VSL Sodba II Cp 713/2018

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točki I in III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se ugotovi, da nepremičnina z ID znakom: 000, v naravi stanovanje v pritličju, v izmeri 79,10 m2 uporabne površine, na naslovu Cesta, Ljubljana, s pripadajočo kletjo in shrambo ter parcelna št. 1 k.o. X, v naravi atrij k zgoraj navedenemu stanovanju, predstavljata skupno premoženje pravdnih strank, na katerem znaša delež tožeče stranke 30%, delež tožene stranke pa 70%. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je sodišče zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka v 15 dneh dolžna toženi stranki povrniti stroške v znesku 1.297,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve te sodbe dalje.

2Zoper to sodbo v njenem ugodilnem delu se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je po prepričanju sodišča prve stopnje tožena stranka pridobila denar za nakup nepremičnine kot posojilo in ne kot darilo. To naj bi izpovedali priča N. K. in tožnica, čeprav nobena od njiju ni vedela povedati mesečnih zneskov, ki naj bi jih tožeča stranka vračala bratu, niti tega, ali je bil domnevni kredit sploh v celoti poplačan. Nobena listinska dokumentacija njunih izpovedb ne potrjuje. Priča N. K. pa ni vedela niti izpovedati, komu naj bi tožeča stranka vračala kredit, ali je to oče, svakinja, ali brat. Nasprotno pa je tožena stranka zatrjevala, da mu je bil denar podarjen, zato ga ni nikoli vrnila. Brat tožene stranke je izpovedal enako kot tožena stranka, torej, da mu denarja brat ni nikoli vrnil, saj tega od njega tudi nikoli ni zahteval. Sodišče je enostavno sledilo izpovedi navedenih prič, ne da bi pri tem pojasnilo, zakaj ne verjame toženi stranki in ostalim zaslišanim pričam, ki so izpovedovale drugače oziroma prav nasprotno. Že iz zaslišanja priče N. K. jasno izhaja zelo negativen odnos do tožene stranke. Tožena stranka zadnjih 6 let sploh ni imela stikov z N. K., zato ni verjetno, da bi v zvezi s tem karkoli povedala tej priči, ni pa tudi nikoli razlagala o svojem materialnem položaju. Sodišče z začudenjem navaja, da tožena stranka, ki je vzela kredit junija 2010 v znesku 15.000,00 EUR za obnovo stanovanja, samo nekaj mesecev kasneje v letu 2010 ni imela denarja za nakup stanovanja in ga je dobila od brata. Svoj zaključek o posojilu (in ne darilu) utemeljuje s tem, da ni verjetno, da nekdo, ki ve, da bo v kratkem kupil stanovanje, se le nekaj mesecev prej odloči, da bo stanovanje obnovil namesto, da bi denar namenil za kupnino, kar pa potrjuje ravno nasprotno. Tožena stranka je vzela kredit za obnovo stanovanja, saj ji denarja za nakup ni bilo potrebno zagotoviti, ker ji ga je podaril brat. Poleg tega so bila pred vselitvijo v stanovanje potrebna obširna dela, ki so se morala izvesti, da so se sploh lahko vselili. Tožena stranka je resda aprila 2014 pridobila nov kredit v višini 15.000,00 EUR, vendar je iz novega kredita najprej poplačala dolg starega kredita v višini 8.000,00 EUR ter plačala 1.600,00 EUR kot polog za avto Peugeot in 3.000,00 EUR namenila za novo ograjo ter nekaj za omare, zato sploh ni imela realne možnosti, da bi vrnila sredstva bratu, kar pa se sploh ne sklada z izpovedbami zaslišanih prič. A. P. je povedal, da mu tožena stranka denarja ni vrnila, poleg tega pa sta tako tožnica kot N. K. govorili o domnevnem vračilu kredita v mesečnih zneskih in nikoli ni bilo govora o enkratnem izplačilu. V tem delu sodišče tudi ni kritično ocenilo spremembe navedb tožnice, ki je v svoji vlogi najprej zatrjevala, da je tožena stranka kredit M. P. vrnila iz sredstev pridobljenega novega kredita, ker naj bi slednja potrebovala denar za nakup novega avtomobila, kasneje na glavni obravnavi pa je tožnica zatrjevala, da naj bi tožena stranka vračala denar svakinji v mesečnih zneskih, ker naj bi jih morala M. P. polagati na račun. Poleg tega je tožnica na obravnavi celo zatrdila, da ne ve, od kje je tožena stranka dobila denar za domnevno vračilo M. P. Sodišče pa je napačno določilo tudi deleže pravdnih strank na skupnem premoženju, saj bi moralo toženi stranki prisoditi bistveno višji odstotek. Dohodki tožene stranke so bili bistveno večji kot dohodki tožnice in to tekom celotnega obdobja sklenjene zakonske zveze med pravdnima strankama. Upoštevati pa je potrebno tudi, da tožnica dohodkov, ki jih je prejela, ni porabila za skupne potrebe družine ampak zgolj lastne. Tožena stranka je predložila obširna dokazila o plačilu položnic obratovalnih stroškov nepremičnine, kar pa sodišče ni v ničemer upoštevalo. Dohodek tožnice pa je bil obremenjen tudi s preživljanjem njenega otroka iz prejšnjega razmerja, kar je sodišče sicer pravilno ugotovilo. Tožena stranka je mnenja, da je prispevala bistveno več za gospodinjska dela in predvsem skrb za skupna otroka kot tožnica. M. P. je izpovedala, da je bilo pri skrbi za otroke zagotovo več kot 65% dela na toženi stranki. N. K. je izpovedala, da je tožena stranka vozila otroke na razne aktivnosti, kot so drsanje, kar je potrdila tudi M. P. Delež, ki ga je določilo sodišče na skupnem premoženju, je v nasprotju z listinami, ki izhajajo iz spisa in na podlagi katerih bi tožencu pripadal višji delež. Zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, se ne da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Na tej podlagi pa je dejansko stanje v konkretnem primeru sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo. Glede na navedeno je sodba nepravilna tudi v stroškovnem delu.

3Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka in predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba vse razloge o odločilnih dejstvih in se da preizkusiti, zato zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana, toženi stranki pa tudi ni bila odvzeta možnost obravnavanja, kar zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je vse izvedene dokaze skrbno ocenilo in o dokaznih zaključkih jasno navedlo tudi vse razloge. Pravilna je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je brat toženca le temu denar za nakup stanovanja posodil in ne podaril. Sodišče prve stopnje je takšen zaključek naredilo na podlagi izpovedb tožnice in zaslišanih prič, predvsem N. K. in A. P. (brat toženca). A. P. je tako izpovedal, da je denar tožencu posodil rekoč, da ga bo že vrnil, ko mu bo šlo bolje. N. K., ki je bila prijateljica obeh pravdnih strank, pa je povedala, da je toženčev brat ali svakinja vzel kredit v znesku, ki ga je bilo potrebno doplačati, to posojilo pa je toženec bratu oziroma svakinji mesečno vračal. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, da je verjelo tožnici in pričam, ki so izpovedale, da je šlo za posojilo in ne darilo zato, ker toženčev brat in njegova žena nista razpolagala s kakršnimkoli presežkom denarja tako, da bi lahko znesek med 5.000,00 EUR do 6.000,00 EUR enostavno podarila sorodniku. Denarja, ki ga je od njiju prejel toženec, nista imela prihranjenega, pač pa je v ta namen M. P. vzela kredit, denar pa izročila možu, ki ga je nato izročil tožencu. Glede na to sodišče tudi utemeljeno ni verjelo priči A. P., da mu toženec denarja ni vrnil. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi v pravilnost dokazne ocene, da je šlo za posojilo in ne darilo. Dvoma v to dokazno oceno ne vzbuja niti dejstvo, da ne tožnica ne priča N. K. nista vedeli povedati, ali je toženec in kdaj svojemu bratu kredit vrnil v celoti ter v kakšnih mesečnih zneskih ga je vračal. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča utemeljeno verjelo izpovedbi priče N. K., čeprav ni točno vedela povedati, komu se je dejansko denar vračal, svakinji ali bratu toženca. Pritožbeno sodišče pa ob branju izpovedbe priče N. K. tudi ni zaznalo, da bi ta priča imela izrazito negativen odnos do toženca, kar navaja pritožba ali da toženca ne bi videla že šest let, kar izpostavlja pritožba. Očitno je toženec tej priči razlagal tudi o tem posojilu, pritožbeno sodišče o tej dokazni oceni sodišča prve stopnje ne dvomi. Sodišče prve stopnje je res zapisalo, da je toženec julija 2010 pridobil 15.000,00 EUR kredita in se odločil, da denar nameni za obnovo stanovanja in ne za nakup stanovanja, ki naj bi sledil v kratkem. Vendar iz te ugotovitve sodišče prve stopnje ne izpelje nobenega zaključka o tem, ali je s strani brata toženca šlo za posojilo ali za darilo. Zato pritožbena navedba v tej smeri ni utemeljena. Res pa sodišče prve stopnje ni verjelo tožencu, da ko je kasneje pridobil nov kredit v letu 2014 v znesku 15.000,00 EUR, del sredstev ni namenil za poplačilo posojila, ki mu ga je dal brat, temveč, da ga je v celoti namenil za druge potrebe. Takšna dokazna ocena je prepričljiva in vanjo pritožbeno sodišče ne dvomi.

6Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih nasprotij v navedbah tožnice, kot jih zatrjuje tožena stranka. Tožeča stranka je navedla, da je toženec posojilo poplačal z najetim kreditom v letu 2014, ko je bila tožnica zaslišana, pa je izpovedala o vračilu na roke vsak mesec, denar pa je svakinja polagala na svoj račun. Sodišče prve stopnje pa je nato ugotovilo, da je toženec posojilo vračal v mesečnih zneskih, da pa je posojilo poplačal tudi s pomočjo sredstev kredita, ki ga je prejel leta 2014. Te ugotovitve niso v ničemer nasprotju. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da sporno stanovanje sodi v skupno premoženje pravdnih strank.

7Pravilna pa je tudi odločitev o deležih pravdnih strank na skupnem premoženju. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil prispevek pravdnih strank kar zadeva skupna dela doma, v gospodinjstvu in skrb za otroka, uravnotežen. Glede na razliko v dohodkih pa je nato pravilno zaključilo, da je toženčev delež na skupnem premoženju 70%, tožničin pa 30%. Pritožba neutemeljeno izpostavlja zgolj pričanje ene od prič, svakinje toženca M. P., ki je ocenila, da je bilo pri skrbi za otroke zagotovo več kot 65% dela na toženi stranki, pri čemer je ta priča takšen delež ocenila le glede skrbi za otroke, ne pa tudi glede ostalih prispevkov v skupnem gospodinjstvu. Popolnoma normalno oziroma običajno je, da del dohodkov zakonec porabi tudi za lastne potrebe (toženec je omenjal parfume in obleke, ki naj bi jih kupovala tožnica), zato iz tega naslova toženec ne more doseči višjega deleža na skupnem premoženju. Ni pravno pomembno, kdo je dejansko plačeval položnice za obratovalne stroške, temveč je pomembno razmerje dohodkov obeh strank, iz katerih so se ti stroški krili. Glede na izpovedbe vseh ostalih zaslišanih prič je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da je bil prispevek obeh strank pri gospodinjskih delih in skrbi za otroke približno polovičen. Pritožba pa pri tem ne pove, v čem je odločitev o deležu pravdnih strank v nasprotju z listinami iz spisa. Sodišče je pri določitvi deležev ustrezno upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnica morala preživljati tudi otroka iz njenega prejšnjega razmerja. Pritožbeno zavzemanje toženca za višji delež po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljeno, saj je sodišče prve stopnje pri določitvi deležev ustrezno ovrednotilo vse prispevke pravdnih strank k pridobivanju skupnega premoženja, ki se upoštevajo na podlagi določbe drugega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR).

8Ker pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa ni storilo niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

9Zaradi pritožbenega neuspeha tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona).