z ustrezno dolgo preizkusno dobo treh let.

17Pritožbene navedbe zagovornika in državnega tožilca niso utemeljene, sodišče druge stopnje pa v izpodbijani sodbi in v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), zato je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

18Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, mora obdolženi na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in na podlagi tar. št. 7112 v zvezi s tar. št. 71113 in tar. št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

PRAVNI POUK:

Zoper to sodbo ni pritožbe.

¹ Odstop od ustaljene sodne prakse je izjemoma možen, a mora biti razumen in tehtno obrazložen.