VSL Sodba II Kp 36965/2016

I. Pritožbama zagovornikov obtoženih A. A. in B. B. se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženi A. A. in B. B.

oprostita obtožbe,

da sta:

1. A. A. pri opravljanju gospodarske dejavnosti, zato, da bi komu drugemu pridobila protipravno premoženjsko korist, zlorabila svoj položaj in prekoračila svoje pravice, ki jih ima na podlagi zakona, B. B. pa ji je pri tem pomagala,

s tem, da je v ..., od 5. 10. 2012 do 15. 10. 2012, kot v. d. direktorica Ljudske univerze X, zato, da bi B. B. pridobila protipravno premoženjsko korist, izpeljala postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti delavki B. B., čeprav niso bili dani pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 88. člena ZDR in tako na škodo javnega zavoda LUX pridobila B. B. protipravno premoženjsko korist v višini 14.890,00 EUR, kolikor je znašala izplačana odpravnina, B. B. pa ji je pri tem pomagala tako, da je vse očitke v postopku priznala;

2. B. B. zato, da bi sebi pridobila protipravno premoženjsko korist, spravila koga z lažnivim prikazovanjem v zmoto, da je v škodo svojega premoženja kaj storil,

s tem, da je B. B. na Zavod RS za zaposlovanje, dne 17. 12. 2012, vložila vlogo za uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti s prilogami, ki so izkazovale, da je prišlo do odpovedi njene pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, s čimer je predstavnika ZRSZ zapeljala v zmoto, da je izdal Odločbo št.: ..., z dne 31. 12. 2012, na podlagi katere je od 16. 12. 2012 do 23. 8. 2014 prejemala nadomestilo za primer brezposelnosti in si tako na škodo ZRSZ pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 13.672,56 EUR neto, kolikor je znašalo izplačano nadomestilo za primer brezposelnosti,

s čemer naj bi storili:

- obtožena A. A. z dejanjem pod točko 1 izreka kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1

- obtožena B. B. pa z dejanjem pod točko 1 izreka pomoč h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1, z dejanjem pod točko 2 izreka pa kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1.

II. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženk ter potrebni izdatki in nagradi njunih zagovornikov, bremenijo proračun.

III. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se oškodovanka Ljudska univerza X s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

1Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo spoznalo za krivi obtoženi A. A. storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1 (točka 1 izreka), B. B. pa storitve pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1 (točka 1 izreka) in kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 (točka 2 izreka). Izreklo jima je pogojni obsodbi, v katerih jima je določilo kazni in sicer obtoženi A. A. sedem mesecev zapora, obtoženi B. B. pa za kaznivo dejanje pod točko 1 izreka sedem mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2 izreka pa pet mesecev zapora, nato pa ji na podlagi določb o steku določilo enotno kazen enajst mesecev zapora, obema preizkusno dobo treh let ter nadaljnji pogoj, da obtoženki v roku šest mesecev po pravnomočnosti sodbe plačata oškodovani Ljudski univerzi X, vsaka znesek 7.445,00 EUR, obtožena B. B. pa tudi, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe plača znesek 13.672,56 EUR, ki predstavlja premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem. Sodišče je še odločilo, da sta obtoženki A. A. in B. B. dolžni plačati oškodovanki Ljudski univerzi X, vsaka znesek 7.445,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 10. 2012 dalje do plačila. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanko Ljudsko univerzo X s preostankom premoženjskopravnega zahtevka napotilo na pravdo. Skladno z določbami 74. in 75. člena KZ-1 je obtožena B. B. dolžna plačati še znesek 13.672,56 EUR, ki predstavlja premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem. Obtoženima je sodišče na podlagi tretjega odstavka 95. člena ZKP naložilo v plačilo in sicer vsaki polovico stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sicer stroške pričnin vsaki v znesku 5,32 EUR ter nadaljnje stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo znani. Sodno takso pa je na podlagi tar. št. 7112 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi s tar. št. 71113 ZST-1 odmerilo za vsako obtoženko v znesku 200,00 EUR, po tar. št. 7301 ZST-1 pa za vsako obtoženko v znesku 105,00 EUR.

2Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki obeh obtoženih. Zagovorniki obtožene A. A. so se pritožili iz vseh pritožbenih razlogov ter višjemu sodišču predlagali, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, še podrejeno pa, da obtoženi izreče milejšo kazensko sankcijo. Tudi zagovornik obtožene B. B. se je pritožil iz vseh pritožbenih razlogov ter višjemu sodišču predlagal, da opravi glavno obravnavo in na njej ponovno zasliši obtoženki ter pričo C. C., Č. Č. in D. D. podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko oprosti obtožbe, še podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom oziroma senatom. Na pritožbi zagovornikov obtoženk je odgovorila državna tožilka in predlagala njuno zavrnitev.

3Seja senata pritožbenega sodišča je bila opravljena v navzočnosti obtoženk A. A. in B. B. ter njunih zagovornikov, odvetnikov E. E. iz Odvetniške pisarne ... iz Ljubljane in F. F. iz Ljubljane ter skladno z določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP kljub temu, da se je državni tožilec (ob izkazanem obvestilu) ni udeležil.

4Pritožbi sta utemeljeni.

5Po presoji razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb zagovornikov obeh obtoženih ter po proučitvi podatkov spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva glede obravnavanih kaznivih dejanj pravilno ugotovilo, vendar je napravilo napačen zaključek, ko je ocenilo, da je onkraj razumnega dvoma dokazano, da sta obtoženki storili kazniva dejanja na način in v obsegu, kot jima očita obtožba, na kar utemeljeno opozarjajo pritožniki.

6Sodišče prve stopnje je tako spisovno skladno in pravilno ugotovilo, da je bila obtožena B. B. v javnem zavodu Ljudska univerza X (LUX) kot direktorica zaposlena od 11. 3. 1991 do 30. 9. 2012, 30. 6. 2012 pa je podala odstopno izjavo z mesta direktorice, ki jo je svet Zavoda LUX sprejel 12. 7. 2012 z odpovednim rokom tri mesece in istega dne na njeno mesto kot v.d. direktorico na predlog obtožene B. B. imenoval obtoženo A. A. Obtožena B. B. je odstopila od mandatne pogodbe z mesta direktorica iz osebnih razlogov, nato pa dne 1. 10. 2012 z LUX sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto organizator izobraževanja. Dne 15. 10. 2012 pa je obtoženi B. B. delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Iz spisovne dokumentacije tudi izhaja, da je obtožena B. B. dne 9. 10. 2012 podpisala sporazum o višini odpravnine, ki ji je bila izplačana 18. 10. 2012 v znesku 14.980,50 EUR. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti pa je obtožena B. B. dne 17. 12. 2012 skupaj z vlogo za uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti predložila Zavodu za zaposlovanje Republike Slovenije, Območna enota X, ki ji je nato 31. 12. 2012 izdal odločbo, na podlagi katere je od 16. 12. 2012 do 23. 8. 2014 prejemala nadomestilo za primer brezposelnosti tako, da ji je bilo iz tega naslova izplačano skupno 13.672,56 EUR neto.

7Oceno, da je bila predmetna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti obtoženi B. B. fiktivna (ni odražala dejanskega stanja, zakonski razlog nesposobnosti ni bil izkazan, prikrivala je pravo voljo pogodbenih strank – obtoženk, da se obtoženi B. B. omogoči, da preneha z zaposlitvijo na LUX še pred izpolnitvijo pogojev za upokojitev ter pridobi odpravnino in pravico do nadomestila za primer brezposelnosti), je sodišče prve stopnje gradilo predvsem na časovni dinamiki izpeljave postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti obtoženi B. B., kateri pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča dalo preveliko težo, ker je pri tem neživljenjsko, nekritično in strogo formalistično upoštevalo le pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki jo je obtožena B. B. sklenila dne 1. 10. 2012 z LUX-om in sicer za delovno mesto organizator izobraževanja, kar upravičeno uveljavlja obramba.

