UPRS Sklep I U 2714/2017-6

Tožba se zavrže.

1Tožnik je 8. 12. 2017 priporočeno po pošti vložil vlogo, ki jo je sodišče smiselno štelo kot tožbo v upravnem sporu, zoper sklepa Ministrstva za finance DT-498-2-75/75-7 (pravilno DT-498-2-75/2017-7 - op. sodišča) z dne 19. 10. 2017 in DT-498-2-74/2017-7 z dne 19. 10. 2017, zaradi prisilne izterjave davčnega dolga. Tožnik navaja, da jo vlaga zaradi zlorabe pooblastil, krivične sodne odločitve in goljufije in meni, da bi se zadeva morala voditi v kazenskem postopku, po uradni dolžnosti, in ne na podlagi tožbe pri tukajšnjem sodišču. Zaradi navedenega predlaga, da se zadeva odstopi v reševanje pristojnemu državnemu tožilcu.

2Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

3Po prvem odstavku 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je treba v tožbi navesti tožnikovo ime in priimek ter prebivališče oziroma njegovo ime in sedež, naziv toženca, upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, razložiti, zakaj toži, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost. V zadevah, kjer je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, mora biti v tožbi določena tudi vrednost spornega predmeta. Tožbi je treba priložiti tudi akt v izvirniku, prepisu ali kopiji.

4Ob predhodnem preizkusu tožbe je sodišče ugotovilo, da je tožba bistveno pomanjkljiva. Iz tožbe namreč ni bilo razvidno kdo je tožena stranka, tožnik pa tudi ni podal predloga kako in v čem naj sodišče izpodbijana akta odpravi oziroma ugotovi njuno nezakonitost. Poleg navedenega je bilo iz tožbe razvidno, da tožnik izpodbija dva posamična akta.

5Če je tožba nepopolna ali nerazumljiva, zahteva sodišče od tožnika, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti in ga pri tem pouči, kako naj te pomanjkljivosti odpravi ter ga opozori, da bo tožbo, če pomanjkljivosti v določenem roku ne bo odpravil, izpodbijani upravni akt pa ni ničen, zavrglo (31. člen ZUS-1). Glede na navedeno je sodišče tožnika z dopisom I U 2714/2017-4 z dne 1. 3. 2018 pozvalo k odpravi pomanjkljivosti tožbe, in sicer, da pravilno navede toženo stranko, da predlaga kako in v čem naj sodišče izpodbijana sklepa odpravi, ter da se izjasni ali izpodbija tudi drugo navedeni sklep Ministrstva za finance DT-498-2-74/2017-7 z dne 19. 10. 2017. Na podlagi 35. člena ZUS-1 lahko namreč tožnik z eno tožbo uveljavlja več tožbenih zahtevkov proti istemu tožencu le v primeru, če vsi zahtevki temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi in je za vse zahtevke pristojno isto sodišče. Tožnik se je na prej navedeni poziv sodišča odzval z dopisom z dne 12. 3. 2018 in navedel, da predmetna zadeva ni za obravnavanje. Omenja „upravni organ v Črnomlju in Novem mestu oziroma geodetska uprava, oddelek v Črnomlju“, in zatrjuje, da je bilo storjeno kaznivo dejanje „zloraba pooblastil“, ter da sta bila prekršena Ustava Republike Slovenije in Zakon o izvršbi in zavarovanju. Predlaga, da sodišče tožbo odstopi v reševanje pristojnemu državnemu tožilcu.

6Sodišče ugotavlja, da je tožba tudi po pozivu za odpravo pomanjkljivosti, kljub odgovoru tožnika, ostala nepopolna in nerazumljiva do take mere, da zaradi tega zadeve ne more obravnavati. Kljub pozivu sodišča, s katerim je bil tožnik seznanjen na pravne posledice, tožba ne vsebuje zahtevanih podatkov. Tožnik namreč ni opredelil niti tožene stranke, katero toži v upravnem sporu, niti ni podal predlaga kako in v čem naj sodišče izpodbijana akta odpravi. Prav tako se ni izjasnil ali s tožbo izpodbija tudi drugo navedeni sklep Ministrstva za finance DT-498-2-74/2017-7 z dne 19. 10. 2017. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je tožba tako nerazumljiva, nepopolna, nejasna in bistveno pomanjkljiva, da sodišče zadeve ne more obravnavati. Sodišče namreč nima zakonskega pooblastila za to, da bi samo nadomeščalo voljo strank. Ta volja mora biti zato izražena dovolj jasno, da lahko sodišče ravna v skladu z njo. V obravnavani zadevi iz navedenih razlogov temu ni tako, zato sodišče ugotavlja, da tožba ni sposobna za obravnavo.

7Glede na povedano je sodišče tožbo kot nepopolno in nerazumljivo na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 zavrglo.