VSRS Sodba II Ips 258/2016

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke proti tistemu delu sodbe sodišča prve stopnje pod točko I izreka, s katerim je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna opustiti vsa nadaljnja poseganja v nepremičnine, navedene v tej točki, v 15 dneh, da ne bo izvršbe, ter glede stroškovne odločitve (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) - zavrne in potrdi v teh delih sodba sodišča prve stopnje.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, drugo tožeči stranki pa je dolžna plačati stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo v znesku 1.337,12 EUR, obema tožečima strankama pa revizijske stroške v znesku 851,45 EUR, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenima zahtevkoma, da je tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki v neposredno posest v tožbenem izreku navedene nepremičnine, ter opustiti vsa nadaljnja poseganja v te nepremičnine, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku 3.962,78 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, pod izvršbo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, tožeči stranki pa naložilo, da plača toženi stranki v 15 dneh pravdne stroške v znesku 2.696,00 EUR, v 15 dneh od dneva izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

3Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 50/2016-6 z dne 20. 5. 2016 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali sme sodišče zavrniti tožbeni zahtevek zaradi že izpolnjene obveznosti v času zaključka glavne obravnave, kadar je tožnik prejel izpolnitev na podlagi regulacijske začasne odredbe in je bila izpolnitev začasne odredbe enaka kot zavarovana terjatev oziroma tožbeni zahtevek.

