VSL Sodba III Kp 4211/2018

I. Pritožbi obtoženega A. A. in njegovih zagovornikov se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v višini 450,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ter mu zanj določilo kazen enega leta in šest mesecev zapora. Obtožencu je preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 13527/2016 z dne 5. 6. 2017, pravnomočna istega dne, s katero sta bili obtožencu določeni kazen enega leta zapora in triletna preizkusna doba, ter mu izreklo enotno kazen dveh let in pet mesecev zapora. Vanjo je vštelo čas, ko je bila obtožencu odvzeta prostost, tj. od dne 24. 1. 2018 od 6.50 ure dalje. Obtožencu je odvzelo vso zaseženo drogo ter pripomočke za proizvodnjo in gojenje konoplje in mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, razen sodne takse.

2Zoper sodbo so se pritožili obtoženec in njegova zagovornika, in sicer obtoženec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter „zmotne uporabe materialnega prava“, zagovornika pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Višjemu sodišču so predlagali, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da izreče obtožencu oprostilno sodbo, oz. podredno, da mu izreče milejšo kazensko sankcijo oz. milejšo kazen.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožniki ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo določbe kazenskega zakonika. Sodišče prve stopnje je pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene določno in popolno navedlo, katera dejstva šteje za dokazana in iz katerih razlogov, dokazno oceno je pojasnilo logično in skladno do take mere, da jo je mogoče sprejeti brez pomislekov. V izpodbijani sodbi presoja verodostojnosti dokazov ni izostala, sodišče prve stopnje pa se je pravilno opredelilo tudi do obtoženčevega zagovora. Pritožbeno sodišče zato v celoti pritrjuje ugotovitvam, stališčem in zaključkom sodišča prve stopnje.

5Tudi po presoji navedb obeh pritožb pritožbeno sodišče ugotavlja, da v spisu ni nobenega podatka ali kako drugače zaznavnih okoliščin, ki bi utemeljevale dvome o zakonitosti postopanja policije v predkazenskem postopku. Pritožniki niso z ničemer prepričljivo utemeljili, da sosledje policijskih aktivnosti, ki so vodile do zasega v izreku navedene konoplje in pripomočkov za njeno gojenje, ni bilo takšno, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, slednje pa je v celoti sledilo izpovedbam policistov in vsebini v spisu zbranih listin. Nasprotno; dejstvo, da se je predkazenski postopek pričel na podlagi anonimne prijave občana X s klicem vodji okoliša B. B. dne 14. 11. 2017, ni potrdil le slednji, temveč tudi policisti C. C., D. D. in E. E., ki so skladno s prvim pojasnili okoliščine, v katerih so se njihove aktivnosti pričele zato, ker jim je B. B. posredoval prijavo anonimnega občana, in to v novembru 2017. Da so nato policisti v nekaj dneh pridobili še podatke o lastništvu avtomobila Saab, katerega registrsko številko je omenjal anonimni prijavitelj, in podatke iz kazenske evidence, je bilo potrjeno tudi z listinami, priloženimi policijski kazenski ovadbi, pravilno pa je o tem zaključilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno slednjega, da so navedbe obtoženca, da je prejel zanesljive informacije o tem, da so si policisti anonimno prijavo izmislili, povsem pavšalne, predvsem pa ovržene s preverljivimi (in na glavni obravnavi dejansko preverjenimi) podatki policijskega spisa. Na tem mestu je treba zavrniti tudi tiste obtoženčeve navedbe, s katerimi je izpodbijal verodostojnost podatkov, pridobljenih z dvema opravljenima termovizijama. Policista, ki sta dne 18. in 19. 11. 2017 rokovala s termovizijsko kamero, sta bila jasna, da gre za staro kamero, ki ne omogoča zapisa ali snemanja, omogoča pa odčitavanje razlike v temperaturi pregledovane stavbe. Obtoženec je v pritožbi vztrajal, da gre „morda“ za tehnično pomanjkljivo kamero, na ta način pa ugotovitev sodišča prve stopnje o zakonitosti postopanja policije v predkazenskem postopku, ki temeljijo na preverjenih izpovedbah policistov, ne more omajati.

6Obtoženec je v pritožbi izpodbijal zaključke policije o pomenu dejstva, da se je v obdobju od junija 2017 dalje, torej od obtoženčeve vselitve v hišo na naslovu P. v ..., bistveno povečala poraba elektrike. Na obstoj kaznivega dejanja in krivdo obtoženca ta sklop okoliščin in dejstev ne more vplivati, jih je pa pritožbeno sodišče smiselno presojalo z vidika na različnih mestih pritožbe zatrjevanega nezakonitega postopanja policije za pridobitev odredbe za hišno preiskavo. Iz podatkov spisa in razlogov sodbe pa izhaja, da je bila odredba za hišno preiskavo zakonita, saj je temeljila na presoji konkretnih podatkov o drastičnem povišanju porabe elektrike od trenutka obtoženčeve vselitve v hišo, katere pomen za dokazni standard utemeljenih razlogov za sum obravnavanega kaznivega dejanja je bil objektiviziran s podatki Elektra ... o povprečni porabi primerljivega gospodinjstva, ter na podatkih o obtoženčevi vselitvi, vonjanju konoplje rastline v neposredni bližini hiše in rezultatov termovizije, ki so pokazali veliko toplotno sevanje iz dveh oken sredi noči. Tudi če bi se kasneje pokazalo, da je omenjeno povečanje porabe elektrike posledica priklopa biometričnih naprav na električno omrežje, za katere je obtoženec še v pritožbi zatrjeval, da so bile resnični vzrok tega, to na zakonitost odredbe za hišno preiskavo ne bi – za nazaj – v ničemer vplivalo. Glede na zgoraj izpostavljene zaznave vonja po (gojeni) konoplji, identične rezultate dveh termovizij, pa tudi glede na predkaznovanost obtoženca za istovrstno kaznivo dejanje iz obdobja pol leta nazaj, so tako policisti kot v nadaljevanju preiskovalna sodnica utemeljeno sklepali prav na konkretno kaznivo dejanje, tj. neupravičeno proizvodnjo rastline konoplje.

7Prvi odstavek 186. člena KZ-1 predvideva več alternativnih izvršitvenih ravnanj, med drugim proizvodnjo in predelavo ter prodajo oz. kakšno drugo neupravičeno dajanje v promet. Namen prodaje kot poseben subjektivni znak kaznivega dejanja je določen zgolj pri tistih izvršitvenih oblikah, ki pomenijo promet s prepovedanimi drogami, ne pa tudi pri izvršitvenih oblikah proizvodnje in predelave. V obravnavanem primeru torej obtoženčev namen nadaljnje prodaje konoplje ni poseben zakonski znak očitanega mu kaznivega dejanja, kar pomeni, da je kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 podano že, če storilec „samo“ proizvaja konopljo. Pritožniki so pravilno opozorili, da je Vrhovno sodišče RS v zadevah XI Ips 47924/2012, I Ips 17128/2010 in I Ips 53346/2012 nakazalo na razliko med „proizvodnjo“ in „gojenjem“ prepovedane droge, ker da „v določenih primerih zgolj neupravičeno gojenje konoplje ne bo zadostovalo za zaključek, da je storilec konopljo tudi proizvajal“. Ratio razmišljanja je v jezikovni razlagi tega znaka, ki pomeni „pridelavo v večjem obsegu, kot je potreben za storilčevo lastno porabo, oz. da gre za storilčevo ukvarjanje s pridelavo“, „kar pa je praviloma namenjeno širšemu krogu ljudi in ne samo enemu uporabniku“. Že samó število pri obtožencu zaseženih rastlin, ki so bile tako po ugotovitvah sodišča prve stopnje kot glede na pritožbene navedbe obtoženca v različnih fazah rasti, tj. od mladik oz. potaknjencev do odraslih rastlin, skupno pa kar 1798, ne vzdrži resne primerjave z nosilno odločbo I Ips 53346/2012, kjer je storilec zgolj „gojil“ 8 rastlin konoplje. Po neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je obtoženec v ta namen izkoristil pet sob trinadstropne hiše, za proizvodnjo konoplje je bil pripravljen še dodaten boks v garaži, rastline pa so bile vzgajane tako v posodicah z zemljo kot hidroponično. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je obtoženec izpolnil zakonski znak neupravičene „proizvodnje“ rastline konoplje.