8Res je, da je obtoženi B. B. delovno razmerje pri LUX-u prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti komaj 15 dni po nastopu službe na novem delovnem mestu organizator izobraževanja (obvestilo o uvedbi postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in vabilo na razgovor, je bilo obtoženi B. B. vročeno 10. 10. 2012, dan pred tem, torej 9. 10. 2012 pa je kot izhaja iz spisovne dokumentacije obtožena B. B. podpisala sporazum o višini odpravnine), vendar pri tem ni mogoče mimo dejstva, da je v resnici šlo za nadaljevanje delovnega razmerja obtožene B. B. pri LUX-u, saj je, kot je bilo že uvodoma navedeno, bila pred tem kot direktorica zaposlena v LUX-u od 11. 3. 1991 do 30. 9. 2012. Zato se ocena o sposobnosti oziroma nesposobnosti obtožene B. B. za opravljanje delovnih obveznosti za delovno mesto organizator izobraževanje ne more nanašati strogo formalno le na časovno obdobje 15-tih dni po nastopu službe na novem delovnem mestu organizator izobraževanja, temveč tudi na časovno obdobje, ko je bila obtožena B. B. zaposlena kot direktorica LUX-a. Še posebej zato, ker je obtožena B. B. od mandatne pogodbe z mesta direktorice odstopila iz osebnih razlogov, ki so bili očitno, kot izhaja iz dokaznega postopka, prisotni na strani obtoženke tudi v nadaljevanju, ko je sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, za delovno mesto organizator izobraževanja. Sodišče prve stopnje sicer sprejema zagovor obtožene B. B., da je v kritičnem času preživljala težke življenjske preizkušnje (bolezen njene matere in z njo povezane obremenitve, kronična bolezen sečil pri obtoženki in stres, ki ga s seboj prinaša odgovornost za vodenje), ki so lahko vir psihične in fizične preobremenjenosti ter lahko vplivajo tudi na delovno uspešnost, vendar neprepričljivo sklicujoč se na "skromno" zdravstveno dokumentacijo in trajanje bolniškega staleža zaključi, da navedene težke življenjske preizkušnje ne prepričajo sodišča, da je bila iz tega razloga pri obtoženi B. B. podana nesposobnost za opravljanje dela na delovnem mestu organizator obraževanja. Splošno znano je namreč, da se ljudje s t. i. izgorelostjo zatečejo k zdravniku in bolniškemu staležu zelo pozno, ko so znaki izgorelosti že očitni in jih okolica že prepoznava in dojema kot moteče. Le to smiselno izhaja tudi iz izpovedb prič Č. Č. (prej ...) in D. D. ki sta potrdili zagovor obtoženk, da je bila obtožena B. B. psihično nesposobna opravljati delo direktorice, da je bila odsotna in je delo ostajalo neopravljeno ter se je dejansko preložilo na ramena ostalih zaposlenih, ki so ji "krili hrbet" (obtožene A. A. in Č. Č.). Imenovanim pričam sodišče sicer neutemeljeno odreka verodostojnost z obrazložitvijo, da je njuna izpovedba nelogična in deluje naučeno, da naravnost bode v oči kako oba opisujeta obtoženo B. B. z uporabo izraza "moteča", ki se pojavi tudi v zagovoru obtoženke in sicer ni običajen izraz, s katerimi bi ocenjevali delo nadrejenega ali opisovali nesposobnost za opravljanje delovnih nalog, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča ne vzdrži kritične presoje. Na tem mestu zagovornik obtožene B. B. povsem korektno in upravičeno uveljavlja, da iz zapisnikov o zaslišanju imenovanih prič izhaja, da sta vsaka na svoj način in s svojega pogleda oziroma zornega kota, glede na njuno delovno mesto opisovala opravljanje del in nalog ter stanje obtožene B. B. in to z različnimi izrazi in ne le z izrazom "moteča", ki ga izpostavlja izpodbijana sodba. Pritožbeno sodišče se tako ne more pridružiti oceni prvostopenjskega sodišča, da je šlo za naučeni in za potrebe tega kazenskega postopka usklajeni izpovedi imenovanih prič. Delovno mesto organizator izobraževanja sicer ni tako zahtevno kot mesto direktorice LUX-a, a vendarle zahteva določeno stopnjo "intelektualnega aranžmaja", ki ga očitno obtožena B. B. zaradi prej navedenih osebnih razlogov ni dosegala v takem obsegu, kot se je od nje pričakovalo. Na tem mestu obramba utemeljeno uveljavlja, da je priča Č. Č., kateri sodišče sicer neupravičeno odreka verodostojnost, potrdila zagovor obtoženk tudi v delu, da je bila obtožena B. B. zadolžena za oba projekta P. in e-asistent in da ju ni realizirala v roku ter da je po odstopu obtožene B. B. odgovornost za naveden projekt prevzela ona/torej priča Č. Č. Glede teh projektov sodišče sicer sledi izpovedi priče G. G. z utemeljitvijo, da je njena izpovedba bolj logična od izpovedbe priče Č. Č. in sicer, da je bila vloga obt. B. B. kot direktorice pri teh projektih zgolj formalna, dejansko pa je bila izvedbena raven prepuščena nižjim kompetencam Č. Č. – e-asistent, obt. A. A. pa projekt P. Vendar pri tem sodišče ne upošteva, da priča G. G. o samem dejanskem izvajanju projektov (kako so se rokovno in vsebinsko izvajali) ni vedela ničesar, medtem ko so bile v tem delu izpovedbe oziroma zagovora obtoženih in priče Č. Č. skladne. V luči vsega povedanega se tako argumenti sodišča, s katerimi je še dodatno utemeljevalo oceno, da je šlo za fiktivno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2012 iz razloga nesposobnosti v točki 8, kjer je izpostavilo neskladje med delovnimi nalogami, ki so bile obtoženi B. B. določene na novem delovnem mestu organizator izobraževanja, z delovnimi nalogami, ki jih obtožena B. B. po zagovoru obeh obtoženk ni pravočasno opravila, izkažejo kot neprepričljivi. V zvezi z podano namero odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga obtoženi B. B., ki jo je podala obtožena A. A. na kolegiju dne 5. 10. 2012, pa je slednja sodišču pojasnila, da ji je obtožena B. B. potem tudi sama povedala, da ne dosega pričakovanih rezultatov niti na novem delovnem mestu, s tem da dela ne zmore več opravljati pravočasno, le to pa je potrdila tudi obtožena B. B. v svojem zagovoru, kar pa je imelo za posledico spremembo odpovednega razloga (sodišče prve stopnje sicer protispisno ugotavlja, da obtožena A. A. ni pojasnila spremembo odpovednega razloga).