4Zoper navedeno sodbo vlagata dopuščeno revizijo tožnici. Poudarjata, da je dopustno izdati začasno odredbo, kjer je zavarovanje vsebinsko enako tožbenemu zahtevku. Da sodišče upošteva dejansko stanje, ki je obstajalo v času zadnjega naroka za glavno obravnavo, izhaja iz sodne prakse in pravne teorije. Sklicuje se na sodbo VSL II Cp 2110/99 in odločbo Ustavnega sodišča RS Up 275/97. Regulacijske začasne odredbe so pogost in pomemben institut v sodni praksi, izpodbijana sodba pa je oblikovala nesprejemljivo sodno prakso, ki bo povzročila, da bodo morala sodišča tožbene zahtevke zavračati potem, ko so bile izpolnjene začasne odredbe. Začasno zavarovanje je namenjeno ureditvi razmerja ali zavarovanju terjatve do odločitve v sodnem postopku. Če je kasneje tožbenemu zahtevku ugodeno, je začasno zavarovanje upravičeno, tožnik je za svojo terjatev poplačan oziroma se v primeru regulacijskih odredb potrdi pravilnost pravno varovanega razmerja, ki je bilo vzpostavljeno ali ohranjeno z regulacijsko odredbo. Sodna praksa, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, bi torej imela za posledico, da bi tožniki predlagali regulacijsko zavarovanje, ko bi ga dosegli, pa bi morali tožbo umakniti. O utemeljenosti tožbenega zahtevka torej sodišča sploh ne bi več presojala. Lahko bi nastali primeri, ko bi upnik predlagal zavarovanje, še preden bi sploh vložil tožbo. Kot izhaja iz določil Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je to mogoče, če upnik nato v roku 30 dni tako zavarovanje upraviči z vložitvijo tožbe. V takšnem primeru bi bila tožba neutemeljena že ob vložitvi, verjetnosti obstoja zahtevka pa ne bi bilo več. Pri regulacijski začasni odredbi gre le za začasno ureditev spornega razmerja, ki se upraviči šele z izdajo ugodilne sodbe, ali pa se izkaže neutemeljenost in neupravičenost zavarovanja, če se tožba zavrne. Sodišče bi zato moralo odločiti na podlagi dejanskega stanja, preden je poseglo v dejansko stanje za izdajo začasne odredbe. Nadalje se sklicuje na prvi odstavek 158. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), po katerem mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške razen, če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Sklicuje se na teorijo (N. Betetto, Komentar ZPP, GV Založba, druga knjiga, stran 46), v skladu s katero toženec, ki med pravdo izpolni zahtevek, ga s tem smiselno pripozna. Zato mora plačati pravdne stroške, če le ne gre za izjemni primer, ko ni dal povoda za tožbo. Tožeča stranka mora torej toženi stranki v takšnem primeru povrniti pravdne stroške, ki so nastali potem, ko je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek. Smisel tega zakonskega določila je, da mora tožeča stranka v primeru umika tožbe tožencu povrniti stroške, saj ga je očitno neutemeljeno obremenila z njimi. Če pa toženec izpolni tožbeni zahtevek, implicitno pripozna utemeljenost tožbenega zahtevka in bi bilo torej nepravično, da bi morala tožeča stranka umakniti tožbo in še plačati tožencu njegove stroške, saj je bila tožba očitna potrebna in utemeljena; toženec ni sam izpolnil in je s prisilno izvršitvijo to možnost izgubil. Sodišče mora torej presojati utemeljenost tožbenega zahtevka glede na dejansko stanje pred izdano izvršitvijo začasne odredbe, saj bo s tem ocenilo tudi utemeljenost začasnega zavarovanja. Sklicujeta se tudi na stališča pravne teorije (komentar Stvarnopravnega zakonika, str. 478) in sodno prakso (VS RS II Ips 884/2008 in II Ips 105/2008 in VSL sklep I Cp 1879/2011), ki v nekaterih primerih dopušča, da je za ugoditev zahtevku pasivno legitimiran tisti, ki ima stvar vsaj ob začetku pravde v posesti in ne nujno tudi ob izdaji sodbe. Takšna situacijo izrecno ureja tudi 190. člen ZPP, ko toženec odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, tretji osebi. Višje sodišče bi torej moralo upoštevati, da bi bil zahtevek utemeljen ob vložitvi tožbe in ob izdaji začasne odredbe ter da tožeča stranka ne more nositi negativnih posledic zaradi izdane začasne odredbe. Tožeči stranki ob začetku pravde nista imeli nepremičnin v posesti, temveč jih je imela tožena stranka, dobili pa sta jih šele z začasno odredbo. Bistvo regulacijske začasne odredbe je v varstvu določene pravne sfere pred grozečim nasiljem (nevarnostjo uporabe sile) ali nevarnostjo nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Sklicujeta se na odločbo VS RS II Ips 105/2008. Sodna praksa je tudi enotna, da je treba restriktivno presojati regulacijske začasne odredbe, katerih vsebina je identična tožbenemu zahtevku in jim slediti le v primeru utemeljeno izkazane nenadomestljive ali težko nadomestljive škode (VSL sklep I Cp 1879/2011). Namen takšnih odredb torej ni v zavarovanju bodoče izvršbe, temveč v ureditvi spornega pravnega razmerja do pravnomočne sodbe v sodnem postopku. Višje sodišče je torej spregledalo jasen začasni namen izdane odredbe. Nesmiselne posledice se pokažejo tudi ob uporabi določila 279. člena ZIZ, ki določa odškodninsko odgovornost upnika zaradi škode, ki je bila dolžniku prizadejana z začasno odredbo, ki je bila neutemeljena, ali je upnik ni upravičil. Začasna odredba in tožbeni zahtevek sta bila ob vložitvi tožbe in izdaji začasne odredbe utemeljena. Sodišče začasno odredbo izda, tožnik pa pridobi posest. Zato bi moral tožbo umakniti ali pa jo sodišče zavrniti. Začasne odredbe torej ne bi mogel nikoli upravičiti ali utemeljiti. Toženec, ki bi izvršil regulacijsko začasno odredbo, bo torej v vsakem primeru imel pravico do odškodnine. Tudi takšno stališče je napačno. Predlaga, naj se reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne. Poleg tega naj prisodi potrebne pravdne stroške za revizijo.

5Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

6Revizija je delno utemeljena.