8Obtoženec je v pritožbenih navedbah, s katerimi je izpodbijal zaključke prvostopenjskega sodišča o neupravičeni proizvodnji prepovedane droge in o namenu nadaljnje prodaje le-te, izhajal iz pravno zmotnega izhodišča, da predstavlja pri konoplji „mamilo“ le najbolj uporaben končni produkt, tj. posušeni cvet ženske rastline (vršički). Po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog niso prepovedani le ekstrakti konoplje in njena smola, temveč tudi rastlina sáma (skupina II, št. 112). Niti omenjena uredba niti sodna praksa pa ne razlikujeta med stadijem rasti rastline konoplje (potaknjenec, mladika, odrasla rastlina) in posledično koncentracijo THC-ja. Sodišče prve stopnje je na podlagi rezultatov analize vzorcev pri obtožencu zaseženih rastlin in z izpovedbo F. F. ugotovilo, da je šlo v resnici za konopljo, kar je vseskozi priznaval tudi obtoženec. Res je, da NFL koncentracije THC-ja v vzorcih ni ugotavljal, ker je za identifikacijo materiala uporabil le kvalitativno metodo KEM 041, kar pa na obstoj objektivnih zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja ne vpliva. Po izpovedbi F. F. gre za akreditirano metodo za določanje prepovedanih drog, ki jo uporablja večina forenzičnih laboratorijev, tudi sicer pa bi s kakšno drugo metodo (npr. s tekočinskim kromatografom, ki ga je zagovarjal obtoženec) dobili enake rezultate, tj. spojino THC v neki drugi obliki. Na vse v pritožbi izpostavljene pomisleke obtoženca o razlikah med različnimi stadiji rasti konoplje glede koncentracije THC-ja in uporabnosti njemu zaseženih rastlin za potrošnika je izčrpno odgovorilo že sodišče prve stopnje, ki je v svojih zaključkih izhajalo iz zgoraj predstavljenih izhodišč, zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe obtoženca kot neutemeljene.

9V dokaznem postopku se je izkazalo, da obtoženec nima omembe vrednih težav s hrbtenico, česar s povsem posplošenimi pritožbenimi navedbami o nasprotnem ni prepričljivo ovrgel. Obtoženec je „v 6. razredu OŠ“ sicer res utrpel „poškodbo VII. torakalnega vretenca“, kot to izhaja iz zapisa v njegovem zdravstvenem kartonu, zaradi česar je imel v tem vretencu „občasne bolečine“. Gre za zapis iz leta 1994, ko je imel obtoženec 17 let, medtem ko kasneje zdravniške pomoči iz tega razloga očitno ni ne potreboval ne iskal, od leta 2010 pa tudi ni zaposlen, zato je sodišče prve stopnje razumno sklepalo na neresničnost obtoženčevega zagovora, da je bil pretežen del zaseženih mu rastlin namenjen v raziskovalne namene, tj. za skrižanje nove vrste konoplje, katere ekstrakti bi bili najbolj primerni za lajšanje njegovih bolečin v hrbtenici. Prvostopenjsko sodišče je s presojo logičnosti ugotovljenih vlaganj obtoženca v lasten „laboratorij“, skupnih stroškov najema, ki mu kljub dolgoletni nezaposlenosti niso predstavljali težav, poizvedovanj obtoženca o zmožnostih električnega sistema v najeti hiši ter glede na najdbo rastlin v različnih fazah rasti in že posušenih oz. porabljenih delov konoplje pravilno zaključilo, da je obtoženec tako obsežen sistem proizvodnje zasežene konoplje zastavil zato, ker jo je nameraval prodati. Pritožbeno sodišče se glede na vztrajanje obtoženca in zagovornikov pri lastni konzumpciji pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da je določen del konoplje lahko bil namenjen tudi porabi obtoženca v obliki kajenja in za izdelavo smole zanj in/ali družinske člane, gotovo pa to velja le za manjši del zasežene konoplje. Obtoženec je bil le nekaj dni potem, ko se je vselil v hišo v ..., pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani s sodbo II K 13527/2016 z dne 5. 6. 2017 spoznan za krivega istovrstnega kaznivega dejanja, saj je zaradi nadaljnje prodaje v kombiju prevažal 139 sadik konoplje, pri čemer je krivdo za kaznivo dejanje priznal. Tudi ob upoštevanju te izkušnje bi bilo bistveno bolj logično in razumno, da bi se – če bi imel obtoženec v resnici namen le križati rastline za lastne potrebe – tega lotil z majhnim številom rastlin in ne s „pravcato tovarno“, kot je obseg obtoženčeve proizvodnje utemeljeno označilo prvostopenjsko sodišče. Obtoženčeve pritožbene navedbe o tem, da bi – če bi zaključek slednjega o namenu prodaje držal – lahko uporabil še veliko drugih prostorov v najeti hiši, glede na že tako obsežen projekt s skoraj 1800 rastlinami ne zdrži resne presoje, medtem ko so zatrjevanja o pomenu preživljanja s prodajo biometričnih naprav tudi v pritožbi ostala na najbolj posplošeni ravni; obtoženec ni pojasnil ne za kakšne naprave je pravzaprav šlo, ne koliko jih je (sploh kdaj) prodal, v kakšni pravno-organizacijski (formalni ali neformalni) obliki jih je tržil ali koliko je s tem zaslužil. Dejstvo, da policisti niso zaznali nobene prodaje, pa je bržkone povezano s tem, da je oktobra 2017 obtoženec šele vzpostavil proizvodnjo v hiši, od že posušene in porabljene konoplje pa je ostalo le nekaj vzorcev, kot izhaja tudi iz razlogov izpodbijane sodbe.

