VSM Sodba IV Kp 48704/2015

I. Pritožba zagovornika obdolženega S.J. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 120,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Lendavi je s sodbo I K 48704/2015 z dne 16.4.2018 pod točko A izreka obdolžena T.C. in S.J. spoznalo za kriva v sostorilstvu storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter jima po 57. členu KZ-1 izreklo pogojni obsodbi, v kateri je vsakemu obdolžencu določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženca v preizkusni dobi dveh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe oškodovancu E.P. nerazdelno povrneta 3.251,47 EUR škode, ki sta mu jo povzročila s kaznivim dejanjem, v primeru neizpolnitve te obveznosti lahko sodišče pogojni obsodbi prekliče in določeni kazni izreče. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta obdolženca nerazdelno dolžna plačati oškodovancu premoženjskopravni zahtevek v znesku 3.251,47 EUR, v preostalem je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP sta obdolženca dolžna povrniti stroške kazenskega postopka, in sicer vsak 1/2 stroškov oziroma vsak 463,75 EUR stroškov za izvedenko, potrebne izdatke oškodovanca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca v višini, kot bo odmerjena s posebnim sklepom ter sodno takso, obdolženi T.C. v znesku 161,00 EUR in obdolženi S.J. v znesku 121,00 EUR, obdolženi T.C. pa je dolžan povrniti še stroške za vročanje pisanj v znesku 51,22 EUR. Z isto sodbo je pod točko B izreka zoper obdolžena T.C. in S. J. iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, da naj bi v sostorilstvu storila kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški tega dela postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika, bremenijo proračun.

2Zoper obsodilni del sodbe (pod točko A izreka) se je pritožil zagovornik obdolženega S.J. zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma izpodbijano sodbo spremeni, tako da obdolženca oprosti obtožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik obdolženca uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, in sicer v b. točki pod A izreka izpodbijane sodbe, z navajanjem, da bi sodišče prve stopnje vsak posamezni mesec, za katerega je ugotovilo, da nadomestilo plače ni bilo izplačano, moralo zajeti v izrek izpodbijane sodbe oziroma bi to moralo biti vsebovano že v obtožnem predlogu ali v modifikaciji obtožnega predloga, saj je izvedenka finančne stroke v mnenju za vsak posamezni mesec ugotovila, za kakšen znesek je bil oškodovanec prikrajšan.

5S takšnimi izvajanji pritožba ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki je tudi sicer ne obrazloži, temveč kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, saj meni, da obtožni predlog zato, ker ne vsebuje prikrajšanj oškodovanca za vsak posamezni mesec, ampak le za celotno obdobje od 26.6.2012 do 30.11.2014, ni ustrezno konkretiziran oziroma ne vsebuje vseh zakonskih znakov obdolžencema očitanega kaznivega dejanja.

6Zatrjevana kršitev ni podana. Iz izreka izpodbijane sodbe pod točko a., b., c. in d. namreč povsem jasno izhajajo vsi zakonski znaki obdolžencema očitanega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1, in sicer katere pravice oškodovanca E.P. sta obdolženca v sostorilstvu zavestno kršila in za koliko je oškodovanec zaradi takšnega ravnanja obdolžencev prikrajšan. Pod točko b. se jima očita, da oškodovancu nista izplačala nadomestila plače v višini minimalne oziroma sorazmernega dela minimalne plače, v času od 26.6.2012 do 30.11.2014, ko je bil oškodovanec v bolniškem staležu in bi mu morala izplačati nadomestilo v višini 80% plače delavca v preteklem mesecu za polni delovni čas, zaradi česar je bil oškodovanec prikrajšan v skupnem znesku za 830,36 EUR. Iz takšnega opisa povsem jasno izhajajo vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, prav tako skupni znesek prikrajšanja. V obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje razumljivo in prepričljivo pojasnilo, da je izvedenka finančne stroke izračune prikrajšanja opravila za vsak posamezni mesec ter tako izračunala, koliko bi oškodovanec nadomestila plače v tem obdobju moral prejeti in koliko ga je dejansko prejel, razlika tega je znesek 830,36 EUR, kolikor se obdolžencema očita, da sta oškodovanca prikrajšala. Po obrazloženem je v izreku izpodbijane sodbe ravnanje obdolžencev dovolj konkretizirano in razumljivo ter daje obdolžencu možnost učinkovite obrambe, zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

7Zagovornik obdolženca nadalje navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi S.J. kot dejanski poslovodja odgovoren za storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1, ker ni bil direktor družbe L... d. o. o., ampak le družbenik te družbe. Družbenik pa nima pooblastil, da vodi posle družbe in jo zastopa, ampak je po prvem odstavku 515. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) poslovodja tisti, ki na lastno odgovornost vodi posle družbe in jo zastopa.