7Odgovor na dopuščeno vprašanje glede dajatvenega tožbenega zahtevka dela ni odvisen od medsebojne primerjave narave, vsebine in učinkov - na eni strani regulacijske začasne odredbe in - na drugi strani sodbe, s katero je ugodeno tožbenemu zahtevku, ki je po vsebini enak zahtevku iz začasne odredbe, kot zmotno meni revizija. Odvisen je od učinkov, ki jih povzroči izpolnitev obveznosti zahtevane s tožbenim zahtevkom. Res je namen regulacijske začasne odredbe ureditev spornega pravnega razmerja do izdaje pravnomočne sodbe odločbe, njeno pravno bistvo pa je v varstvu določene pravne sfere posameznika (subjekta pravice oziroma pravnega interesa) pred grozečim nasiljem (nevarnost o uporabi sile) ali nevarnostnega nastanka nenadomestljive (težko nadomestljive) škode (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ).¹ Sklep o začasni odredbi torej ne pomeni dokončne ureditve spornega pravnega razmerja, torej tudi ne meritorne odločitve o samem v tožbi postavljenem tožbenem zahtevku. Čeprav sta zahtevka iz začasne odredbe in tožbe vsebinsko v spornem primeru enaka, pa imata torej drugačne pravne razsežnosti, učinke in vsebino. Sklep o začasni odredbi pomeni zgolj provizorično začasno ureditev razmerja tako, da bi bila preprečena oziroma ne bi nastala škoda tožeči stranki. Zato zadostuje zgolj verjeten izkaz utemeljenosti tožbenega zahtevka in torej ne potrebnega prepričanja sodišča o njem.

8Vendar pa glede navedenega dajatvenega tožbenega zahtevka situacija v kontekstu obravnavane problematike ni prav nič drugačna kot v primeru, ko toženec takoj po vložitvi tožbe prostovoljno izpolni tožbeni zahtevek in ne torej šele po izdani začasni odredbi, kot nasprotno zmotno meni revidentka. Bistveno je, da je bila tožnikova zahteva, izražena v tožbenem zahtevku, izpolnjena po vložitvi tožbe vendar že pred izdajo sodbe in je v tej smeri torej odpadla potreba po meritornem sodnem varstvu vsebovanem v izreku sodbe; slednja je potrebna za doseg zahtevanega dejansko – pravnega stanja, kakršno še ni vzpostavljeno ob njeni izdaji, kar v primeru neprostovoljne izpolnitve zavezanca omogoča tudi prisilno vzpostavitev „prisojenega“ razmerja med pravdnima strankama v izvršilnem postopku. Še več: s trditvijo, da je tožena stranka tožbeni zahtevek izpolnila, je tožba postala neodpravljivo nesklepčna. Tožbena trditvena podlaga namreč ni več utemeljevala v tožbenem izreku postavljenega pravo varstvenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je v razlogih ugotovilo utemeljenost zahtevka in mu ugodilo, sodišče druge stopnje pa se s tem vprašanjem ni več ukvarjalo, ker se je glede na obseg pritožbenih navedb tožene stranke moralo osredotočiti le še na vprašanje upravičenosti vztrajanja tožečih strank pri tožbi, upoštevaje, da je bila obveznost tožene stranke med pravdnim postopkom nesporno že izpolnjena. Ker kljub izpolnitvi tožeča stranka tožbe ni spremenila, je sodišče druge stopnje ta tožbeni zahtevek torej utemeljeno zavrnilo.

9Revizijsko sodišče odgovarja še na ostale pomisleke revizije v tem delu:

10Določba 190. člena ZPP, na katero se prav tako sklicujeta revidentki, ureja povsem drugačno procesno situacijo od obravnavane; institut odtujitve stvari med pravdo ni primerljiv s sporno zadevo. Ureja situacijo prenosa pravice oziroma stvari na od pravdne stranke na tretjega med pravdo in ne problematiko izpolnitve tožbenega zahtevka, ki je predmet pravde. Prav tako ni pomembno, da je izdana začasna odredba veljala zgolj do pravnomočnega zaključka postopka, po njem pa ne več. Kot obrazloženo je bil tožbeni zahtevek izpolnjen in s tem cilj tožečih strank dosežen, sodno varstvo pa je v primeru ponovne kršitve pravice tožečih strank zagotovljeno v novem sodnem postopku. Ker je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek, je odveč tudi skrb o odškodninski odgovornosti tožečih strank v smislu določbe 279. člena ZIZ zaradi izostanka pravnomočne ugodilne sodbe, ki naj bi šele upravičila izdano začasno odredbo. Ta tožbeni zahtevek je bil zavrnjen ne zaradi njegove morebitne neutemeljenosti same po sebi, temveč zaradi dejstva izpolnjene tožbene zahteve v tem delu.

