VSRS Sklep I Up 233/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju pritožnice) zoper odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-29-919/2015-2 z dne 22. 11. 2016, s katero je le to v I. točki izreka pritožničino zahtevo za priznanje statusa stranke oziroma stranskega udeleženca zavrnilo, v II. točki izreka zavrglo pritožničin ugovor in v III. točki izreka zavrnilo njeno zahtevo, da se ji povrnejo stroški postopka.

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je bil sklep o zavarovanju, na katerega se nanaša vloga pritožnice, odpravljen, s tem pa so prenehali tako v dejanskem kot pravnem pogledu tudi vsi njegovi učinki, vključno s tistimi, ki jih vsebuje odločitev pritožbenega organa (Ministrstva za finance), ki jo pritožnica izpodbija s tožbo, to je nepriznavanje položaja stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku zavarovanja ter zavrnitev pritožbe. To pa pomeni, da si pritožnica z odločitvijo o tožbi ne bi mogla v ničemer izboljšati svojega pravnega položaja in zato nima pravnega interesa za tožbo.

3Pritožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sklep sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku pritožnice v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, toženi stranki pa naloži stroške pritožbenega postopka. Navaja, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da si z odločitvijo o tožbi ne bi mogla v ničemer izboljšati svojega pravnega položaja in da zato nima pravnega interesa za tožbo. Sklep o zavarovanju je bil namreč razveljavljen iz razlogov, ki jih je navajal M. J. in ne ona. Davčni organ pa je ponovno izdal sklep o zavarovanju, pri čemer ponovno vztraja na stališču, da pritožnica nima pravice do sodelovanja v postopku.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5Pritožba ni utemeljena.

6Iz nesporno ugotovljenega dejanskega stanja zadeve izhaja, da je davčni organ M. J. izdal sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, št. DT 0610-2351/2014 z dne 7. 10. 2015, ki ga je pritožnica izpodbijala po vsebini in kot nekdanja žena davčnega zavezanca ter po njenem zatrjevanju lastnica nepremičnin, na katere se je nanašal sklep o zavarovanju, želela doseči priznanje statusa stranke ali stranske udeleženke v tem postopku. Pritožbeni organ (Ministrstvo za finance) pa je navedeni sklep z odločbo, št. DT-499-29-918/2015-2 z dne 16. 11. 2016, odpravil in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje. Tožnica je ne glede na to še vedno vztrajala pri tem, da se mora odločiti o njenih ugovorih, in vložila tožbo, ki jo je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrglo. Poleg tega je davčni organ že ponovno odločil o zadevi in je pritožnica tudi tokrat, enako kot v tem postopku, izpodbijala sklep o zavarovanju, izdan M. J., ter ponovno uveljavljala pravico do udeležbe v postopku.

7Po določbi 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, pa mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora stranka ves čas postopka izkazovati, da bi ugoditev njeni tožbi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj.

8Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da pritožnica ne izkazuje pravnega interesa za odločitev v tem upravnem sporu in s tem pravovarstvene potrebe, ker si tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu ne bi izboljšala svojega pravnega položaja. Pritožnica dejansko, kot je navedeno v 5. točki tega sklepa, izpodbija akt, ki je že odpravljen. Res je bil akt odpravljen iz razlogov, ki jih ni navajala pritožnica ampak njen nekdanji mož, vendar pa sta oba zasledovala isti cilj, to je odpravo izpodbijanega akta. V zadevi je bilo tudi že ponovno odločeno, pritožnica pa je tudi tokrat, enako kot v tem postopku, izpodbijala sklep o zavarovanju ter uveljavljala pravico do udeležbe v postopku. Iz tega izhaja, da ima pritožnica sodno varstvo zagotovljeno v postopku, ki se vodi po ponovno izdanem upravnem aktu. To hkrati pomeni, da za obravnavani postopek nima več pravnega interesa, saj vsebinska izvedba tega postopka, ki ga je začela s tožbo, očitno ne bi privedla do spremembe njenega pravnega položaja (enako sklepa Vrhovnega sodišča I Up 1740/2006, I Up 181/2008).

9Pritožnica navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje izdati ugotovitveno sodbo, ki bi bila po njenem mnenju v skladu z načelom pravne države in varstvom zaupanja v pravo. Bistvo te sodbe naj bi bilo, da se ustvari jasna sodna praksa. Vendar pa je tudi ta pritožbeni ugovor neutemeljen, saj mora za izdajo ugotovitvene sodbe pritožnica izkazati določeno pravno korist, s katero bi izkazala legitimacijo za izdajo ugotovitvene sodbe.¹ Le te ni, če ima pritožnica na voljo pravno varstvo po sklepu, izdanem v ponovnem postopku.

10Ker je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna in na zakonu utemeljena, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka

11Pritožnica je glede na prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 dolžna sama trpeti svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ O tem tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-181/09-15 z dne 10. 11. 2011.