UPRS Sodba IV U 127/2016-12

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog za napredovanje tožnice, zaposlene na Osnovni šoli A., v naziv svetnica ter ugotovila, da stroški postopka niso nastali.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je predlog za napredovanje tožnice vložila ravnateljica šole B.B. ter predlogu priložila mnenje učiteljskega zbora, fotokopije dokazil o tožničinem nadaljnjem izobraževanju in usposabljanju v vzgoji in izobraževanju ter fotokopije dokazil o opravljenem dodatnem strokovnem delu. Pri pregledu predloga in dokazil je tožena stranka ugotovila, da tožnica ob vložitvi predloga ni izpolnjevala vseh pogojev, ki so predpisani v prvem odstavku 11. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju Pravilnik), za napredovanje v naziv svetnica. Ugotovila je, da je imela tožnica ob vložitvi predloga za napredovanje v naziv pridobljen naziv svetovalec več kot pet let, da je bila pri delu nadpovprečno uspešna, da je z uspešno končanimi programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja izkazala dovolj točk (najmanj 7 točk), ni pa izkazala zahtevanega števila točk z opravljenim dodatnim strokovnim delom, torej najmanj 38 točk, od tega 18 točk za dodatna strokovna dela, ki jih je v skladu s Pravilnikom mogoče vrednotiti z najmanj tremi točkami. Po 2. alineji č) razdelka 20. člena Pravilnika ni bilo mogoče ovrednotiti sodelovanja tožnice na posamezni konferenci (SIRikt 2013 in Vivid 13) s štirimi točkami, ker je iz priloženih dokazil organizatorja konference razvidno, da je tožnica delo opravila v soavtorstvu. Prav tako iz seznama dodatnega strokovnega dela, v skladu z 2. alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika, ni bilo mogoče vrednotiti treh potrdil o udeležbi z referatom na 4., 14., in 16. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja C. (v nadaljevanju C.), ki so potekali v času od 11. do 12. 5. 2012, od 23. do 25. 4. 2014 in od 22. do 24. 4. 2015, saj se je na podlagi obvestil in anonimnih prijav pojavil dvom v verodostojnost izdanih potrdil. Tožena stranka je tako zavzela stališče, da se bo verodostojnost potrdil, ki jih je organizator (C.) izdajal strokovnim sodelavcem za sodelovanje na njihovih posvetih, preverjala s programom posveta, iz katerega bo razviden posamezen referent, naslov izvedenega referata ter kraj in čas izvedbe, tako da bo razvidna dejanska izvedba referata na mednarodnem posvetu. S stališčem, ki ga je tožena stranka zavzela v zvezi s predloženimi potrdili C., je bila tožnica obveščena in pozvana k ustrezni dopolnitvi vloge. Tožnica je predlog za napredovanje najprej dopolnila z vabili na 4., 14., in 16. mednarodni znanstveni posvet C., v katerih je navedeno, da se bo na posvetu odvijala razstava projektov, predstavitev projektnega dela in delavnice v sekcijah, nikjer pa ni eksplicitno razbrati, da se bodo na posvetih predstavljali referati, nato z osnutki programov konferenc, iz katerih je razviden okvirni načrt poteka posveta, ni pa razvidna izvedba referatov aktivnih udeležencev posveta. Nadalje je tožnica posredovala zbornike povzetkov za zgoraj navedene posvete, predlog pa je dopolnila tudi z dodatnimi potrdili in izjavami Organizacijskega odbora C., da je prejela dve potrdili za udeležbo s samostojnim referatom na 4. posvetu (maja 2012) ter potrdilo za udeležbo s samostojnim referatom na 14. in 16. posvetu (aprila 2014 in 2015). Priložila je tudi izjavo sodelavke, ki potrjuje njeno sodelovanje na 14. in 16. znanstvenem posvetu C., ne izkazuje pa izvedbe referata na mednarodnem posvetu. Tožena stranka je tožnico seznanila, da dokazila, ki jih je v zvezi s sodelovanjem na 4., 14. in 16. posvetu C. priložila v dopolnitvi predloga, ne zadostujejo za ovrednotenje v skladu z 2. alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika ter da se verodostojnost izdanih potrdil o sodelovanju na posvetih preverja izključno s programom posveta. Tožnica je predlog dopolnila še z izjavo, v kateri je izrazila nestrinjanje z dodatnimi zahtevami tožene stranke ter zagotovila, da so vsa priložena dokazila relevantna za ovrednotenje.