11Odgovor na dopuščeno vprašanje - ali sme sodišče zavrniti tožbeni zahtevek zaradi že izpolnjene obveznosti v času zaključka glavne obravnave, kadar je tožnik prejel izpolnitev na podlagi regulacijske začasne odredbe in je bila izpolnitev začasne odredbe enaka kot zavarovana terjatev oziroma tožbeni zahtevek, je torej glede navedenega tožbenega zahtevka pritrdilen. Tožeča stranka mora namreč v takšnem primeru, če želi preprečiti zavrnitev zahtevka, po izpolnitvi obveznosti tožbo spremeniti tako, da zahteva ugotovitev obstoja pravice ali pravnega razmerja. Tožeča stranka prvega tožbenega zahtevka ni spremenila in zato v tem delu revizija ni utemeljena ter jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

12Drugače pa je glede drugega tožbenega zahtevka. Sodišče druge stopnje je spregledalo, da se je drugi tožbeni zahtevek nanašal na zahtevo po opustitvi bodočih posegov tožene stranke v predmetne nepremičnine. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tudi ta tožbeni zahtevek, ne da bi postavilo potrebne meje oziroma ločnice med obema zahtevkoma. Zato je moralo revizijsko sodišče vzpostaviti v tem delu sodbo sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo tudi utemeljenost opustitvenega tožbenega zahtevka na podlagi ugotovitve, da ima pravico do posesti predmetnih nepremičnin tožeča stranka, česar pa v pritožbi tožena stranka ni izpodbijala, sklicevala se je le na izpolnitev svoje obveznosti. Glede na povedano je nadaljnji odgovor v okviru dopuščenega vprašanja v spornem primeru lahko le takšen, da sodišče ni smelo zavrniti tožbenega zahtevka tudi v navedenem drugem delu tožbe oziroma še glede drugega tožbenega zahtevka.

13Zaradi zmotne materialnopravne presoje v zvezi z odločitvijo v tem delu je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da se pritožba tožene stranke zoper prvostopno odločitev o opustitvenem zahtevku ter glede stroškovne odločitve zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje, kot je razvidno iz izreka te odločbe (prvi odstavek 380. člena ZPP).

14Delni uspeh z revizijo je imel posledice tudi na stroškovno odločitev. Revizijsko sodišče je zato na novo odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeči stranki sta v bistvenem uspeli s svojima zahtevkoma. Dajatveni tožbeni zahtevek je bil zavrnjen zgolj zaradi njegove izpolnitve, kar pomeni, da sta na podlagi tožbe vendarle dosegli zasledovani cilj oziroma je bila ta v tem delu utemeljeno vložena, na podlagi v revizijskem postopku spremenjene pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje pa sta uspeli z opustitvenem zahtevkom in s tem dosegli tudi svoj nadaljnji cilj - po izpolnitvi izročitvenega zahtevka – prav tako zahtevano sodno varstvo – prepoved tudi bodočih posegov v njuno pravico do posesti. Zato je njun uspeh dejansko popoln, sama delna zavrnitev revizije in prav tako delen pritožbeni uspeh upoštevaje tudi enotno vrednost spornega predmeta glede obeh zahtevkov pa na odmero stroškov nista vplivala, kar se mora odraziti tudi v stroškovni odločitvi (prvi odstavek 158. člena ZPP). Tožena stranka mora tako plačati tožečima strankama prvostopne stroške, določene v sodbi sodišča prve stopnje, posebej prvo tožeči stranki še stroške pritožbenega postopka (le ona je namreč vložila odgovor na pritožbo), obema tožečima strankama pa še stroške revizijskega postopka, v 15 dneh pod izvršbo. Natančnejša odmera stroškov je razvidna iz stroškovnikov tožečih strank.

¹ Primerjaj v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS: Sklep II Ips 105/2008 z dne 26. 6. 2008.