9V zvezi z nadaljnjimi argumenti sodišča, s katerimi utemeljuje oceno o fiktivnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti obtoženi B. B., ki zadevajo načrtovano izplačilo delovne uspešnosti direktorici obtoženi B. B., ki ga je preprečila interventna zakonodaja – zapisnik seje Sveta zavoda LUX z dne 12. 7. 2012 ter mentorski dodatek, pa obramba ponuja "uravnotežene" argumente, da se je načrtovano izplačilo delovne uspešnosti direktorici obtoženi B. B. nanašalo na njeno delovno uspešnost v letu 2011, ko o njeni nesposobnosti zaradi osebnih razlogov še ni bilo govora, ter da mentorstvo – uvajanje delavke, ki jo je Javni zavod LUX pridobil na javnem razpisu za učno pomoč – skupaj sta delali izbor slušateljev in izobraževanja osnovne šole za odrasle, ki so imeli učne težave, za obtoženo B. B. ni predstavljalo nobene posebne večje obremenitve, še posebej ob dejstvu, da je tudi sicer občasno sama vodila oddelek osnovne šole za odrasle ob nadomeščanju delavk na porodniškem dopustu in podobno. Drži, da je obtožena B. B. podpisala sporazum o višini odpravnine že 9. 10. 2012, torej še preden je dne 10. 10. 2012 prejela obvestilo o uvedbi postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in vabilo na zagovor, vendar le to po oceni pritožbenega sodišča, ob upoštevanju vsega do sedaj povedanega, ne izkazuje s potrebno gotovostjo, da sta obtoženki zasledovali pridobitev protipravne premoženjske koristi obtoženi B. B., saj bi slednji pripadala odpravnina tudi v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dejstvo pa je tudi, da je obtožena B. B. v konkretnem primeru soglašala, da se ji sicer po zakonu pripadajoča odpravnina zmanjša skoraj za 10.000,00 EUR. V zvezi z navedbo sodišča, da sta obtoženki z očitanim ravnanjem prikrili dejstvo, da je šlo za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, pa je na mestu pripomba obrambe, da življenjsko gledano delavec, ki je zaposlen za nedoločen čas kaj takega nikoli ne bo storil razen, če bo v to prisiljen, ali pa bo v zmoti, saj bi se s tem kar sam prikrajšal za obstoječe pravice iz delovnega razmerja, ki mu po zakonu pripadajo. Nesprejemljiva pa je tudi primerjava, ki jo sodišče opravi med obravnavano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti obtoženi B. B. z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu LUX-a D. D., sicer iz istega odpovednega razloga nesposobnosti, saj ne upošteva ključnih individualnih specifičnih okoliščin tako na strani obtožene B. B. kot na strani delavca D. D., ki pa vendarle niso primerljive v takem smislu, kot jih označuje izpodbijana sodba.

10Glede na vse navedeno sodišče druge stopnje sprejema pritožbene navedbe, da izveden dokazni postopek ni potrdil s potrebno gotovostjo tezo tožilstva, da je v konkretnem primeru šlo za fiktivno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti obtoženi B. B., s tem pa naj bi obtožena A. A. zlorabila svoj položaj in prekoračila svoje pravice ter tako na škodo Javnega zavoda LUX pridobila obtoženi B. B. protipravno premoženjsko korist v višini 14.890,00 EUR (iz spisovne dokumentacije izhaja višina 14.980,50 EUR), kolikor je znašala izplačana odpravnina, pri tem pa naj bi ji slednja obtoženka pomagala tako, da je vse očitke v postopku priznala, v nadaljevanju pa naj bi obt. B. B. s predložitvijo fiktivne pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti neupravičeno prejela še nadomestilo za primer brezposelnosti v skupnem znesku 13.672,56 EUR. Ker je sodišče v kazenskem postopku zavezano v dvomu odločiti v korist obtoženca, je pritožbeno sodišče razsodilo, da je potrebno v obravnavanem primeru obtoženki oprostiti obtožbe v celoti.