3Glede na prejeta opozorila, da potrdila o izvedbi referatov na simpozijih, ki jih organizira C., niso verodostojna, je tožena stranka preverjala relevantna dejstva v zvezi z organizacijo in izvedbo mednarodnih znanstvenih simpozijev C. v zadnjih letih ter na podlagi prejete dokumentacije različnih strank in predloženih dokazil organizatorja posveta, iz razlogov, ki jih obširno navaja v obrazložitvi odločbe, zaključila, da samih potrdil o izvedbi referata na mednarodnih posvetih v organizaciji C. ni mogoče vrednotiti v skladu z 20. členom Pravilnika. Ker tožnica v predlogu in dopolnitvah ni priložila programa posveta, s katerim bi izkazala samostojno izvedbo referata in na podlagi katerega bi bila izkazana mednarodna raven posveta, kot to za ovrednotenje določa Pravilnik, ni bilo mogoče tožničinega sodelovanja na posvetih C. vrednotiti v skladu z 20. členom Pravilnika. Ker tožnica ob vložitvi predloga za napredovanje ni kumulativno izpolnjevala vseh predpisanih pogojev iz prvega odstavka 11. člena Pravilnika, je tožena stranka zavrnila njen predlog za napredovanje v naziv svetnica, ker ni izkazala 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami.

4Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in toženi stranki očita nepravilno uporabo Pravilnika. V tožbi je navedla, da so navedbe v izpodbijani odločbi neutemeljene ter da je dostavila vsa dokazila, ki jih je v skladu s Pravilnikom dolžna predložiti. Glede na pozive, da vlogo dopolni, je tožnica vlogo dopolnjevala z dodatnimi listinami in potrdili. Priložila je tudi odločbo tožene stranke, s katero je bilo ugodeno vlogi za napredovanje v naziv na podlagi enakih potrdil in dokazov, kot jih je predložila tožnica. Mnenja je, da se tožena stranka v odločbi opira zgolj na določen listinski dokaz, kar pomeni poseg v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ostalih dokazov, ki jih je predložila tožnica, tožena stranka ni presojala niti jih ni obrazložila. Omejitev dokazovanja na točno določen dokaz je izjema, ki jo je treba predpisati in to z zakonom, ob upoštevanju načela sorazmernosti. Nadalje je tožnica navedla, da je seznanjena, da je tožena stranka v enakovrstnih zadevah in v drugih primerih, poleg že navedenega, izdajala odločbe o napredovanju v naziv na podlagi potrdil istega izvajalca mednarodnih posvetov. Tožnica z odločbami ne razpolaga, ima pa jih tožena stranka in zato naj jih sodišče od le-te tudi pridobi. Sodna praksa namreč napotuje na zavezanost upravnega organa, da v enakih primerih ob nespremenjenem predpisu odloča enako. Pravilnik je v letu 2016 povsem enak, kot je bil v letih 2013, 2014 in 2015, ko so bile izdane pozitivne odločbe na podlagi enakih listin istega organizatorja. Organizator posvetovanja C. iz varnostnih razlogov, zaradi zaščite avtorskih pravic in osebnih podatkov, toženi stranki ni predložil nekaterih dodatnih listin, tožena stranka pa do sedaj, v vseh prejšnjih primerih, dodatnih dokazov niti ni zahtevala, saj jih Pravilnik ne določa in ne zahteva. Če so nujni, naj jih sodišče zahteva od C.. Gre pa predvsem za sezname udeležencev, sezname referatov in podobno. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in naloži toženi stranki, da vlogi za napredovanje v naziv v celoti ugodi in izda odločbo o napredovanju v naziv, podrejeno pa, da zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe, ki jih v odgovoru na tožbo ponavlja in še dodatno utemeljuje. Navedla je, da je glede na pridobljene informacije tekom vodenja postopkov napredovanja v nazive, pozivala tožnico, kot tudi organizatorja posveta (C.), ki je (sporna) potrdila izdal, za predložitev dodatnih dokazil, ki bi ovrgla dvom v verodostojnost predloženih potrdil, vendar niti organizator posveta niti tožnica nista toženi stranki predložila zahtevanih dokazil. Tožena stranka je pojasnila, da program posveta v domačih in tujih strokovnih krogih predstavlja minimalni strokovni standard organizacije konference, kongresa ali simpozija ter da bi bilo zato s pomočjo programa mogoče ugotoviti, ali je tožnica dejansko izvedla referat. Mednarodne konference imajo vedno vnaprej določen program, iz katerega so razvidni referenti v plenarnem delu, vključno z naslovi in kratkimi vsebinami referatov, razvidna so tudi predavanja in delavnice, ki so navadno izvedene izven plenarnega dela. Pri tem je tožena stranka še poudarila, da se po določbah Pravilnika s štirimi točkami vrednosti vrednoti izključno izvedba referatov, ne pa tudi delavnic, predavanj ali kakšne druge oblike aktivnega sodelovanja, ki so se glede na predložena dokazila prav tako odvijali na zadevnih posvetih C. in ki se po Pravilniku vrednotijo z nižjim številom točk. C. je sicer v elektronski korespondenci navedel, da so posamezniki izvajali referate, vendar pa je iz predloženih potrdil razvidno le, da vsi udeleženci prejmejo potrdilo za udeležbo z referatom, ni pa razvidna dejanska izvedba referata. Iz poslanih dodatnih dokazil tožnice (vabila, osnutki programov, zborniki posvetov, izjava sodelavke) je prav tako razvidno le, da je tožnica na posvetu sodelovala s svojim prispevkom, ni pa razvidno, ali je bil prispevek izveden v obliki referata ali v kateri drugi obliki (delavnice, predavanja). Že iz tipologije COBISS izhaja, da gre pri referatu, predavanju, delavnici, članku... za različne oblike (znanstvenih) prispevkov, zato vsega tega ne gre enačiti. To izhaja tudi iz Pravilnika, ki vrednoti poster po a) razdelku, predavanje po b) razdelku, referat pa po č) razdelku 20. člena Pravilnika. Tožena stranka je nadalje navedla, da je tako v postopku presodila vsa dejstva in dokaze, s katerimi je razpolagala, zato ne drži očitek, da se izpodbijana odločba opira le na določen listinski dokaz in da so bile tožnici omejene možnosti dokazovanja. Ker tožnica ni predložila dokazil, ki bi potrdila verodostojnost predloženih potrdil, torej, da je dejansko izvedla referat na mednarodni konferenci, niti jih ni predložil organizator posveta, tožena stranka pa le-teh na drug način ne more pridobiti, je tožena stranka po načelu proste presoje dokazov in načelu materialne resnice ugotovila, da kljub dodatnemu ugotovitvenemu postopku ostaja dvom o verodostojnosti predloženih potrdil, zato podatkov o izvedbi referatov na 4., 14. in 16. mednarodnem posvetu v organizaciji C. ni bilo mogoče upoštevati kot dokazano materialnopravno relevantno dejstvo. V zvezi z očitkom o posegu v pravico do enakega varstva pravic, pa je tožena stranka pojasnila, da je njena dolžnost tudi, da na podlagi popolno ugotovljenega resničnega dejanskega stanja izda zakonito odločbo, kar je tudi predmet presoje sodišča v upravnem sporu in da tega vprašanja v konkretnem primeru ni mogoče reševati s posploševanjem na nedoločeno število drugih primerov. Kot neutemeljeno označuje tudi tožbeno navedbo, da organizator mednarodne konference ni želel predložiti programa konference zaradi zaščite avtorskih pravic in ščitenja osebnih podatkov. Po prepričanju tožene stranke namreč program mednarodne konference ne more biti avtorsko delo, pa tudi če bi bil, zakonodaja ne prepoveduje posredovanja le-tega za namen, za katerega ga je potrebovala tožena stranka. Prav tako seznam sodelujočih na konferenci, ki je javna prireditev, ne more biti osebni podatek, ki ga ni dovoljeno posredovati, sicer pa bi lahko organizator konference od udeležencev pridobil soglasje za posredovanje podatkov oziroma jih vsaj zaprosil za soglasje, česar pa ni storil. Tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo.

