UPRS Sodba II U 343/2017-21

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je Center za socialno delo Ptuj odločil, da se postopek postavitve skrbnika za posebni primer mladoletni A.A., za vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva, ustavi in da v tem postopku ni bilo stroškov postopka. Tožena stranka je v ponovljenem (pritožbenem) postopku navedeno odločitev potrdila kot pravilno in zakonito ter se pri tem sklicevala na stališče Upravnega sodišča RS izraženo v sodbi opr. št. II U 171/2016-23 z dne 19. 4. 2017, da postavitev skrbnika za poseben primer ni v korist otroka (A.A.). S citirano sodbo je namreč sodišče odpravilo odločbo tožene stranke št. 12007-19/2015/5 z dne 13. 4. 2016, s katero je ta ob reševanju pritožbe očeta (v tem sporu tožeče stranke) odpravila citirano prvostopno odločitev in odločila, da se mladoletni A.A. postavi skrbnik za postopek vložitve tožbe za izpodbijanje očetovstva, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

2Tožeča stranka vlaga tožbo zoper izpodbijano odločitev zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično nepravilne uporabe določil Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) o postavitvi skrbnika za poseben primer. Ugovarja, da organ prve stopnje v postopku ni pravilno ugotovil dejstev, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, in sicer, da si A.A. ne želi stikov s tožečo stranko in da so njene koristi in koristi njene matere (B.B.) v očitnem navzkrižju interesov, da torej ni ugotovil, ali je v korist mladoletne A.A., da se sproži postopek za izpodbijanje ali ugotovitev očetovstva. Tožeča stranka ni A.A. biološki oče, poznavanje očeta pa je njena temeljna osnovna pravica. Imenovana ima torej pravico do obeh staršev, vendar ji mati to pravico odreka, saj ne želi vložiti tožbe na ugotovitev očetovstva skladno z 92. členom ZZZDR, čeprav bi morala delovati v otrokovo korist skladno s 5.a členom citiranega zakona. A.A. lahko svojo pravico do očeta uveljavi samo tako, da s pomočjo posebnega skrbnika sproži spor na ugotovitev ali izpodbijanje očetovstva. V zvezi s pravico otroka do poznavanja svojega izvora in identitete staršev povzema ustrezne navedbe iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-251/14 z dne 21. 10. 2015 in določbe Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah (7. člen). Predlaga, da sodišče izvede narok za glavno obravnavo, zasliši tožečo stranko in v dokaznem postopku izvede predlagane dokaze, ter tožbi ugodi, izpodbijani sklep Centra za socialno delo Ptuj in odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti odpravi in zadevo vrne Centru za socialno delo Ptuj v ponovni postopek oziroma podredno, da spremeni izpodbijani odločbo tako, da se odloči, da se mladoletni A.A. postavi skrbnika za posebni primer za vložitev tožbe na izpodbijanje in ugotavljanje očetovstva pred pristojnim sodiščem. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Poudarja, da je bila pri izdaji odločbe z dne 18. 5. 2017 skladno z določbo 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vezana na pravno mnenje upravnega sodišča kot izhaja iz sodbe opr. št. II U 171/2016 z dne 19. 4. 2017, ki ga je v celoti upoštevala.

4Odgovor na tožbo je vložila tudi B.B. (mati mladoletne A.A.), ki nastopa v tem upravnem sporu kot prizadeta stranka v smislu 3. alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena ZUS-1. Povzema postopek, ki je tekel pred organom prve stopnje (CSD Ptuj) v zvezi s pobudo očeta mladoletne A.A., sedaj tožeče stranke, da uvede postopek postavitve skrbnika za namen izpodbijanja očetovstva. Organ prve stopnje je namreč na podlagi opravljenega razgovora s tožečo stranko, stransko udeleženko, kot tudi na podlagi razgovora, ki ga je opravila psihologinja CSD Ptuj z mladoletno A.A., ter na podlagi mnenja ustanovljenega strokovnega tima, postopek ustavil. Ugotovljeno je bilo, da otrok nima želje po izpodbijanju očetovstva in da to tudi trenutno ni v njegovo korist. Glede na odločitev upravnega organa prve stopnje, da postavitev skrbnika za posebni primer ni v korist otroka, tožbene navedbe tožeče stranke ocenjuje kot lažno prikazovanje dejanskega stanja in željo tožeče stranke, ki želi dokaze prilagoditi v predmetnem postopku. Zgolj v vednost navaja, da tožeča stranka izvaja izrazite pritiske glede postavitve skrbnika mladoletni A.A. z namenom izpodbijanja očetovstva, pri tem pa je povsem nerazumljivo dne 18. 1. 2017 odstopila od tožbe, ki jo je z namenom ugotavljanja ničnosti izjave o priznanju očetovstva vložila na Okrajnem sodišču Ptuj v zadevi opr. št. P 32/2016. Prav tako je tožeča stranka javno večkrat raznašala, da ni A.A. biološki oče. Prizadeta stranka pa o tem ni prepričana in lahko o tem sklepa samo na podlagi trditev tožeče stranke na podlagi priložene DNK analize, za katero ne ve na podlagi katerih, komu in kdaj odvzeti vzorcev je to analizo sploh dala izdelati.

5Pojasnjuje tudi, da je bila mladoletni A.A. v okviru projekta "Glas otroka" z namenom ugotavljanja njenih koristi tudi že postavljena skrbnica C.C., ki je ob zaključku projekta dne 27. 11. 2014 izdelala poročilo in zapisala mnenje mladoletne A.A. V odgovoru na tožbo pa se prizadeta stranka tudi ne želi opredeljevati do navedb tožeče stranke za čas po izdaji izpodbijanega akta. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6V pripravljalni vlogi tožeča stranka navaja, da se B.B. v odgovoru na tožbo spreneveda, ko zatrjuje, da ne ve, kdo je dejanski oče A.A., saj je govorice o tem, da tožeča stranka ni pravi oče A.A., širila sama s pošiljanjem sms sporočil tožeči stranki in to povedala tudi A.A., kar je razvidno iz izjave A.A. na zapisnik z dne 4. 7. 2014. Zato, da odpravi dvom v očetovstvo, je tožeča stranka opravila DNK analizo. V kolikor bi prizadeta stranka delovala v korist mladoletnega otroka, bi sama vložila tožbo na ugotovitev očetovstva in tako omogočila A.A., da ima pravega biološkega očeta in ji s tem zagotovila izvrševanje ustavnih pravic. Tako pa je A.A. vpletena v konflikte med materjo in tožečo stranko, ki ni njen biološki oče, zato bi center za socialno delo moral zaščiti njeno korist in ji omogočiti, da še v času otroštva spozna svojega pravega očeta.

7Tožba ni utemeljena.

8V predmetni zadevi je sporen sklep prvostopenjskega organa o ustavitvi postopka za postavitev skrbnika za poseben primer mladoletni A.A. v zvezi s pobudo tožeče stranke (očeta mladoletne A.A.), da se deklici postavi skrbnika za poseben primer za zastopanje v postopku izpodbijanja očetovstva. Postopek je bil po uradni dolžnosti ustavljen na podlagi ugotovitve upravnega organa, da izpodbijanje očetovstva, brez hkratne ugotovitve očetovstva, ni v korist mladoletne A.A.

9Pri odločanju o postavitvi pod skrbništvo, pri imenovanju ali razrešitvi skrbnika, pri odločanju o obsegu skrbnikovih pravic in dolžnosti ter o pravicah in koristih varovanca, postopa center za socialno delo po predpisih, ki veljajo za splošni upravni postopek, če ni v tem zakonu drugače določeno (prvi odstavek 219. člena ZZZDR). V skladu s prvim odstavkom 213. člena ZZZDR se poseben skrbnik postavi mladoletniku, nad katerim starši izvršujejo roditeljske pravice, v primeru spora med njim in starši, za sklenitev posameznih pravnih opravil med njimi, ter v drugih primerih, če so njihove koristi v navzkrižju. Po določbi 218. člena ZZZDR mora center za socialno delo pri odločanju o obliki varstva, ki naj se da varovancu, upoštevati predvsem potrebe in koristi varovanca.

10Kot je bilo že navedeno, je naslovno sodišče o vprašanju (ne)utemeljenosti postavitve skrbnika mladoletni A.A. za postopek vložitve tožbe za izpodbijanje očetovstva že odločalo v upravnem sporu opr. št. II U 171/2016. V sodbi II U 171/2016 z dne 19. 4. 2017 je zavzelo pravno stališče, da mladoletna A.A.ne more biti tista, ki mora sprožiti postopek za izpodbijanje očetovstva in da to ni v njeno korist. Pri tem je navedlo, da ob upoštevanju materialnopravne podlage, ki jo predstavljata določbi 98. člena ZZZDR oziroma 130. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), izhaja, da lahko odrasla oseba (v tam navedenih rokih) po lastni presoji in na podlagi lastne odločitve vloži takšno tožbo, če se za to odloči. Pri odločanju o tem, kdaj so podani razlogi, da lahko otrok takšno tožbo vloži po posebej za ta namen postavljenem skrbniku, pa je po presoji sodišča potrebno pretehtati vse okoliščine, zavedajoč se dejstva, da se s postavitvijo takšnega skrbnika nadomešča volja zaenkrat poslovno nesposobnega posameznika, ki pa kasneje ob pridobitvi poslovne sposobnosti posledic takšne odločitve ne bo več mogel preklicati. Odločitev ali je postavitev skrbnika mladoletnemu otroku za vložitev take tožbe v njegovo korist, torej ne more temeljiti zgolj na deklarirani pravici otroka (ki izhaja iz Konvencije ZN o otrokovih pravicah), da pozna svoje starše. Pravica namreč ne pomeni dolžnosti in s tem prevzemanja aktivne vloge otroka ukreniti vse potrebno za uresničevanje te pravice (dokler je mladoleten tudi s pomočjo skrbnika), pač pa daje otroku, kot nosilcu pravice, le možnost to pravico uveljavljati po lastni presoji.

11Na podlagi okoliščin, ki izhajajo iz ugotovitvenega postopka, sodišče zaključuje, da mladoletna A.A. ne more biti tista, ki mora sprožiti postopek za izpodbijanje očetovstva. Tako iz poročil psihologinje kot tudi strokovnega tima izhaja, da nastale situacije ne razume, prav tako ne razume posledic postopka izpodbijanja očetovstva in bi vanj privolila zgolj zato, da bi očetu, na katerega je navezana, ugodila. Pobuda tožeče stranke za postavitev skrbnika tako po presoji sodišča predstavlja le nadaljevanje sporov med A.A. staršema, ki jih ne želita oziroma nista sposobna reševati kot odrasla človeka, ter sta s pritiski breme reševanja sporov želela prevaliti na A.A. Zato je pravilen zaključek organa prve stopnje, da postavitev skrbnika mladoletni A.A. za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva ni v njeno korist, v posledici tega je zato izpodbijani sklep, s katerim se je postopek postavitve skrbnika ustavil, pravilen in na zakonu utemeljen. Upoštevaje določbe od 216. do 219. člena ZZZDR, se postopek postavitve pod skrbništvo vedno uvede po uradni dolžnosti in v skladu s 135. členom Zakona o splošnem upravnem (v zvezi s prvim odstavkom 219. člena ZZZDR) lahko organ postopek začet po uradni dolžnosti ustavi.

12Glede na navedeno zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da je organ prve stopnje z izpodbijanim sklepom mladoletni A.A. odrekel temeljno ustavno pravico do poznavanja pravega biološkega očeta, in da ima to za njen nadaljnji razvoj zelo pomembno vlogo. Na odločitev sodišča ne vplivajo niti ugovori tožeče stranke, da C.C., ki naj bi bil biološki oče mladoletne A.A. tega očetovstva ni zanikal in da obstaja možnost, da A.A. s tožbo na ugotovitev očetovstva zahteva, da se ugotovi materialne resnica in da se vpiše kot pravi oče in od njega zahteva izvrševanje svojih dolžnosti. Tožbo na ugotovitev očetovstva za otroka rojena izven zakonske zveze lahko vloži v otrokovem imenu mati, dokler izvršuje roditeljsko pravico oziroma otrokov skrbnik s privolitvijo centra za socialno delo, otrok pa, ko postane polnoleten (92. člen ZZZDR). Tudi DZ (ki se bo v tem delu pričel uporabljati 14. 4. 2019) v 122. členu določa, da lahko otrok najpozneje v 5 letih od dneva, ko je izvedel za okoliščine, ki so odločilne za vložitev tožbe, vloži tožbo na ugotovitev očetovstva in da 5-letni rok za tožbo ne sme začeti teči pred polnoletnostjo. Povedano drugače, tudi opisana zakonska ureditev, ob upoštevanju dejstev in okoliščin, ki izhajajo iz upravnih spisov in navedb obeh staršev mladoletne A.A. (tožeče in prizadete stranke) in kažejo na izvajanje nenehnega pritiska nanjo, po presoji sodišča samo dodatno potrjujejo, da je izpodbijana odločitev trenutno v skladu z njenimi potrebami in koristmi.

13Zato je sodišče po ugotovitvi, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev je sprejelo na seji in ni sledilo tožbenemu predlogu, da razpiše glavno obravnavo. Z izvedbo dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka, naj bi se dopolnilo dejansko stanje glede tega, da tožeča stranka ni biološki oče mladoletne A.A. in potrdilo že v postopku in kasneje s tožbo zatrjevano stališče, da je poznavanje biološkega očeta v A.A. korist. Ker je sodišče že v upravnem sporu II U 171/2016 sprejelo materialnopravno stališče, ki je relevantno za predmetni upravni spor, da pravica otroka, da spozna svoje starše, daje nosilcu te pravice možnost, da to pravico po lastni presoji uveljavlja, ne pomeni pa, da je to pravico mogoče šteti za dolžnost, je zato dokazne predloge kot pravno nerelevantne zavrnilo.

14Sodišče je izpodbijani akt presojalo v upravnem sporu glede na določilo drugega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. In v obravnavani zadevi gre za ustavitev postopka.

15Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.