VSL Sodba II Cp 797/2018

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati 34.056,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih, v izreku sodbe navedenih zneskov do plačila.

2Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev sodbe. Meni, da sodišče ni določno opredelilo pravne podlage spora niti ni pojasnilo, zakaj ni uporabilo specialnega določila 111/5 člena ZPIZ-2, ki ureja zastaranje zahtevkov za izplačilo neizplačanih pokojnin, starejših od treh let, vendar zgolj v primerih, ko je uživalec onemogočil redno izplačevanje pokojnin. Če upravičenec do pokojnine ni sam povzročil okoliščin, ki bi onemogočale redno izplačevanje pokojnin, a contrario zahtevki dedičev iz naslova neizplačanih pokojnin ne zastarajo. To specialno pravilo varuje dediče, ki podeduje zapadle neizplačane pokojnine, ki jih pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju niso bili aktivno legitimirani zahtevati. Zastaranje že po temeljni določbi 335. člena OZ ne more začeti teči, še preden bi upnik imel možnost zahtevati izpolnitev obveznosti od dolžnika. Sodba je napačna tudi, če bi šteli, da je zahtevek do tožene stranke na tožnika kot univerzalnega pravnega naslednika prešel iz njegove pravne prednice ter je vstopil v vse njene pravice in obveznosti. Pogrešanost osebe je že sama po sebi taka okoliščina oziroma nepremagljiva ovira, ki upniku (pogrešanemu) objektivno in dejansko onemogoča sodno uveljavitev izpolnitve svoje terjatve. Drugačni zaključki sodišča so absurdni in brez stvarno utemeljenih in razumnih razlogov. Sodišče je spregledalo obširna in argumentirana stališča tožnika, zakaj je pogrešanost osebe razlog za zadržanje zastaranja, ker upnik po 360. členu OZ zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Po prepričanju tožnika je tudi dejstvo pogrešanosti osebe upnika taka nepremagljiva subjektivna okoliščina. Pogrešana oseba dejansko ne more sama uveljavljati nobenih svojih pravic, niti sodno zahtevati izpolnitev terjatve od dolžnika pri sodišču. Bolj prožno uporabo določb o zastaranju in instituta zastaranja narekujejo tudi nekatere odločbe Ustavnega sodišča RS, zlasti odločba o zadržanju zastaranja odškodninskih terjatev izbrisanih oseb. Če je administrativni izbris osebe iz registra prebivalstva taka okoliščina, da je zaradi nje zadržan tek zastaranja, je po mnenju pritožnika še toliko bolj očitno, da zastaranje ne more teči, dokler je določena oseba (upnik) uradno pogrešana. Splošno znano je, da so lahko osebe razglašene za pogrešane, če so odsotne in nedosegljive iz znanih ali neznanih vzrokov. Tožnik je navedel, da nihče ni vedel, niti se nikoli ni ugotovilo, kam, zakaj, iz kakšnega vzroka je izginila njegova pravna prednica. Očitati tožniku, da ni navedel vzroka za pogrešanost, je povsem irelevantno. Ne glede na vzrok, pogrešana oseba ne more sama uveljavljati svojih pravic. Sodišče ni navedlo nobenega razumnega in logičnega razloga za razlikovanje dejanske zmožnosti uveljavljati svoje pravice med pogrešanimi osebami, glede na dejstvo, ali so znani vzroki njihove pogrešanosti (npr. ugrabitev) ali ne. Neargumentirano je zavrnjen tudi predlog za zaslišanje tožnika, ki bi lahko pojasnil, da je bila njegova prednica vsa leta nedosegljiva tudi policiji, da so jo iskali s tiralico, da nikoli ni bil odkrit vzrok njenega izginotja in da tudi zato ne more navesti vzroka zanj.

3Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Prvostopenjsko sodišče ni storilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Razlogi sodbe so jasni in popolni ter si ne nasprotujejo. V obrazložitvi sodbe je sodišče jasno in določno navedlo predpise, na katere je oprlo sodbo. Argumenti sodbe niso nerazumljivi niti samovoljni, tožniku na tej podlagi niso bile kršene ustavne pravice do enakega varstva ali odvzema pravice do sodnega varstva iz 22. in 23. člena Ustave RS. Odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje tožnika je pravilno utemeljena in obrazložena.

6Tožnik kot dedič po pokojni Š. S. zahteva od toženca izplačilo zapadlih pokojnin, ki ji ob njeni smrti še niso bile izplačane (sporno je obdobje od februarja 2007 do maja 2012). Pokojna Š. S. je bila po trditvah tožnika pogrešana že od leta 2004 dalje, zato je bila s sklepom nepravdnega sodišča¹ razglašena za mrtvo z dnem 1. 3. 2014. Tožena stranka je takoj po pozivu tožnika, da je dedič po pokojni Š. S., izplačala njeno pokojnino, a le za čas treh let od poziva do razglasitve za mrtvo (torej za obdobje od 1. 6. 2012 do 1. 3. 2014).