6Tožena stranka je pri svojih navedbah in stališčih vztrajala tudi v pripravljalni vlogi z dne 14. 4. 2017, v kateri se sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 1373/2016-11 z dne 4. 4. 2017, kjer je Upravno sodišče v podobni zadevi tožbo zavrnilo.

7Tožba ni utemeljena.

8Skladno z 11. členom Pravilnika lahko v naziv svetnik napreduje strokovni delavec, ki izpolnjuje pogoje, ki so določeni v prvem odstavku tega člena, med temi pogoji pa je tudi ta, da je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami (4. alineja prvega odstavka 11. člena Pravilnika).

9V obravnavanem primeru je sporno vrednotenje tožničinih dodatnih strokovnih del, ki so ovrednotena s tremi ali več točkami, konkretno tista, ki so ovrednotena po 2. alineji č) razdelka 20. člena Pravilnika, to je iz naslova izvedbe samostojnega referata na mednarodnem kongresu ali konferenci. Sporna je dejanska izvedba referatov na 4., 14. in 16. Mednarodnem znanstvenem posvetu C. (maj 2012, april 2014 in april 2015), ki jih za tožnico kot dodatno strokovno delo, ovrednoteno s štirimi točkami, uveljavlja v vlogi (predlogu) za napredovanje predlagateljica napredovanja (ravnateljica šole), saj tožena stranka potrdilom o udeležbi na teh konferencah s samostojnim referatom, odreka njihovo verodostojnost.

