UPRS Sodba IV U 134/2016-10

I. Tožbi se ugodi. Dopolnilna odločba Upravne enote Velenje, št. 321-140/93 z dne 22. 7. 2016, v zvezi s sklepom o popravi Upravne enote Velenje, št. 321-140/93 z dne 13. 9. 2016, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Upravna enota Velenje (v nadaljevanju UE Velenje) je z izpodbijano dopolnilno odločbo zavrnila zahtevo pravnih naslednikov po pokojnem A.A. za odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD) za manjvrednost ekonomskega poslopja v višini 1.137,64 DEM. Odločitev, ki jo je v pritožbenem postopku potrdil drugostopenjski upravni organ, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, temelji na ugotovitvi, da je bilo A.A. premoženje podržavljeno z odločbo Okrajne zaplembene komisije v Šoštanju, št. 7/45 z dne 14. 11. 1945. Iz listinskih dokazov v upravnem spisu izhaja, da je bil A.A. v Avstrijo izseljen leta 1946, avstrijsko državljanstvo je pridobil leta 1954, umrl pa je leta 1958 v Avstriji, zato ni mogel izpolnjevati pogoja stalnega bivališča v Avstriji na dan 1. 1. 1960, določenega v Pogodbi med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (Finančna in izravnalna pogodba, v nadaljevanju FIP). Na omenjeni datum je imela prebivališče v Avstriji njegova žena B.B., ki je avstrijsko državljanstvo pridobila v letu 1954. Glede na navedene podatke in določilo drugega odstavka točke A priloge 1 FIP, je izpolnjevala pogoje za prejem odškodnine od države Avstrije, kar pomeni, da v skladu z drugim odstavkom 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ne šteje za upravičenko do denacionalizacije.

2Tožeča stranka je zoper navedeno odločitev vložila tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter navedla, da odločitev tožene stranke nasprotuje listinskim dokazom, ki se nahajajo v spisu, in temeljnemu načelu upravičenca do razlage pravnega predpisa. C.C. je bil že priznan status denacionalizacijskega upravičenca. Odločitev, da gre za osebo nemške narodnosti, nasprotuje ugotovitvi, da je bil C.C. priznan status državljana bivše FLRJ in sedaj državljana RS. Sklicuje se na določbo 70. člena ZDen in navaja, da je tožeča stranka v spis predložila uradna potrdila pristojnih organov Republike Avstrije, iz katerih izhaja, da niti C.C. niti B.B. nista bila upravičenca do prejema odškodnine za odvzeto premoženje od Republike Avstrije, ne po FIP, ne po drugem predpisu. Pravica do odškodnine je bila namreč vezana na obstoj državljanstva Avstrije oziroma nemško narodnost v času nacionalizacije premoženja, takrat pa je bil B.B. državljan FLRJ. Upravni organ ni imel niti pravice niti pooblastila, razlagati tuje pravo drugače, kot ga razlaga tuja država, zato gre za odločitev, ki je materialnopravno napačna. Tega stališča ne omaje niti odločitev Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 12. 2014. Z odločitvijo je kršena tudi določba 2. člena Ustave RS, zato je takšna odločba arbitrarna, kar izhaja iz potrdila z dne 12. 3. 2012, ki dokazuje, da premoženje ing. A.A. ni bilo zaseženo kot avstrijsko premoženje v smislu državne pogodbe in zato ni bil upravičen do izplačila odškodnine s strani Avstrije. Vse odločitve denacionalizacijskih organov temeljijo na posplošenem stališču, da so vse osebe, ki so bile izgnane ali izseljene, nemške narodnosti, zanemarjajo pa se številni dokazi in predhodne odločitve, ki takšni odločitvi nasprotujejo. Sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v postopek ponovnega odločanja. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

3Stranka z interesom, Slovenski državni holding d.d., ni podala odgovora na tožbo.

4Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in odgovor na tožbo, v katerem predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

5Tožba je utemeljena.

6V obravnavani zadevi je Upravno sodišče RS že odločilo s sodbo, št. I U 1421/2014-12 z dne 3. 3. 2015, s katero je ugodilo tožbi Slovenskega državnega holdinga (v nadaljevanju SDH) zoper takratno Ministrstvo za kmetijstvo in okolje ter dopolnilno odločbo UE Velenje, št. 321-140/93 z dne 28. 9. 2012, odpravilo v 1. in 2. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo UE Velenje v ponovni postopek. Predmet izpodbijanja v takratnem upravnem sporu je bila navedena odločba UE Velenje, na podlagi katere bi moral SOD oziroma SDH v treh mesecih od njene pravnomočnosti izročiti v korist upravičenca do denacionalizacije pok. A.A. obveznice SOD v višini 1.137,64 DEM kot odškodnino za manjvrednost ekonomskega poslopja. Sodišče je svojo odločitev obrazložilo s tem, da je bil zaključek prvostopenjskega upravnega organa o nemožnosti pridobitve odškodnine od tuje države za navedenega upravičenca, ki je predstavljal podlago za sprejem takratne izpodbijane odločitve, napačen oziroma vsaj preuranjen.

7Predmet spora v obravnavani zadevi je presoja sodišča, ali je na podlagi FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisov, podana podlaga za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen. Ta določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

8O tem je sprejelo stališče Ustavno sodišče v svoji odločbi, št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017, na tej podlagi pa je bilo sprejeto tudi stališče Vrhovnega sodišča v sodbi, št. X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017. Navedlo je, da se FIP in na njeni podlagi izdani izvedbeni predpisi (Zakon o vojnih in pregnanskih škodah - v nadaljevanju KVSG, Zakon o izgnanskih in preseljenskih odškodninah - v nadaljevanju UVEG in Zakon o prijavi škode) vsekakor nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali preseljenim osebam iz FLRJ. To izrecno izhaja iz prvega odstavka točke C 6. Priloge 1 k FIP, ki določa, da odškodnine po KVSG prejmejo avstrijski državljani, pregnani ali preseljeni z območja FLRJ. Iz besedila določb FIP pa ne izhaja, da je bil namen pogodbenih strank odškodovanje za vse vrste škode, ki so osebam nemške narodnosti nastale v zvezi z dogodki v drugi svetovni vojni. Odvzem premoženja po Odloku AVNOJ je glede na omenjene določbe FIP mogoče šteti med relevantne dogodke v drugi svetovni vojni, vendar je pomembna tudi opredelitev obsega oziroma predmeta odškodovanja. FIP se v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG. KVSG pa je v paragrafu 1 določal, da se vrača materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja predmetov gospodinjske opreme ali premičnih predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode, ki je nastala na avstrijskem ozemlju. Zato se upravičenja do odškodnine po njem ne morejo nanašati na premoženje, podržavljeno v takratni Jugoslaviji. Pač pa je bil za izvedbo FIP sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in preseljencem z območja izven Republike Avstrije.

9Namen UVEG, kot je opredeljen v paragrafu 1, je zagotavljanje pravic za dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode, in sicer prav tako kot odškodnina za gospodinjske predmete, odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravica do izravnave krivic, to je do dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski. Po navedenem tako iz paragrafa 1 KVSG in paragrafa I (2) UVEG izhaja enak obseg odškodovanja.

10Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji (npr. dohodkovni cenzus) mogoče šteti, da je oseba imela pravico dobiti odškodnino za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Pri tem ne bi bilo pomembno, kakšna je bila višina te odškodnine za to vrsto premoženja, saj ne gre za odločanje o konkretni pravici do odškodnine na podlagi FIP. Ni pa mogoče šteti, da so imeli prejšnji lastniki na tej podlagi možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine.

11To pomeni, da so bile do odškodnine po FIP oziroma UVEG upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Zato ni mogoče šteti, da so bile do te odškodnine upravičene tudi osebe, ki take škode niso utrpele, jim je pa bilo podržavljeno premoženje, npr. nepremičnine. Določbe FIP in izvedbenih predpisov take razlage ne omogočajo, saj taka vsebina iz besedila njihovih določb ni razvidna, prav tako to ne izhaja iz predmeta in cilja, kot sta ga opredelili pogodbeni stranki FIP. Da namen FIP in njegovih izvedbenih predpisov ni bil tak, izhaja tudi iz dejstva, da je bila Republika Avstrija zavezana za plačilo odškodnin za v takratni Jugoslaviji podržavljeno premoženje avstrijskim državljanom tudi na podlagi drugih mednarodnih pogodb (npr. na podlagi drugega odstavka 27. člena Avstrijske državne pogodbe in kasneje še na podlagi Pogodbe o priznanju odškodnin za nacionalizacijo zasebnih gospodarskih podjetij iz leta 1980).

12Po povedanem bi torej stališče, po katerem bi že možnost uveljavljanja odškodnine, npr. za gospodinjske predmete, pomenila izključitveni razlog za uveljavljanje denacionalizacije podržavljenih nepremičnin, pomenilo tudi različno obravnavanje prejšnjih lastnikov podržavljenih nepremičnin glede na to, ali so jim bili podržavljeni gospodinjski predmeti ali ne. To pa ni namen obravnavanega izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen (preprečiti dvakratno odškodovanje za odvzeto premoženje). Zato po presoji sodišča pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi ,prejšnji lastnik teh nepremičnin bil upravičen do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete, potrebne za opravljanje poklica.

13Pravica do odškodnine, kot je opredeljena v FIP in na njeni podlagi v UVEG, torej ni nujno pravica do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen v vsakem primeru odločanja o denacionalizaciji podržavljenega premoženja. Zato je stališče, na katerem temelji izpodbijana odločba, napačno, zaradi napačne uporabe materialnega prava pa že upravni organ, ki je sledil dotedanji sodni praksi, ni ugotavljal vseh, za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo odločilnih dejstev.

14Po obrazloženem sodišče ugotavlja, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar upravni organ, ki je sledil takratni sodni praksi, ni ugotavljal vseh za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo relevantnih dejstev. Zato je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo moral upravni organ upoštevati stališča sodišča, na katerih temelji ta sodba. Sodišče pripominja še, da morebitna ugotovitev, da prejšnji lastnik oziroma pravni nasledniki prejšnjega lastnika na podlagi FIP in predpisov, izdanih na njeni podlagi, niso dobili ali imeli pravico dobiti odškodnino za premoženje, ki je predmet v tem postopku obravnavane zahteve za denacionalizacijo, ne pomeni, da te odškodnine niso dobili oziroma je niso imeli pravico dobiti na kakšni drugi podlagi. V ponovnem postopku bo treba dopolniti ugotovitveni postopek ter upoštevajoč zgoraj navedeno ponovno odločiti o zadevi.

K točki II izreka:

15Ker je tožeča stranka s tožbo uspela, je bilo treba odločiti tudi o njeni zahtevi za povrnitev stroškov. Stroške za tožbo, ki jih je tožeča stranka priglasila, je sodišče priznalo upoštevaje tretji odstavek 25. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Stroške za tožbo je odmerilo v skladu s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu v pavšalnem znesku v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV v višini 62,70 EUR, torej skupaj 347,70 EUR. Tožena stranka jih je tožeči stranki dolžna povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila. Plačana sodna taksa pa bo skladno z določbo točke C. opombe 6.1. Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) vrnjena tožeči stranki po uradni dolžnosti.