UPRS Sodba I U 1587/2016-16

Tožba se zavrne.

1Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju Upravna enota) je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice z dne 29. 6. 2013 za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi 1. odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). V obrazložitvi po vpogledu podatkov uradnih evidenc registra stalnega prebivalstva ugotavlja, da je imela tožnica na dan 23. 12. 1990 v Ljubljani na naslovu ... prijavljeno stalno prebivališče, dne 26. 2. 1992 pa je bila iz omenjenega naslova izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Nadalje ugotavlja, da je bila tožnica na dan 25. 6. 1991 državljanka SFRJ, kar je razvidno iz poročnega lista SFRJ, št. 201-7/473 z dne ... 1980, izdan s strani SR Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju BIH). Zaradi ugotavljanja izpolnjevanja še poslednjega pogoja iz 1. člena ZUSDDD, in sicer, ali je tožnica od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela, je bila dne 18. 3. 2016 ustno zaslišana na veleposlaništvu Republike Slovenije. Tedaj je med drugim izpovedala, da je že vse od poroke z A.A. konec meseca oktobra 1980 dalje živela v Ljubljani na več naslovih, nazadnje od 27. 1. 1982 na naslovu ..., Ljubljana, vse do konca avgusta 1991, ko je po dopustu pri mami v Sanskem Mostu v BIH, nato od 28. 8. 1991 do konca leta 1991 živela v Mostarju, kjer je bil tedaj kot polkovnik JNA lociran njen mož, ona pa bila pri Rdečem križu prijavljena kot begunka. Nato je konec meseca decembra 1991 odšla z obema otrokoma, B.B. in C.C., k svojim staršem v Sanski Most. Tam so ostali do 17. 1. 1992, potem pa so se preselili v Beograd, kjer so živeli na več naslovih. Pri Rdečem križu Srbije je bila od marca 1992 do leta 2005 tožnica prijavljena kot begunka. Na posebno vprašanje, zakaj se v obdobju od 30. 6. 1991 do 30. 6. 1996 ni mogla vrniti v Slovenijo je odgovorila, da se ni mogla vrniti od avgusta 1991 in ne od 30. 6. 1991, ker za to ni bilo zakonskih možnosti, njen mož pa je bil razglašen za okupatorja in tožnico je bilo strah, da bi se vrnila v Slovenijo. S pridobivanjem potnega lista je imela težave in pridobila ga je šele leta 1999. Na posebno vprašanje, ali se je od 30. 6. 1996 do 30. 6. 2001 poskušala vrniti v Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Sloveniji ter kaj je v ta namen storila in si uredila kak status, je odgovorila, da je v letu 2000 izpolnila vprašalnik o tem, da si želi vrniti v Slovenijo, medtem ko kakršnekoli vloge za izdajo bodisi vizuma, bodisi dovoljenja za prebivanje v Sloveniji ali prošnje za zaposlitev oziroma delo v Republiki Sloveniji, niti za slovensko državljanstvo, ni vložila. V Slovenijo se do leta 2002 ni poskušala vrniti, ker za to ni bilo nobenih pogojev, ob koncu leta 2002 pa je zaprosila za vrnitev stanovanjske pravice na naslovu ..., Ljubljana, s čimer bi ustvarila pogoje za vrnitev v RS, vendar neuspešno. Tudi njen mož, ki se je leta 2000 včlanil v društvo izbrisanih prebivalcev, je leta 2002 podal zahtevo za vračilo stanovanjske pravice ter leta 2003 zaprosil za vizum in obiskal Slovenijo. Navedla je še, da bi se s celotno družino vrnila v Slovenijo, kjer je tudi središče njenih življenjskih interesov. Po ugotovitvah Upravne enote tožnica ne izpolnjuje pogoja iz 1. odstavka 1. člena v zvezi s 1.č členom ZUSDDD glede dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, glede na določilo 2. odstavka 1.č člena ZUSDDD, saj je njena odsotnost v neprekinjenem času trajala dlje od enega leta, in sicer od konca meseca avgusta 1991, ko je prostovoljno zapustila Slovenijo, nato pa se je prvič poskušala vrniti leta 2000, ko naj bi izpolnila vprašalnik oziroma leta 2002, ko je zaprosila za vrnitev stanovanjske pravice na naslovu ..., Ljubljana, v tem času pa ni šlo za upravičeno odsotnost iz razlogov po 3. odstavku 1.č člena ZUSDDD, saj Slovenije, ki jo je zapustila že konec meseca avgusta 1991 tako očitno ni zapustila zaradi posledic izbrisa dne 26. 2. 1992, ampak je prostovoljno odšla v Mostar, kjer je bil lociran njen zakonec kot polkovnik JLA, od tam pa v Sanski Most in zatem v Beograd. Tožnica Slovenije ni zapustila, ker bi jo poslal na delo, študij ali zdravljenje pravna oseba iz Republike Slovenije, niti ni bila zaposlena na ladji z matično luko v Sloveniji, prav tako Slovenije ni zapustila, ker ne bi mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje, niti njena prošnja ni bila zavrnjena, zavržena niti postopek ni bil ustavljen, v Slovenijo pa se je zatem poskušala vrniti šele leta 2000 (izpolnitev vprašalnika) oziroma 2002, ko je zaprosila za vrnitev stanovanjske pravice na naslovu ..., Ljubljana, tako da ni podan nobeden izmed upravičenih razlogov, določenih v šestih alinejah tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD in glede nadaljnje odsotnosti ni izkazala ravnanj, ki bi kazala na to, da se je v času svoje odsotnosti poskušala vrniti in v Republiki Sloveniji nadaljevati z dejanskim življenjem.

2Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, pritožbeni organ druge stopnje pa je pritožbo zavrnil na podlagi 1. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3Tožnica v tožbi navaja, da prijava stalnega prebivanja v tožničinem primeru ni prenehala na podlagi 81. člena Zakona o tujcih, pač pa je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva dne 14. 2. 1992 na podlagi domnevnega faksa iz Mostarja, poslanega dne 19. 2. 1992 s strani neznanega organa z nečitljivim podpisom in brez overitve s službenim pečatom, tožnica pa je bila takrat (17. 1. 1992) kot begunka v Beogradu. Tožnica poudarja, da je bila nezakonito izbrisana, brez njene odjave stalnega prebivališča in brez postopka že 12 dni pred iztekom roka za vložitev prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, na podlagi zakona, ki je bil kasneje razglašen za neustavnega. Izbris je pomenil grobo kršitev Ustave RS in zakonov Republike Slovenije. Nadalje podrobneje pojasnjuje, da je bil njen mož tedaj polkovnik JLA, ki mu je bilo ukazano, da v času trimesečnega moratorija zapusti Republiko Slovenijo do končnega dogovora o prihodnosti Jugoslavije ter je bil potem s strani varnostnih organov razglašen za sovražnika slovenske osamosvojitve in za "persono non grata", njegova vrnitev in vrnitev njegove družine pa je bila prepovedana. Ker so jima bili znani primeri nekaterih drugih oficirjev JLA, ki jim je bil zavrnjen vstop v Slovenijo, svoje družine temu nista želela izpostavljati. S tem v zvezi navaja, da niso bile zaslišane številne priče, ki jih v nadaljevanju našteva. Nadalje navaja, da je Predsedstvo SFRJ dne 18. 7. 1991, tudi ob sodelovanju D.D., izdalo Odlok o prenehanju stacioniranja poveljstev, ustanov in enot JLA na ozemlju Republike Slovenije (v nadaljevanju Odlok) do definitivnega dogovora o prihodnosti Jugoslavije. Tožničin mož je s svojo enoto le izvrševal ta Odlok. Do leta 2002 ni bilo nobene pravne ali druge možnosti za vrnitev v Slovenijo. Tožničin mož je nato leta 2002 vložil je prošnjo za povrnitev stanovanja na ... v Ljubljani, ker je bil 31. 12. 1990 imetnik stanovanjske pravice, včlanil se je tudi v Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije ter pooblastil prijatelja E.E. za zastopanje v postopku in mu poslal dokumente, ki potrjujejo pravico do stanovanja na ... v Ljubljani. Nadalje tožnica pojasnjuje, da njenemu možu ne bi smel nihče odrekati stanovanjske pravice, niti ga pozivati, da zapusti JLA, kar je žalitev za častnika JLA. Tožnica meni, da je bila z družino nezakonito izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Toženi stranki očita, da je pri odločitvi o zavrnitvi njene prošnje nepravilno uporabila materialno pravo, in sicer tako Zakon o tujcih, kot tudi ZUSDDD. Sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne Upravni enoti v ponovno odločanje.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v pritožbenem postopku ugotovila, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in je zato tožničino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnila. Pri svojih navedbah tožena stranka vztraja in jih v odgovoru na tožbo ne ponavlja. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5Tožba ni utemeljena.

6ZUSDDD v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje tudi v njej dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Sodišče ugotavlja, da je bilo nesporno ugotovljeno, da tožnica spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so na dan 23. 12. 1990 imeli v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Sporen pa je pogoj dejanskega bivanja od 23. 12. 1990 dalje.