7Pri odločanju o utemeljenosti tožnikovega zahtevka za izplačilo pokojnine po pokojni materi za sporno obdobje od februarja 2007 do maja 2012 je prvostopenjsko sodišče materialno pravo pravilno uporabilo. Tožnikov zahtevek temelji na določbi šestega odstavka 111. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ki določa, da se zapadli denarni prejemki, ki ob smrti uživalca pravice oziroma zavarovanca niso bili izplačani, lahko podedujejo in izplačajo dedičem na podlagi ustreznih dokazil do dneva smrti. Med pravdnima strankama je torej spor o pravici do izplačila podedovane terjatve ter v tem okviru spor o tem, ali je ta del terjatve zastaran². Po petem odstavku 111. člena ZPIZ-2 se zapadli mesečni zneski pokojnine, ki niso mogli biti izplačani zaradi okoliščin, ki jih je povzročil uživalec, izplačajo največ za tri leta nazaj, računano od dneva vložitve zahteve za izplačilo.

8Po prepričanju pritožbenega sodišča glede na naravo spora in tudi sicer citirane določbe ni mogoče razlagati tako, kot tožnik v pritožbi, namreč, da zahtevki za izplačilo neizplačanih pokojnin, starejših od treh let, zastarajo zgolj v primeru, če je uživalec onemogočil redno izplačevanje pokojnin, sicer pa zahtevki ne zastarajo, če upravičenec do pokojnine ni sam povzročil okoliščin, ki bi onemogočale redno izplačevanje pokojnin. V citirani določbi gre zgolj za posebno ureditev in omejitev izplačila pokojnin za nazaj v primerih, ki jih je zakrivil uživalec pokojnine. Zato vprašanje zastaranja tovrstnih terjatev ni mogoče vezati na določbe ZPIZ-2, pač pa jih je treba presojati po določbah Obligacijskega zakonika (OZ).

9Pravilna je presoja prvostopenjskega sodišča, da je tožnikova terjatev do tožene stranke za izplačilo mesečnih pokojnin po pokojni Š. S. zastarala. Občasne terjatve (347. člen OZ) zastarajo v treh letih od zapadlosti posameznega obroka. Ker je zadnja zahtevana pokojnina zapadla v plačilo 31. 5. 2012, je triletni zastaralni rok iztekel 31. 5. 2015, torej pred vložitvijo tožbe 12. 4. 2016.

10Pravilni so razlogi sodbe tudi v delu, ko je zavrnilo tožnikov ugovor, da je prišlo do zadržanja zastaranja v obdobju odkar je bila Š. S. pogrešana pa do njene razglasitve za mrtvo 1. 3. 2014. OZ v 360. členu določa, da zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Tožnik je podedoval terjatev pokojne matere Š. S., ki je bila šele z dnem 1. 3. 2014 razglašena za mrtvo, kar pomeni, da je do tega dne veljala za živo osebo. Tožnik je v postopku obširno utemeljeval, zakaj sam ni mogel uveljavljati terjatve, saj je bila njegova mati pogrešana in nedosegljiva tudi svojcem, a tudi, da ravno zato, ker je bila pogrešana in nedosegljiva, tudi sama ni mogla ščititi svojih pravic in interesov in uveljavljati zahtevkov do pokojnine. V pritožbi tožnik kot bistveno izpostavi, da pogrešana oseba, ki je pogrešana iz nepojasnjenih in neznanih razlogov, ne more sama uveljavljati svojih pravic, zato naj bi že sama po sebi ta okoliščina predstavljala nepremagljivo oviro v smislu določbe 360. člena OZ, ki je podlaga za zadržanje zastaranja. Prvostopenjsko sodišče je v celoti in pravilno obrazložilo, v čem je bistvo zadržanja zastaranja po tej določbi in zakaj v obravnavani zadevi niso izpolnjeni zakonski pogoji zanj. Zadržanje povzročijo tiste objektivne ali subjektivne ovire, ki imajo takšno težo oziroma pomen, da upniku dejansko preprečijo uveljavljanje zahtevka pred sodiščem³. Kot nepremagljive ovire je sodna praksa ocenila na primer bolezen ali poškodbo, zaradi katerih je bil upnik hospitaliziran, ugrabitev, nahajanje na vojnem območju v tujini, v določenih primerih tudi prestajanje kazni zapora. Ker tožnik ničesar v tej smeri ni zatrjeval, sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je do razglasitve za mrtvo šteti, da pri Š. S. ni izkazanih nobenih ovir, ki bi ji onemogočale pred sodiščem ali pri toženi stranki neposredno uveljavljati svojih pravic do izplačila starostne pokojnine. Dejstvo, da tožnik oziroma nihče drug ni vedel, kje se Š. S. nahaja, ne zadošča za sklep o obstoju nepremagljivih subjektivnih ovir, ki bi ji preprečile pravočasno uveljavljanje zahtevkov. Iz razlogov, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče v 10. točki obrazložitve sodbe, se glede na okoliščine te zadeve tudi ni mogoče sklicevati na bolj prožno uporabo določb OZ zadržanju zastaranja, kot izhaja iz odločb Ustavnega sodišča RS glede oseb, ki so bile ob uveljavitvi osamosvojitvene zakonodaje izbrisane iz registra stalnega prebivalstva⁴.

11Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

¹ Sklep Okrajnega sodišča v Sevnici N 2/2014 z dne 19. 1. 2015.
² O pravni naravi spora v tej zadevi se je že opredelilo VSRS s sklepom VIII R 15/2017 z dne 5. 9. 2017, ko je odločalo v sporu o pristojnosti.
³ Obligacijski zakonik, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, komentar k 360. členu in dr. Matija Damjan, Pretrganje in zadržanje zastaranja terjatev, Pravni letopis, letnik 2015, stran 171.
⁴ Up-124/14 in U-I-45/14, Up-1177/12 in Up-1141/12 ter Up-1195/12.