UPRS Sodba I U 1111/2016-15

I. Tožba se ugodi, delna odločba Upravne enote Grosuplje št. 321-527/1992-952 (302) z dne 24. 3. 2015 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Stroškovni zahtevek strank z interesom A.A. in B.B. se zavrne.

1Upravna enota Grosuplje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano delno odločbo priznala pokojnemu C.C. kot upravičencu za del zaplenjenih nepremičnin odškodnino v obveznicah A. d.d. (v nadaljevanju A.), in sicer za del podržavljene parcele št. 1.S k.o. ... v izmeri 1.331 m2 89.150,38 DEM in za dele parcel 980, 981 in 982, vse k.o. ... v izmeri 117 m2 v višini 460,98 DEM, skupaj v višini 89.611,36 DEM in odločila, da je tožnik kot zavezanec dolžan izročiti obveznice v tej višini skrbnici za poseben primer A.A. v roku treh mesecev od pravnomočnosti izdane odločbe. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da so bile nepremičnine, o denacionalizaciji dela katerih se odloča z izpodbijano odločbo, prejšnjemu lastniku odvzete na podlagi Zakona o zaplembi in izvrševanju zaplembe. Pri odločanju je organ upošteval, da za vračilo v naravi obstajajo ovire, kar ni sporno, pri vrednotenju pa je upošteval, da je bila celotna parcela št. *1 opredeljena kot stavbna parcela, na njej stoječi objekti so imeli skupno funkcionalno zemljišče -dvorišče. Organ je upošteval tudi pojasnilo izvedenca D.D. Ostale nepremičnine, ki so predmet odločbe, to je del parcele št. 980, del parcele št. 981 in del parcele št. 982, vse k.o. ... pa je organ vrednotil kot kmetijska zemljišča. Navedeno je organ upošteval tudi ob izdelavi poročila. Vlagatelji na poročilo niso imeli pripomb. Tožnik kot zavezanec pa je navajal, da vrednotenje parcele št. 1 ni pravilno, vendar je upravni organ presodil, glede na pojasnila v izvedenskem poročilu D.D., da so pripombe tožnika neutemeljene.

2Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 21. 6. 2016 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano delno odločbo prvostopenjskega organa.

3Tožnik v tožbi navaja, da je bil glede parcele št. 1 k.o. ... napačno uporabljen materialni predpis in da je bila posledično napačno določena višina odškodnine. Tožnik meni, da ni pogojev, da bi se cela površina 1.331 m2, ki je bila predmet določitve odškodnine z izpodbijano odločbo, vrednotila kot zazidano stavbno zemljišče. Ta parcela je bila glede na potrdilo o zemljiško katastrskih podatkih parcel v času podržavljenja z dne 3. 6. 1992 opredeljena delno kot hiša, delno kot dvorišče in delno kot vrt. Glede na več izdanih delnih odločb je predmet določitve odškodnine z izpodbijano odločbo še preostanek zemljišča (funkcionalno zemljišče h glavnih objektom in zemljišče, ki presega to površino). Tožnik meni, da je nepravilno vrednotenje že glede na geodetsko opredelitev zemljišča, da je delno hiša (zazidano zemljišče), delno dvorišče (nezazidano zemljišče), delno vrt (kmetijska kategorija). Za pravilno ugotovitev vrednosti parcele bi bilo treba upoštevati določbe Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenjih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo), kot so navedene v četrtem poglavju (od 11. do 15. člena), vključno s spremembami navedenih členov. Niti prvostopenjski organ niti drugostopenjski organ pa določb Navodila nista pravilno upoštevala. Te določbe je pravilno upošteval izvedenec E.E., ki je v postopku izdelal cenitev z dne 24. 1. 2009, vendar njegove ugotovitve v postopku pri določanju višine odškodnine niso bile upoštevane. Trditev, da je bila parcela št. 1 k.o. ... v celoti zazidano zemljišče, ne ustreza dejanskemu stanju parcele v času podržavljenja, niti vsebinsko določbam Navodila. Glede na Navodilo se lahko ceni kot zazidano zemljišče le fundus objektov (še to odvisno od vrste objekta) in njihovo funkcionalno zemljišče, za preostanek zemljišča, ki navedeno izmero presega, pa bi bila lahko v postopku določena le odškodnina za nezazidano stavbno zemljišče (da je bila parcela sicer stavbna, tožnik nikoli ni prerekal). Z upoštevanjem določb drugega odstavka 12. člena Navodila in ugotovitev cenilca E.E. glede objektov bi se le 666,39 m2 zemljišča lahko cenilo še kot zazidano, preostanek pa bi bilo treba vrednotiti kot nezazidano stavbno zemljišče. Glede na to tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu v ponovni postopek.