11Ne glede na navedeno pa je pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP ugotovilo, da je sodišče prve stopnje z izdajo obsodilne sodbe glede dejanja, ki se očita obtoženi B. B. pod točko 2 izreka kršilo kazenski zakon v obtoženkino škodo, saj je pravno napačno presodilo, da je dejanje, opisano pod točko 2 izreka kaznivo (1. točka 372. člena ZKP). V sodbi, s katero sodišče obtoženca spozna za krivega, morajo biti v dejanskem opisu očitanega kaznivega dejanja navedena tista dejstva in okoliščine, ki v okviru historičnega dogodka predstavljajo subjektivne in objektivne zakonske znake kaznivega dejanja. Pri konkretizaciji tistega, kar se obdolžencu očita kot kaznivo, ni pomembno, ali je abstrakten opis dejanja sploh podan, niti ali so v abstraktnem opisu zakonski znaki kaznivega dejanja navedeni, pač pa morajo abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja izhajati iz konkretiziranega opisa obtoženčevega ravnanja. Za odločitev sodišča je torej pravno relevantno samo konkretno opisano izvršitveno dejanje v obtožbi. Sodišče mora v vsakem primeru presoditi ali je opis dejanja v obtožbi v tolikšni meri konkretiziran, da iz njega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja. Opis očitanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 mora tako poleg časa in kraja storitve obsegati tudi izvršitveno dejanje, to je navedbo okoliščin, s katerimi je opisano storilčevo spravljanje oziroma puščanje v zmoti druge osebe, bodisi z lažnivim prikazovanjem ali s prikrivanjem dejanskih okoliščin, storilčev namen, da si s tem pridobi protipravno premoženjsko korist, prepovedno posledico, to je opis aktivnega ali pasivnega ravnanja oškodovanca v škodo lastnega ali tujega premoženja ter nastanek škode, ki se odraža v zmanjšanju oškodovančevega ali tujega premoženja oziroma oškodovanju drugih premoženjskih pravic in ki je posledica storilčevega goljufivega ravnanja. Upoštevaje povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da v opisu predmetnega dejanja ni navedeno, katere dejanske okoliščine naj bi obt. B. B. predstavniku Zavoda RS za zaposlovanje lažnivo prikazovala, da ga je z njimi spravila v zmoto, da ji je izdal odločbo, na podlagi katere je prejemala nadomestilo za primer brezposelnosti. V opisu dejanja je namreč navedeno le to, da je obtoženka na Zavod RS za zaposlovanje vložila vlogo za uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti s prilogami, ki so izkazovale, da je prišlo do odpovedi njene pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, kar pa ne izkazuje in ne opredeljuje obtoženkinega preslepitvenega oziroma goljufivega namena, saj ni navedena nobena lažniva okoliščina, ki naj bi jo obtoženka pri tem navajala predstavniku Zavoda RS za zaposlovanje. Glede na opis dejanja pod točko 1 izreka je sicer očitno, da je obtožena B. B. na Zavod RS za zaposlovanje predložila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, za katero je sodišče prve stopnje sicer zmotno ugotovilo, da naj bi bila fiktivna, vendar to ne more spremeniti ugotovitve pritožbenega sodišča, da opis dejanja, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe pod točko 2 izreka ne vsebuje konkretizacije zakonskega znaka preslepitvenega oziroma goljufivega namena na strani obtoženke. Ker torej opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe pod točko 2 izreka ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in tudi ne kakega drugega kaznivega dejanja, bi moralo sodišče prve stopnje za to dejanje izdati oprostilno sodbo iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP.

12Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama zagovornikov obtoženih A. A. in B. B. ugodilo na način, da je skladno s petim odstavkom 392. člena ZKP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženki oprostilo obtožbe in sicer obtoženo A. A. zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja po prvem odstavku 240. člena KZ-1, obtoženo B. B. pa zaradi pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja po prvem odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1 in kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Posledično je pritožbeno sodišče tudi odločilo, da se oškodovanka Ljudska univerza X na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo in da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženk ter potrebni izdatki in nagradi njunih zagovornikov, bremenijo proračun (prvi odstavek 96. člena ZKP).