10Pritožbeno sodišče zavrača pomislek zagovornikov, da je očitek o obdobju proizvodnje konoplje vprašljiv. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je obtoženec prepovedane dejavnosti lotil v začetku oktobra 2017, je skladna ne le z dokazi o konstantnem večanju porabe električne energije od vselitve obtoženca dalje v hišo, temveč tudi z zagovorom slednjega. Obtoženec je namreč povedal, da je zadeve začel postavljati konec oktobra, „od takrat nekje naprej“, medtem ko je prvostopenjsko sodišče drastično povečano porabo elektrike ugotovilo že za nekaj mesecev pred tem. Tudi navzočnost solastnika hiše v njej, G. G. je obtoženec sam umestil v november, „ko je bilo to pač v fazi rasti“, torej so takrat rastline že rasle. Zaključek, da je obtoženec konopljo proizvajal (najmanj) v začetku oktobra 2017, je torej pravilen.

11Obtoženec je v pritožbi podal obširne argumente za – po njegovem stališču – nesmiselno zakonsko ureditev položaja konoplje, katere proizvodi imajo v nasprotju z ratiom prepovedi prostega prometa z drogami v resnici številne zelo pozitivne in za zdravje ugodne učinke. Polemika o ustreznosti razvrstitve konoplje v katerokoli od skupin predhodno omenjene uredbe o prepovedanih drogah je pridržana zakonodajalcu, kar je – tako nedvomno izhaja iz pritožbenih navedb obtoženca – slednjemu tudi znano. Obtoženec se je ob izvršitvi očitanega kaznivega dejanja potemtakem zavedal, da je proizvajanje konoplje in njeno spravljanje v promet v vsakršni obliki za zdaj še prepovedano, zato o legitimnosti obstoječe zakonodaje pritožbeno sodišče ne bo dajalo ocene.

12Zagovornika v pritožbi nista navedla nobenega prepričljivega argumenta, s katerim bi omajala utemeljenost odločitve sodišča prve stopnje, da obtožencu predhodno izrečeno pogojno obsodbo prekliče in mu po tretjem odstavku 59. člena KZ-1 izreče enotno kazen zapora. Obravnavano kaznivo dejanje je bilo namreč izvršeno tekom preizkusne dobe, le nekaj mesecev zatem, ko je postala pogojna obsodba – gre za istovrstno kaznivo dejanje s prevažanjem velikega števila sadik konoplje, ki je bila namenjena prodaji – pravnomočna. Če se je obtoženec poleg tega in večino svojega odraslega življenja ukvarjal z zakonito prodajo biometričnih naprav, je zato povsem nepomembno. Presoja okoliščin, ki so po drugem odstavku 59. člena KZ-1 tehtne za odločitev o preklicu pogojne obsodbe zaradi novega kaznivega dejanja, se nanaša predvsem na sorodnost storjenih kaznivih dejanj, njihov pomen in nagibe, iz katerih so bila storjena, kar je v obravnavanem primeru upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče. Slednje se je v zadnjem odstavku na str. 21 sodbe opredelilo do teže kaznivega dejanja in relevantnih okoliščin njegove izvršitve, katerega presoji pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Zagovornika nista na drugi strani navedla nobene takšne okoliščine, ki bi utemeljevala primernost določitve nižje kazni oz. izreka nižje enotne kazni, zato je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji.

13Razlogi, s katerimi so obtoženec in zagovornika izpodbijali sodbo, niso bili podani, višje sodišče pa ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Pritožbi je zato zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

14Ker obtoženec in zagovornika s pritožbama niso uspeli, je dolžan obtoženec kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso. Tudi iz navedb pritožbe zagovornikov izhaja, da obtoženec še vedno razpolaga z vrednejšim premičnim premoženjem (biometrične naprave), zato s plačilom sodne takse ne bo ogroženo njegovo vzdrževanje, medtem ko preživninskih obveznosti nima. Po tar. št. 7114 in 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) znaša sodna taksa 450,00 EUR (300,00 EUR x 1,5).