4Toženka na tožbo ni odgovorila.

5Stranki z interesom B.B. in A.A. sta na tožbo odgovorila ter v njej prerekala tožbene navedbe, sodišču pa predlagala, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zahtevala sta tudi povrnitev stroškov postopka.

6Tožba je utemeljena.

7V obravnavani zadevi je sporno vrednotenje dela parc. št. *1 k.o. ... po stanju ob podržavljenju. V zadevi ni sporno, da tega dela nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi. Nadalje ni sporno, da je bila parcela ob podržavljenju stavbna; sporno pa je, ali je mogoče vso površino zemljišča, ki je predmet vračanja v odškodnini v obveznicah A. z izpodbijano odločbo, to je 1.331 m2, vrednotiti kot zazidano stavbno zemljišče.

8Iz potrdila o zemljiško katastrskih podatkih parcel v času podržavljenju z dne 3. 6. 1992 (ki se nahaja v upravnem spisu) izhaja, da je bila parc. št. *1 k.o. ... po vrsti rabe opredeljena kot hiša 1.676 m2, dvorišče 500 m2 in vrt 1.224 m2. Upravni organ je presojo, da je ne glede na tako opredeljeno vrsto rabe celotno površino zemljišča treba vrednotiti kot zazidano stavbno zemljišče, oprl na pojasnila izvedenca D.D., da je celotna parcela predstavljala stavbišče s funkcionalnim zemljiščem, ker naj bi se po predpisih pred letom 1947 k stavbam določala dvorišča - funkcionalna zemljišča največ do izmere 500 m2.

9Vendar sodišče presoji upravnega organa ne pritrjuje. Strinja se s tožnikom, da je v primeru, kot je obravnavani, treba uporabiti določbe 12. člena Navodila. Po prvem odstavku 44. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) se (namreč) vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Po šestem odstavku tega člena se v primeru, če sedanje vrednosti premoženja ni mogoče ugotoviti po specialnih predpisih, opredeljenih v določbah drugega do petega odstavka (in to velja tudi za stavbna zemljišča), ta oceni po merilih, določenih s predpisom iz prvega odstavka 85. člena tega zakona; ta predpis je Navodilo. Ugotavljanje vrednosti stavbnih zemljišč je urejeno v 11. do 15. členu Navodila. Po 1. točki prvega odstavka 11. člena Navodila so zazidana stavbna zemljišča tista, na katerih so bile zgrajene stavbe (fundus) ter zemljišča, namenjena za njihovo redno rabo (funkcionalno zemljišče). V kolikšnem obsegu se stavbno zemljišče vrednoti kot zazidano, kadar velikosti stavbišča in funkcionalnega zemljišča ni mogoče ugotoviti oziroma funkcionalno zemljišče k objektu ni bilo določeno, ureja Navodilo v 12. členu; v prvem odstavku določa, da se šteje za funkcionalno zemljišče k objektu: - še dvakratna površina fundusa pri objektih, vrednotenih po 16. členu Navodila (tj. stanovanjska hiša, poslovna stavba) (prva alineja), - še eno površino (100 %) fundusa pri glavnih objektih, ki se vrednotijo po 17. člena Navodila (tj. drugi objekti) (druga alineja), - še 50 % površine fundusa pri pomožnih objektih, ki se vrednotijo po 17. členu Navodila (tj. drugi objekti) (tretja alineja). V drugem odstavku pa določa, da se stavbno zemljišče, ki je večje od površine funkcionalnega zemljišča, ki se ga ugotovi po prej citiranih alinejah, vrednoti po 14. oziroma 15. členu Navodila, to je kot nezazidano stavbno zemljišče (ki je oziroma ni komunalno opremljeno).

10Sodišče se ne strinja s stališči vlagateljev, ki jim je sledil tudi upravni organ, da bi bilo pri vrednotenju parc. št. *1 mogoče upoštevati pojasnila D.D., ki je bil (sicer) določen, da kot izvedenec za geodetsko stroko izdela identifikacijo podržavljenih parcel, da je bila po stanju ob podržavljenju celotna ta parcela zazidano stavbno zemljišče (v celoti pa je merila, kar ni sporno, (vsaj) 3.400 m2), ter da je predstavljala zgolj stavbišča in funkcionalno zemljišče, upoštevajoč, da naj bi se po predpisih pred letom 1947 k stavbam določala dvorišča - funkcionalna zemljišča največ do izmere 500 m2, v preostanku pa druge vrste rabe, v konkretnem primeru vrt. O tem, da bi bilo funkcionalno zemljišče k posameznim objektom na parc. št. *1 določeno, dokazov vlagatelji niso predložili. V taki situaciji, ko funkcionalno zemljišče ni bilo določeno, pa je treba uporabiti določbe 12. člena Navodila, po katerih se ugotovi, kolikšna površina šteje za funkcionalno zemljišče k (posameznemu) objektu. Le fundusi in tako ugotovljene površine funkcionalnih zemljišč se nato lahko vrednotijo kot zazidano stavbno zemljišče, v preostanku pa se stavbno zemljišče vrednoti kot nezazidano (ali komunalno opremljeno ali neopremljeno). V obravnavanem primeru pa bo upravni organ v ponovnem postopku, ko bo upošteval že vrnjene dele parc. št. *1 v naravi ter v odškodnini, moral upoštevati tudi, v kakšnem obsegu je bilo zemljišče eventualno že vrnjeno oziroma odškodovano v zvezi z uporabo tretjega odstavka 16. člena in drugega odstavka 17. člena Navodila (na kar tožba prav tako utemeljeno opozarja).

11Brez podlage so navedbe strank z interesom B.B. in A.A. v odgovoru na tožbo, da naj bi tožnik šele v pritožbi zoper izpodbijano odločbo pričel ugovarjati vrednotenju parc. št. *1 in da je ugovarjal kot sporni le odškodnini, priznani nad zneskom 62.441,03 DEM. Že iz same izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je tožnik ugovarjal vrednotenju parc. št. *1 kot zazidanega stavbnega zemljišča v celoti, da je menil, da je različne vrste rabe parcele treba pri vrednotenju upoštevati ter da se je skliceval na izvedensko mnenje E.E. iz januarja 2009, vendar je organ njegove navedbe zavrnil kot neutemeljene. Sicer je že izvedenec E.E., kot iz njegovega cenitvenega poročila izhaja, navajal, da se le del parc. št. *1 lahko vrednoti kot zazidano stavbno zemljišče ter da je za ugotovitev vrednosti preostalega dela parcele treba uporabiti Navodilo. Tako v pritožbi kot v tožbi pa je tožnik izrecno ugovarjal, da bi bilo predmetno podržavljeno zemljišče treba vrednotiti ob upoštevanju določb 12. člena Navodila, in v obsegu teh navedb je sodišče izpodbijano odločbo tudi preizkusilo.

12Ker je sodišče presodilo, da je prvostopenjski organ izpodbijano odločbo izdal ob nepravilni uporabi materialnega prava, je tožbi na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo ter odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu v nov postopek, v katerem je vezan na pravno mnenje sodišča, ki ga je podalo v tej sodbi (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku bo tako organ moral vrednost podržavljene parc. št. *1 v delu, ki je predmet vračanja, ugotoviti ponovno, ob uporabi 12. člena Navodila, ob sodelovanju vseh strank postopka. Sodišče je odločilo na seji (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), v ponovnem denacionalizacijskem postopku pa bodo stranke, tudi stranke z interesom v tem upravnem sporu, mogle v celoti varovati svoje pravice in svoj pravni položaj. Sicer pa v tem postopku B.B. in A.A. nista predlagala oprave glavne obravnave, v dokazne namene pa sta se prav tako kot na dokaze sklicevala zgolj na listine upravnega spisa, brez da bi bil predlog substanciran, torej da bi navedla, ali predlagata, da se kakšen dokaz pred sodiščem izvede ponovno ali da se dokazni postopek dopolni ter zakaj, tako da tudi v tem ni bilo razloga za opravo glavne obravnave.

13Sodišče je stroškovni zahtevek strank z interesom, ki sta v tem upravnem sporu nastopala na strani toženke in zagovarjala njeno odločitev, ki pa ni uspela, zavrnilo na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.