7Tudi po mnenju sodišča sta oba upravna organa prve in druge stopnje pravilno ugotovila, da v primeru tožnice ni izpolnjen pogoj dejanskega bivanja, saj niso izpolnjeni niti pogoji upravičene odsotnosti v prvem 5-letnem obdobju, navedeni v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD in da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji pri tožnici ni izpolnjen. Glede navedenega se sodišče pridružuje razlogom obeh odločb, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) glede tega ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na razloge, navedene v obeh odločbah.

8V zvezi s tožbeno navedbo, da do leta 2002 ni bilo nobene pravne niti druge možnosti za vrnitev v Slovenijo, pa ob upoštevanju navedb tožnice ob njenem ustnem zaslišanju na veleposlaništvu, o čemer je bil sestavljen tudi zapisnik, ki ga je brez pripomb lastnoročno podpisala in se nahaja v upravnem spisu, sodišče ugotavlja, da iz njene izpovedbe niti ne izhaja, da bi ji vojna v Sloveniji preprečila, da bi se vrnila nazaj v Slovenijo, saj je dejala, da je odšla v juniju 1991 z otrokoma na počitnice k staršem v Sanski Most (BIH), sicer pa so v Ljubljani živeli do konca avgusta 1991, ko ni bilo več vojne v Sloveniji. Zapisnik o zaslišanju na veleposlaništvu je javna listina, za javne listine pa skladno s prvim odstavkom 169. člena ZUP velja, da dokazujejo tisto, kar se v njih potrjuje ali določa.

9V zvezi s tožbeno navedbo, da do leta 1999 ni bila državljanka nobene države, pa sodišče pojasnjuje, da je za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD relevantno državljanstvo druge republike nekdanje SFRJ na dan 25. 6. 1991, glede takratnega državljanstva pa sodišče meni, da ni dvoma, da je imela tožnica državljanstvo SFRJ, kar je pravilno ugotovila Upravna enota na podlagi izpiska iz poročne matične knjige, ki ga je sama tožnica predložila Upravni enot, izdan pa je bil s strani pristojnega organa BIH v Sanskem Mostu.

10Glede tožbene navedbe, da je bila tožnica izbrisana na podlagi domnevnega faksa iz Mostarja, poslanega dne 19. 2. 1992, ter da je bila izbrisana dne 14. 2. 1992 in ne na podlagi 81. člena Zakona o tujcih, pa sodišče ugotavlja, da iz podatkov upravnega spisa sicer res izhaja, da je prišla iz Mostarja depeša o odjavi z dne 14. 2. 1992, vendar pa jo je tedanji pristojni upravni organ (Mestni sekretariat za notranje zadeve) dejansko odjavil iz stalnega prebivališča 27. 2. 1992, kar izhaja iz dopisa navedenega organa št. 21101/60-62/92 z dne 27. 2. 1992. Ne glede na to, kaj je bila podlaga za izbris iz registra stalnega prebivalstva, pa sodišče ugotavlja, da med strankama niti ni sporno, da je bila tožnica nezakonito izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, kar je sicer Upravna zgolj implicitno navedla v izpodbijani odločbi s tem, ko je v tožničinem primeru na podlagi njene vloge s priloženimi dokazili ugotavljala izpolnjevanje predpisanih zakonskih pogojev po določilih ZUSDDD. Vendar pa morajo tisti, ki želijo na podlagi tega zakona pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje, kumulativno izpolnjevati vse zakonsko določene pogoje, ki jih določa ZUSDDD in torej dovoljenja za stalno prebivanje ne morejo dobiti zgolj na podlagi dejstva, da so bili nezakonito izbrisani. Če bi se komurkoli izdalo dovoljenje za stalno prebivanje zgolj na podlagi tega dejstva, bi bili tisti, pri katerih se je ugotavljalo izpolnjevanje tudi ostalih pogojev, ki jih določa ta zakon, v neenakem položaju.

11Glede na to, da ni sporno, da je bila tožnica nezakonito izbrisana, lahko sodišče pritrjuje tožbenim navedbam v tistem delu, ko tožnica pojasnjuje, da ni zaprosila za odjavo. Ne glede na to pa bi morala tožnica izpolnjevati tudi pogoj dejanskega prebivanja, kot ga je predpisal zakonodajalec z določili ZUSDDD v 1. odstavku 1. člena.

12Sodišče pa se ne more strinjati s tistimi tožbenimi navedbami glede odločanja posameznika, kje je središče njegovih življenjskih interesov. Skladno s 1. odstavkom 1.č členom ZUSDDD se središče življenjskih interesov presoja na podlagi osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Torej se mora središče življenjskih interesov kazati tudi navzven, z določenimi ravnanji in zato ne zadostuje zgolj to, kje si posameznik želi, da je središče njegovih življenjskih interesov.

13Glede tožbenih navedb, da je Predsedstvo SFRJ izdalo Odlok o prenehanju stacioniranja poveljstev, ustanov in enot JLA na ozemlju Slovenije, in da je mož tožnice le izvrševal ta Odlok, sodišče pojasnjuje, da se skladno z drugim odstavkom 1.č člena ZUSDDD šteje, da je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot 1 leto, ne glede na razlog odsotnosti. ZUSDDD pa v 3. odstavku 1.č člena določa razloge upravičene odsotnosti prvih 5 let in to so, na kratko povzeto, naslednji razlogi: če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz Republike Slovenije, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi neizpolnjevanja pogojev in je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavržena, zavrnjena ali je bil postopek ustavljen, če se oseba ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali če je bila oseba prisilno odstranjena iz Republike Slovenije na točno določenih pravnih podlagah. Tožnica navaja, da je njen mož zapustil Republiko Slovenijo, ker je kot oficir JLA moral tako ravnati na podlagi Odloka tedanjega Predsedstva SFRJ. Vendar pa 1.č člen ZUSDDD tega razloga ne določa kot razlog upravičene odsotnosti za prvih petih let odsotnosti. Upravičen razlog za prvo petletno odsotnost bi bil, če bi posameznika poslala izven Republike Slovenije pravna oseba iz Republike Slovenije (2. alineja 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD), kar pa JLA v avgustu leta 1991 nedvomno ni bila. Podobno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sklepu št. X Ips 111/2016 z dne 26. 10. 2016, ki se je na podlagi navedene odločitve ustalilo v upravno-sodni praksi, kot med drugim izhaja iz pravnomočne sodbe Upravnega sodišča št. I U 1440/2015-10 z dne 2. 11. 2016. Tako zapustitev tožničinega moža in njune družine ne ustreza nobenemu izmed razlogov upravičene odsotnosti za prvo petletno obdobje, kot jih določa ZUSDDD.

14Tožnica tudi navaja, da niso bile zaslišane razne priče. Vendar pa po mnenju sodišča opustitev tega dokaza ne more spremeniti dejstva, da je tožničin mož zapustil Republiko Slovenijo, ker se je JLA umaknila iz Slovenije, tožnica z družino pa mu je sledila, tega razloga pa, kot je bilo že pojasnjeno, zakonodajalec ni uvrstil med razloge upravičene odsotnosti v prvem petletnem obdobju iz 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD. V zvezi s tožbeno navedbo, da se v Slovenijo niso mogli vrniti, ker naj bi bil njen mož razglašen za sovražnika, pri čemer se tožnica sklicuje na časopisni članek v Slovenskih novicah z dne 6. 4. 1995 z naslovom Vsi nezaželeni, pa sodišče pojasnjuje, da časopisni članek ne more predstavljati razloga, da se ne bi mogla vrniti, saj v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bila tožnica oziroma tožničina družina kdaj zavrnjena na meji iz tega razloga, kar sta pravilno ugotovila že upravna organa.

15V zvezi s tožbenimi navedbami, da je mož tožnice leta 2002 poskušal dobiti nazaj stanovanje, ki ga je zapustil v Republiki Sloveniji, pa sodišče pojasnjuje, da je bilo to šele leta 2002. Ker tožnica ni izkazala upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije za prvih pet let po odhodu iz te države, zato niso relevantna ravnanja tožničinega moža v smeri poskusov vračanja, ki so se dogajala po prvem petletnem obdobju. To izhaja iz določil 1.č člena ZUSDDD, ki najprej v tretjem odstavku navaja, kdaj se šteje, da je odsotnost upravičena, če je trajala več kot eno leto. Nadalje iz četrtega odstavka citiranega člena izhaja, da če je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz 2. alineje, trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanje osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Iz navedenega torej izhaja, da so ravnanja oseb v drugem petletnem obdobju relevantna le v primeru, če je bil predhodno podan kateri izmed razlogov za upravičeno odsotnost za prvo petletno obdobje, to pomeni, če je bil podan kateri izmed razlogov, navedenih v šestih alinejah 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD. Stanovanjsko pravico pa naj bi se poskušalo urejati šele leta 2002, to pa je več kot deset let po zapustitvi Republike Slovenije, zaradi česar se glede na določilo 1.č člena ZUSDDD tega niti ne more upoštevati. Enako stališče je sodišče že večkrat zavzelo tudi v primerljivih zadevah opr. št. I U 1621/2014 in I U 1140/2015. Iz navedenega razloga poskus pridobitve stanovanjske pravice leta 2002 ne more predstavljati takega dejanja, zaradi katerega bi bil izpolnjen pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.

16Po povedanem je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.