VSM Sklep IV Kp 19410/2015

Pritožba obsojenega D.K. se zavrne kot neutemeljena.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega v zvezi z drugim odstavkom 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) kot prepozen zavrglo predlog obsojenega D.K. za nadomestitev kazni zapora z opravljanjem dela v splošno korist, ki ga je podal dne 20. 8. 2018.

2Proti temu sklepu se je obsojenec pravočasno pritožil. V pritožbi navaja, da je rok za vložitev predloga za nadomestitev kazni zapora z opravljanjem dela v splošno korist zamudil, ker je prava nevešč, saj je prvič obravnavan v kazenskem postopku in se ni zavedal posledic, zagovornik pa je po izreku sodbe pogojeval informacije glede stanja zadev s predplačilom, za katerega pa ni imel sredstev. Prosi, da se mu omogoči vrnitev v prejšnje stanje, ker je bil ob vsem že navedenem prepričan, da mora počakati na poziv in nato prositi za alternativno sankcijo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko je predlog obsojenega za nadomestitev kazni zapora z opravljanjem dela v splošno korist, ki ga je podal 20. 8. 2018, na podlagi določb tretjega in drugega odstavka 129.a člena ZKP zavrglo kot prepozen. Tako svojo odločitev je v napadenem sklepu tudi tehtno obrazložilo. Obsojencu je bila pravnomočna sodba, s katero mu je bila izrečena kazen zapora, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje vročena dne 5. 6. 2018 (točka 4 obrazložitve), 15 dnevni rok za vložitev predloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ali za izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, za hišni zapor ali za izvršitev kazni zapora z vikend zaporom, pa je iztekel 20. 6. 2018, kar tudi predstavlja zadnji dan roka, ko bi sodišče predlog obsojenca lahko še štelo za pravočasnega (točka 6 obrazložitve sklepa).

515 dnevni rok iz 129.a člena ZKP je zakonski rok. Po določbi prvega odstavka 87. člena ZKP se roki, ki so določeni v tem zakonu, ne smejo podaljšati, razen če to zakon izrecno ne dovoljuje. V ZKP ni določbe, ki bi dovoljevala podaljšanje roka iz 129.a člena ZKP, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da predlog obsojenca, ki ga je podal po izteku zakonskega roka, zavrže kot prepoznega.

6Vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka pa dovoli sodišče le v primerih, določenih v prvem odstavku 89. člena ZKP, pri čemer v obravnavanem primeru ne gre za enega od primerov, naštetih v navedeni zakonski določbi. Po njej dovoli sodišče vrnitev v prejšnje stanje le obdolžencu, ki iz upravičenih razlogov zamudi rok za napoved pritožbe ali rok za pritožbo zoper sodbo ali zoper sklep o varnostnem ali vzgojnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi, če v 8 dneh po prenehanju vzroka, zaradi katerega je zamudil rok, vloži prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje in obenem z njo tudi napove pritožbo oziroma odda tudi pritožbo. Obsojenec pa je zamudil rok za vložitev predloga za izvršitev kazni zapora na enega od alternativnih načinov izvršitve, navedenih v 129.a členu ZKP.

7Po obrazloženem se pokaže, da je napadeni sklep pravilen in zakonit, pritožba obsojenca pa neutemeljena. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).