10Po presoji sodišča je tožena stranka pri točkovanju navedenih referatov oziroma pri vrednotenju navedenega strokovnega dela, iz razlogov, ki jih je obširno navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe, utemeljeno podvomila v verodostojnost potrdil o izvedbi referatov, ki jih je izdalo C. in ki so bili kot dokazilo priloženi predlogu za napredovanje. Tožena stranka je zato tožnico tudi utemeljeno pozvala na dopolnitev predloga, da dokaže resničnost izvedbe referatov na mednarodnih znanstvenih posvetih s predložitvijo programov posvetov, iz katerih bo razviden izvajalec referata, naslov referata in kdaj je bil referat izveden, torej dokazil, s katerimi bi bila izkazana dejanska izvedba spornih referatov. Predlagatelj napredovanja oziroma stranka postopka je namreč tista, ki mora svoje navedbe v vlogi tudi dokazati, hkrati pa ni ovire za to, da tožena stranka predložena dokazila oceni oziroma zahteva predložitev dodatnih dokazil, če meni, da predložena dokazila ne dokazujejo tistega, kar se v vlogi zatrjuje. Po 140. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora stranka za navedbe o dejanskem stanju, na katere opira svoj zahtevek, če ne gre za splošno znana dejstva, predložiti oziroma predlagati dokaze. Če stranka tega ne stori sama, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek. Upravni organ namreč mora skladno z 8. členom ZUP ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev v zadevi. V skladu z načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP), pa o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

11Iz izpodbijane odločbe in iz listin, ki so v spisu, izhaja, da je bila tožnica (in tudi predlagateljica napredovanja) pozvana na dopolnitev dokazil oziroma na predložitev dodatnih dokazil, ki bi ovrgla dvom v verodostojnost predloženih potrdil, in sicer zlasti na predložitev programov mednarodnih posvetov, iz katerih bi bil razviden posamezni referent, naslov referata ter čas in kraj izvedbe in s tem tiste ključne okoliščine, ki kažejo na dejansko izvedbo. Tožnica takšnih programov ni predložila. Kot je razbrati iz razlogov izpodbijane odločbe, navedene dejanske okoliščine, ki bi kazale na izvedbo referatov na mednarodnem posvetu, tudi niso razvidne iz ostalih dokazil, ki jih je tožnica predložila po pozivu na dopolnitev vloge oziroma predloga. Tožnica je v tožbi navedla, da organizator posveta toženi stranki ni želel predložiti dodatnih listin, s čimer je potrdila navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je tudi tožena stranka sama poskušala pridobiti od organizatorja posveta program posveta oziroma ustrezna dokazila, ki bi izkazovala izvedbo referatov, vendar tudi organizator posveta zahtevanih listin ni predložil. Tožena stranka, kljub svojemu prizadevanju po pridobitvi dodatnih dokazil, tako s strani tožnice kot organizatorja posveta, ni (pri)dobila ustreznih dokazil, ki bi izkazala oziroma potrdila verodostojnost predloženih potrdil, to je, da je tožnica dejansko izvedla referat na 4., 14. in 16. mednarodnem znanstvenem posvetu v organizaciji C. Glede na navedeno sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da je tožena stranka vztrajala na prav določenem listinskem dokazu ter da ni presojala tudi ostalih dokazov in da so bile s tem tožnici omejene možnosti dokazovanja. Vsekakor pa sodišče ni tisto, ki bi moralo pridobivati dokazila, kot je to predlagala tožnica v tožbi, saj mora trditve v vlogi izkazati predlagatelj napredovanja sam. Da tožena stranka ne bi pridobivala in presojala ostalih dokazov, torej ne drži, prav tako pa se sodišče, glede na navedeno, ne strinja s tožnico, da bi tožena stranka določbe Pravilnika nepravilno razlagala in uporabila.

12Po presoji sodišča pa je neutemeljen tudi tožbeni ugovor neenakega obravnavanja. Pri vsakem odločanju o napredovanju gre za specifičen primer, upoštevajo se okoliščine vsakega konkretnega primera posebej, ki pa (lahko) narekujejo različno postopanje oziroma presojo s strani pristojnih organov. Če se kasneje pojavi dvom v verodostojnost določenih listin, se lahko od predlagatelja napredovanja zahteva več, kot se je zahtevalo pred tem pri odločanju v drugih istovrstnih primerih, to pa je lahko podlaga za različno obravnavanje.

13Sodišče se strinja, da tožnica ni izkazala samostojne dejanske izvedbe referatov na mednarodni ravni na način, da bi bilo mogoče njeno sodelovanje na omenjenih posvetih C. vrednotiti v skladu z 2. alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika in tako v celoti pritrjuje ugotovitvam tožene stranke, na katere je ta oprla izpodbijano odločitev o zavrnitvi predloga za napredovanje tožnice.

14Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena oziroma skladna s Pravilnikom, je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zavrnilo kot neutemeljeno. Enako odločitev je sprejelo sodišče tudi v več primerljivih zadevah.

15Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).