8S takšnimi navajanji pritožba ponovno nakazuje na kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ki ni podana. Na povsem enaka pritožbena izvajanja zagovornika obdolženega S.J. je s tehtnimi in prepričljivi razlogi odgovorilo že sodišče prve stopnje in jih utemeljeno zavrnilo. Pri tem je pravilno izhajalo iz zakonske opredelitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1, ki ga lahko stori kdorkoli, ki zavestno ne ravna po predpisih o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in o prenehanju delovnega razmerja, plač in drugih prejemkih iz delovnega razmerja. V opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe je opisan status obdolženega S.J. v času storitve kaznivega dejanja. V razlogih izpodbijane sodbe je bilo ugotovljeno, da je obdolženi S. J. od 1.9.2011 bil družbenik gospodarske družbe L... d. o. o. s 100% poslovnim deležem, ki ga je imel vse do izbrisa družbe iz Sodnega registra 10.2.2018 in glede na odločanje o poslovanju družbe ter plačilnih obveznosti družbe do upnikov (tudi do izplačil plač in drugih obveznosti iz delovnega razmerja do oškodovanca) dejanski poslovodja, kateri je dejansko funkcijo poslovodenja, čeprav pravnoformalno ni bil direktor družbe, opravljal celotno obdobje, ki je pod obtožbo. V 24. točki izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je sodna praksa že zavzela stališče, da je storilec tega kaznivega dejanja lahko tudi tisti, ki v družbi dejansko vodi posle ne glede na njegov status v njej, kar je bilo v obravnavanem primeru za obdolženega S.J. zanesljivo ugotovljeno. Po navedenem tako ne držijo pritožbena izvajanja, da obdolženi S.J. ne more biti oseba, ki ni ravnala v skladu s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, ker je dejanje po opisu kaznivo dejanje in vsebuje ustrezno konkretizacijo obdolženega S.J. kot (so)storilca očitanega mu kaznivega dejanja „kdor zavestno ne ravna po predpisih“, kot izhaja iz abstraktnega zakonskega opisa, zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana. Če se pritožba s takšnimi razlogi sodišča prve stopnje ne strinja, ker meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da je bil obdolženi S.J. dejanski poslovodja, pa to kršitev uveljavlja v posledici zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni mogoče. Kazenski zakon je kršen le tedaj, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Kršitev kazenskega zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Zato se v pritožbi zatrjevana kršitev pokaže kot neutemeljena.

9Tudi dejansko stanje prvostopno sodišče ni ugotovilo zmotno in nepopolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze je pravilno ocenilo in zanesljivo zaključilo, da sta obdolženca v sostorilstvu storila v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sodišče povzema prepričljive razloge prvostopne sodbe kot pravilne ter le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika obdolženega S.J. dodaja:

10Bistvo pritožbe zagovornika je v trditvah, da obdolženi S.J. ni bil dejanski poslovodja v družbi L... d. o. o. in da je bila družba L... d. o. o. dejansko nezmožna izplačati plače, regrese in odpravnino za oškodovanca, kar je ugotovila tudi izvedenka finančne stroke, ki je v mnenju zapisala, da družba od leta 2013 ni imela na razpolago dovolj prihodkov za poslovanje. Glede izplačila odpravnine oškodovancu pritožba meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo prvi odstavek 132. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), saj je oškodovancu delovno razmerje prenehalo, ker je sam tako zahteval, upokojil pa se je šele 1.6.2015.

11Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da obdolženi S.J. ni bil dejanski poslovodja v družbi L... d. o. o. in v zvezi s tem sklicevanje na izpovedbo priče S.P., ki je to potrdil. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je bil obdolženec v obdobju, ki izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, edini družbenik družbe L... d. o. o. in hkrati direktor in družbenik družbe E... d. o. o. , v kateri je bil zaposlen obdolženi T.C., ki je bil sicer direktor družbe L... d. o. o.. Na podlagi zagovorov obdolžencev in izpovedbe oškodovanca E.P. je pravilno ugotovilo, da sta oba obdolženca sodelovala pri vodenju poslovanja družbe L... d. o. o. in pri plačilih finančnih obveznosti družbe, torej tudi obdolženi S.J.. Prezreti ni niti, da je družba L... d. o. o. v primeru finančnih težav denarno posojilo dobila od družbe E... d. o. o., v kateri je prav obdolženi S.J. kot lastnik in direktor odločal ali bo posojilo dano, nadalje pa odločal tudi o izplačilih plač in drugih obveznosti do oškodovanca v družbi L... d. o. o.. Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje pa ne more omajati niti pritožbeno sklicevanje na izpovedbo priče S. P., zaposlenega v družbi E... d. o. o., kateri je tudi po oceni pritožbenega sodišča izpovedoval pristransko in v korist obdolženega S.J., zato mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo (7. točka sodbe).

12Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na objektivno nezmožnost izplačila plač in drugih obveznosti iz delovnega razmerja za oškodovanca. Čeprav je izvedenka finančne stroke A. D. po pregledu prilivov in odlivov družbe L... d. o. o. od leta 2012 do leta 2015 ugotovila, da je bila razlika v prilivih in odlivih družbe minimalna ter da družba od leta 2013 dalje ni imela dovolj prihodkov za normalno poslovanje, je sodišče prve stopnje na podlagi podrobnega pregleda izpisa prometa na TRR družbe pravilno ugotovilo, da je družba določena denarna sredstva vseeno imela (stanje na TRR na dan 19.3.2015 dobroimetje v znesku 2.280,95 EUR), vendar jih je namesto poplačil obveznosti do oškodovanca, namenila za poplačilo drugih obveznosti, ki so omogočali nadaljnje poslovanje družbe. Zato pritožba zagovornika, ki poskuša prikazati, da obdolženi ni kriv za očitano mu kaznivo dejanje in se pri tem sklicuje, da je družba L.... d. o. o. bila insolventa in ni mogla plačati obveznosti do oškodovanca, ne more biti uspešna, ampak nasprotno potrjuje, da sta obdolženca ravnala z direktnim naklepom, saj sta se zavestno odločila, da primarno oškodovancu plač, nadomestila plač v ustrezni višini in drugih obveznosti ne bosta plačala, temveč bosta dala prednost drugim upnikom družbe in na takšen način mimo določil Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) reševala poslovanje družbe in njen obstoj. Sodišče prve stopnje pa je pri zmožnostih plačil družbe do oškodovanega delavca, ki morejo biti vedno primarna obveznost delodajalca, podrobno pregledalo in v korist obdolžencev, iz izreka izpodbijane sodbe izpustilo tiste obveznosti do oškodovanca, ki jih družba glede na prejete prilive, dejansko ni zmogla plačati (25. točka sodbe).

13Pritožba pa ni uspešna niti, ko navaja, da oškodovancu ne pripada odpravnina ob upokojitvi. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi določila prvega odstavka 132. člena ZDR-1 pravilno zaključilo, da je oškodovancu delovno razmerje prenehalo na njegov predlog zaradi upokojitve ter da se po prenehanju delovnega razmerja pri družbi L... d. o. o., ni več nikjer zaposlil. Za okoliščine, da se 11.2.2015 ni upokojil, pa ni kriv oškodovanec, temveč obdolženca, ki nista poskrbela za plačilo prispevkov oškodovanca v letu 2015, v posledici česar si jih je oškodovanec moral plačati sam in se tako lahko upokojil šele s 1.6.2015. Zato se drugačna izvajanja pritožbe, da oškodovancu odpravnina ne pripada, ker mu delovno razmerje pri družbi L... d. o. o. ni prenehalo zaradi upokojitve, izkažejo za neutemeljena in v nasprotju s pravilno in popolno ugotovljenim dejanskim stanjem.

14Po vsem obrazloženem, in ker pritožba zagovornika tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev, ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je bilo potrebno pritožbo, vloženo zoper prvostopni krivdni izrek, zavrniti kot neutemeljeno.

15Zagovornik obdolženega S.J. se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, zato jo je pritožbeno sodišče preizkusilo na podlagi 386. člena ZKP, ker obsega pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo v korist obdolžencema. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo krivde obdolžencev in ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1) ter obdolžencema izreklo sankcijo opominjevalne narave, to je pogojni obsodbi. V njej je obdolženemu S.J. določilo ustrezno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo, prav tako je obema obdolžencema pravilno v skladu s tretjim odstavkom 57. člena KZ-1 določilo posebni pogoj, da morata oškodovancu E.P. v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe, nerazdelno povrniti premoženjsko škodo v znesku 3.251,47 EUR. Zato ni podlage za spremembo izrečene kazenske sankcije v korist obdolženca.

16Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obdolženega S.J. odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP), ko tudi pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Taksne tarife (tarife št. 7111, 71113, 7122) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca in zapletenosti obravnavane kazenske zadeve.