VSL Sodba I Cp 1224/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v točki I izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 6159/2017 z dne 27. 1. 2017 razveljavi za 44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2017 dalje do plačila in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne,

- v točki II izreka tako, da se znesek 169,23 EUR zniža na 158,31 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu (v točki I izreka za 120,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2016 dalje do plačila) potrdi.

III. Toženka naj sama krije svoje pritožbene stroške.

1Tožnica kot upravnica (objekta A.) od toženke, ki je lastnica stanovanja in garaže v tem objektu, terja stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja za obdobje od junija do septembra 2016.

2Sodišče prve stopnje je v tem sporu majhne vrednosti razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 6159/2017 z dne 27. 1. 2017, in sicer za 120,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2016 dalje in za 44 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2017 dalje; v preostalem je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (I.). Odločilo je, da stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške, razen 169,23 EUR, ki jih mora tožnica povrniti toženki.

Sodišče je kot dejansko podlago za obračun sprejelo „simulacijo stroškov“ po Varianti 2, seštelo stroške (upravljanja, vzdrževanja, obratovanja) za obdobje junij - september 2016, nato pa od seštevka 298,99 EUR najprej odštelo dobropis (148,66 EUR) in po prostem preudarku (216. čl. ZPP) še 20 % (150,33 EUR x 0,2).

3Zoper sodbo v obsodilnem delu se pritožuje toženka zaradi bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva, predlaga spremembo ali razveljavitev ter zahteva povračilo pritožbenih stroškov. Nasprotuje uporabi prostega preudarka. Meni tudi, da dokazi (računi) ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage in da je sodišče kršilo pravila o prekluziji v sporu majhne vrednosti. Sodišču očita, da je kot zadostno trditveno podlago neutemeljeno štelo „Varianto 2“, kjer pa je napačno uporabljen ključ površine za celotno stavbo (površina 10.050,90 m2, namesto 16.147,45 m2), ključ števila enot (domska oskrba je nepravilno upoštevana kot 1 bivanjska enota) in ključ števila uporabnikov. Nepravilno naj bi bili obračunani tudi stroški skupne elektrike in energentov, saj je dolžna te stroške plačevati po dejanski porabi (oskrbovana stanovanja imajo merilnike). Meni, da tožnica neutemeljeno terja stroške za vzdrževanje naprav, ki niso skupne naprave (1 klimat je v rabi vseh lastnikov, 9 pa jih ni v rabi vseh lastnikov; 3 dvigala so za domsko oskrbo, 2 dvigali pa sta za oskrbovana stanovanja in domsko oskrbo; Sistem požarne varnosti je ostal v lasti investitorja, zato strošek neutemeljeno bremeni lastnike oskrbovanih stanovanj). Ker je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarjala ključu delitve stroškov, bi morala tožnica najkasneje v prvi pripravljalni vlogi (dopolnitvi tožbe) podati vse trditve glede višine zahtevka, upoštevajoč ključ delitve, kot izhaja iz Stroškovnika, ki je priloga Akta o ureditvi medsebojnih razmerij. Ker ni mogla vedeli, kolikšen znesek je dolžna plačati, meni, da je upravičena do povrnitve vseh pravdnih stroškov.

4Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba je delno utemeljena le glede stroškov, sicer pa ne.

6Absolutno bistvenih kršitev določb postopka (po 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP) sodišče prve stopnje ni storilo; pravilnost in zakonitost sodbe je možno preizkusiti, tudi listine niso povzete napačno. Tudi določb o prekluziji sodišče ni kršilo: tožnica je v dopolnitev tožbe izpolnila svoje trditveno in dokazno breme (tudi glede ključa delitve stroškov), nato pa je v drugi pripravljalni vlogi glede na navedbe toženke svoje trditve le dopolnila. Sodišče prve stopnje je obračun stroškov („Varianto 2“) utemeljeno štelo kot del tožbene trditvene podlage, saj se je tožnica nanj sklicevala in je zadosti jasen oz. preverljiv.

7Sodišče prve stopnje je kot relevantno dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano (1. odst. 458. čl. ZPP), ugotovilo sledeče:

- toženka je lastnica stanovanja v izmeri 35,37 m2 in parkirnega mesta v izmeri 12,90 m2 v stanovanjsko poslovnem objektu A., v katerem so varovana stanovanja, Doma za starejše občane (DSO) in poslovni lokali,

- tožnica je iz lastnih sredstev poravnavala račune, ki so jih izstavljali dobavitelji blaga, storitev in energije,

- sporazum o spremembi Akta o ureditvi medsebojnih razmerij etažnih lastnikov poslovno-stanovanjske stavbe A. ni bil sprejet s soglasjem vseh etažnih lastnikov,

- Pravilnik o delitvi stroškov ogrevanja in stroškov električne energije „skupna raba“, ni bil sprejet s soglasjem vseh etažnih lastnikov,

- podlago za delitev stroškov predstavljajo določbe Akta 2012, s prilogo št. 1 „Stroškovnik stroškov obratovanja, vzdrževanja in upravljanja“ (Stroškovnik),

- površina vseh stanovanj v objektu (82 posameznih enot) znaša 4.047,60 m2, površina objekta brez garaž/parkirnih mest, splošnih skupnih delov in posebnih skupnih delov 10.050,35 m2, celotna površina objekta, ki vključuje površino stanovanj, garaž/parkirnih mest, poslovnih prostorov, splošne skupne dele in posebne skupne dele ter prostore DSO, pa 16.147,45 m2,

- tožnica je do maja 2016 pri delitvi stroškov upoštevala le 62,24 % površin celotnega objekta (10.050,35 m2), torej je iz izračuna izvzela površino garaž/parkirnih prostorov, splošnih skupnih delov in posebnih skupnih delov.

8Na podlagi tega in ob pravilnih izračunih se odločitev sodišča izkaže za materialno pravo pravilno. Skladno s 1. odst. 30. čl. Stanovanjskega zakona (SZ-1) so etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu s svojimi solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače, razen stroškov, ki izvirajo iz poslov obratovanja večstanovanjske stavbe. Za plačilo teh se upoštevajo merila iz Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb (Pravilnik). Ta v 3. odst. 22. čl. določa merila delitve obratovalnih stroškov, kadar naprave v stavbi ne omogočajo individualnega odjema in obračuna dobav ter storitev za njene posamezne enote (delitev po dejanski porabi); v tem primeru se obratovalni stroški, ki nastajajo na njenih skupnih delih in po posameznih enotah, delijo bodisi glede na površino posamezne enote, bodisi glede na število posameznih enot ali pa glede na število uporabnikov posamezne enote. Akt 2012 glede stroškov obratovanja, vzdrževanja in upravljanja posameznih delov ter skupnih in posebnih skupnih delov in naprav napotuje na merila delitve stroškov iz Pravilnika. Tudi glede delitve obratovalnih stroškov je sicer dopusten dogovor lastnikov, ki odstopa od določb Pravilnika. V razmerju do Akta 2012 je torej uporaba določb Pravilnika subsidiarna.

9Toženka utemeljeno izpodbija ključ delitve stroškov po površini 10.050,90 m2, namesto pravilno po celotni površini objekta 16.147,45 m2. Pravi količnik za obračun stroškov, ki odpadejo na toženko, je torej ustrezno nižji, in sicer je 0,002190 (35,37m2/16.147,45m2). Tožnica namreč v obračunu stroškov ni opravila razmejitve med stroški, ki se nanašajo na dobavo in storitve, potrebne za zagotovitev pogojev za bivanje v posameznem delu, in stroški, ki se nanašajo na dobavo in storitve, potrebne za zagotovitev pogojev za bivanje v stavbi kot celoti (prim. 21a. čl. Pravilnika). Le glede stroškov, ki se ne nanašajo tudi na skupne dele stavbe, bi bila v obračunu utemeljeno upoštevana takšna površina objekta, ki ne bi vključevala površine splošnih skupnih delov in posebnih skupnih delov. Obračun stroškov s pomočjo količnika med površino posamezne enote in površino celotnega objekta je predviden tudi v Stroškovniku (strošek, ki odpade na posamezno enoto, se izračuna kot zmnožek stroška in deleža enote glede na celotno stavbo).

10Gre za naslednje stroške: prispevek za uporabo podtalnic (koda 220), sprinkler sistem (koda 266), vzdrževane toplotne postaje (koda 509), požarno varnostne naprave (koda 519), požarna varnost (koda 520), servis ogrevanje hlajenje (koda 525), dvigala (koda 530), redni servis dvigala (koda 531), vzdrževanje hidroforja v PS (koda 202), pregled gasilnih aparatov (koda 262), ostali stroški (koda 500). Uporaba merila delitve stroškov po površini temelji na določbah Akta 2012 s Stroškovnikom, pa tudi na določbah Pravilnika.

11Pritožbeno sodišče je znižani količnik pomnožilo z zneski stroškov po omenjenih mesečnih postavkah obračuna, in sicer: (1) za junij 2016: 129,99 EUR, 339,88 EUR, 30,15 EUR, 752,01 EUR, 622,20 EUR, 183,00 EUR, 660,02 EUR, 165,31 EUR, 1.420,45 EUR, 64,66 EUR, 477,03 EUR; (2) za julij 2016: 274,44 EUR, 129,99 EUR, 1.559,85 EUR, 649,83 EUR, 146,40 EUR, 629,52 EUR, 660,02 EUR, 165,31 EUR, 114,01 EUR, 477,03 EUR; za avgust 2016: 479,09 EUR, 129,99 EUR, 21,18 EUR, 112,24 EUR, 158,60 EUR, 660,02 EUR, 220,21 EUR, 45,75 EUR, 602,62 EUR, 477,03 EUR; za september 2016: 158,59 EUR, 927,20 EUR, 4.656,79 EUR, 660,02 EUR, 477,61 EUR). Tako izračunan delež stroškov, ki za sporno obdobje bremeni toženko, je tako 42,57 EUR.

12Neutemeljeno pa se toženka stranka poskuša razbremeniti plačila dela stroškov, povezanih z vzdrževanjem/delovanjem naprav, ki jih ne uporablja, oziroma ki niso povezani z uporabo njenega stanovanja (dvigala, klimati, sistem požarne varnosti). Dvigala, klimati in sistem požarne varnosti so naprave oziroma del inštalacij, ki predstavljajo skupne dele stavbe (prim. 3. odst. 5. čl. SZ-1). Etažni lastnik je dolžan kriti stroške iz skupnih delov zgradbe (prim. 115. čl. SPZ) neodvisno od tega, ali je določeno storitev uporabljal ali ne. Enako izhaja tudi iz 30. čl. SZ-1: Vsi etažni lastniki so dolžni nositi stroške, povezane z upravljanjem, vzdrževanjem in obratovanjem stavbe, in sicer ne glede na to, ali uporabljajo posamezne skupne dele stavbe, razen če v pogodbi o medsebojnih razmerjih ni določeno drugače. Toženka ne trdi, da je bila v Aktu 2012 dogovorjena drugačna porazdelitev stroškov. Prav delitev stroškov po celotni površini objekta zagotavlja ustrezno stroškovno obremenitev, oziroma je v njej upoštevano, da so naprave oziroma deli inštalacij (ki so v solastnini etažnih lastnikov) lahko v funkciji le nekaterih delov stavbe.

13Toženka neutemeljeno nasprotuje delitvi stroškov po številu posameznih enot oziroma po številu uporabnikov. Stroški odvoza smeti (koda 300) so najprej (skladno z 30 % deležem, predvidenim v Aktu 2012 s Stroškovnikom) izračunani kot skupen strošek varovanih stanovanj (junij - 566,49 EUR, julij - 631,15 EUR, avgust - 294,50 EUR, september - 294,50 EUR) (ne kot skupen strošek objekta), nato pa razdeljeni glede na število oseb v varovanih stanovanjih (87), tako da toženko za sporno obdobje bremeni plačilo v skupnem znesku 20,54 EUR. Po enakem merilu so bili razdeljeni tudi stroški čiščenja (splošnih in posebnih) skupnih delov (koda 51), ki znašajo za varovana stanovanja 68,32 EUR/mesec (za junij, julij, avgust in september 2016) in 195,20 EUR (za junij, julij) oziroma 36,60 EUR (za avgust in september), ter se delijo glede na število uporabnikov (87 oseb oziroma glede zneska 36,60 EUR - 18 oseb) ter toženko bremenijo v skupni višini 11,70 EUR za celotno sporno obdobje. Strošek vzdrževanja objekta (koda 10) je bil najprej (skladno s 15 % deležem, predvidenim v Aktu 2012 s Stroškovnikom) izračunan kot skupen strošek (zgolj) varovanih stanovanj (292,80 EUR/mesec), nato pa razdeljen glede na število stanovanj (82), tako da znaša delež, ki bremeni toženko, 3,5707 EUR/mesec, oziroma 14,28 EUR za celotno sporno obdobje.

14Pritrditi pa je treba pritožbi tudi v tem, da v sporu, kot je ta, uporaba 216. čl. ZPP ne more priti v poštev. Sodišče sme odločati po prostem preudarku, ko se prepriča, da tožeča stranka ima pravico do denarnega zneska, le da se natančna višina tega zneska ne da ugotoviti brez nesorazmernih težav. Razmerje med upravnikom večstanovanjske stavbe in etažnim lastnikom je trajno pogodbeno razmerje, z vnaprej in določno opredeljenimi obveznostmi. Obveznost plačila stroškov upravljanja, vzdrževanja in obratovanja mora temeljiti na jasnem, matematično preverljivem izračunu, v katerem ključ delitve ne sme biti neznanka. Ker je v sporu breme trditev in dokazov v zvezi z višino stroškov na upravniku večstanovanjske stavbe, njega bremeni okoliščina, da pravilnosti izračuna terjatve ni mogoče preveriti.

15Ker seštevek zgoraj navedenih zneskov (42,57 EUR, 20,54 EUR, 11,70 EUR, 14,28 EUR), skupaj z nespornim zneskom stroškov upravljanja (39,04 EUR), presega prisojeni znesek (120,27 EUR), se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z drugimi stroškovnimi postavkami iz obračuna (359. čl. ZPP¹).

16Glede stroškov: Sodišče prve stopnje bi moralo vse stroške odmeriti po kriteriju uspeha strank (2. odst. 154. čl. ZPP). Po tem (44,09 % v korist tožnice, 55,91 % v korist toženke) je tožnica upravičena do stroškov postopka v višini 111,95 EUR² (200 točk za prvo pripravljalno vlogo po tar. št. 19/1 Odvetniške tarife (OT), 150 točk za drugo pripravljalno vlogo po tar. št. 19/2 OT, 7 točk za materialne stroške po 3. odst. 13. člena OT, skupaj 357 točk, oziroma 163,86 EUR, kar povečano za DDV ter plačano sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje 54,00 EUR, znaša 253,91 EUR), toženka pa do stroškov postopka v višini 270,26 EUR³ (200 točk za ugovor po tar. št. 27/6 OT, 200 točk za prvo pripravljalno vlogo po tar. št. 19/1 OT, 150 točk za drugo pripravljalno vlogo po tar. št. 19/2 OT, 200 točk za zastopanje na naroku po tar. št. 20/1 OT, 15 točk 0,002190 k za materialne stroške, skupaj 765 točk oziroma 351,14 EUR, kar povečano za DDV in plačano sodno takso za ugovorni postopek 55 EUR, znaša 483,39 EUR). Toženki tudi ni priznalo stroškov, ki niso samostojni (pregled dokumentacije, sestanki s stranko), pač pa so del drugih priznanih stroškov, niti stroškov, ki bodisi za pravdo niso bili potrebni (prošnja za preložitev naroka) bodisi ni izkazan njihov nastanek (kilometrina na relaciji Domžale - Ljubljana - Domžale, nagrada za odsotnost iz pisarne zaradi poti na sodišče). Po pobotu obeh zneskov (111,96 EUR/270,26 EUR) je dolžna tožnica toženki iz naslova stroškov postopka plačati 158,31 EUR.

17Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu ustrezno spremenilo (3. tč. 365. čl. ZPP), kot izhaja iz izreka, sicer pa jo je zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Ker je bila toženka delno uspešna le pri izpodbijanju odločitve o stroških postopka, ni upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP, v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).

¹ Sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.
² 253,91 EUR x 44,09 %
³ 483,39 EUR x 55,91 %