VSL Sklep II Cp 573/2009

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je nasprotna udeleženka dolžna pok. R. H. vrniti zaplenjeno premoženje (veleposestvo D. v Zagrebu in večinski paket delnic rudnika R., d. d., Beograd) v obliki odškodnine v višini 1.540.000,00 USD v protivrednosti EUR v obveznicah Republike Slovenije, izdanih na podlagi Zakona o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje in Uredbe o izdaji obveznic za plačilo odškodnine zaradi razveljavitev kazni zaplembe premoženja, z ustreznimi obrestmi od 9. 1. 2001 do izročitve obveznic.

(2) Zoper sklep se pritožuje nasprotna udeleženka, uveljavlja vse predvidene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sklepa in zavrnitev zahteve za vračilo premoženja, ki se nanaša na veleposestvo D. v Zagrebu in večinski paket delnic rudnika R., d. d, Beograd. Meni, da bi bilo treba zahtevo za odškodnino za navedeno premoženje zavreči oziroma zavrniti. Prvostopenjskemu sodišču očita, da ni razmislilo, kakšno je razmerje med ZIKS-G in ZDen, saj je vračanje premoženja, zaplenjenega v postopkih, ki so bili pravnomočno končani pred 31. 12. 1958, urejeno specifično, glede tega je treba uporabiti določbe III. poglavja ZDen. Najprej bi bilo treba po mnenju pritožnice razčistiti, ali se to premoženje res vrača tako, kot premoženje, podržavljeno osebam in po predpisih iz 3., 4. in 5. čl. ZDen. Po sodni praksi v denacionalizacijskih postopkih morajo upravičenci vlagati zahteve v republiki, kjer je bilo to premoženje ob podržavljenju. Glede vračanje zaplenjenega premoženja po mnenju pritožnice ne more biti drugače, saj tudi v ZDen ni posebej določeno glede premoženja, ki se nahaja v drugih republikah nekdanje Jugoslavije. Upoštevati bi bilo treba tudi to, da bi bilo premoženje državljanov, kot je veleposestvo D. in delnice rudnika R. s kasnejšimi predpisi o nacionalizaciji zanesljivo podržavljeno, saj na to kaže vrsta primerov.

(3) Predlagatelj je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena, se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem (1. odst. 145. čl. Zakona o Izvrševanju kazenskih sankcij. Ur. I. SRS, št. 17/78, s kasnejšimi spremembami, od tu ZIKS). Zavezanec za vrnitev premoženja v naravi je Republika Slovenija oziroma lokalna samoupravna skupnost, v katere lasti je premoženje, ki je bilo zaplenjeno (2. odst. 145. čl. ZIKS). Če vrnitev zaplenjenega premoženja ali njegovih posameznih delov stvarno ali pravno ni več mogoča, povrne dejansko vrednost tega premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe Republika Slovenija (3. odst. 145. čl. ZIKS).

(6) Ni sporno, da je predlagatelj dedič pok. R. H., ki mu je bilo z odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani Zp 217/46 z dne 17. 6. 1946 zaplenjeno premoženje, med drugim tudi veleposestvo D. v Zagrebu in večinski paket delnic rudnika R., d. d., Beograd. S sklepom Okrožnega sodišča v Kranju Ks 4141/2000 z dne 18. 12. 2000, ki je postal pravnomočen 9. 1. 2001, pa je bila kazen zaplembe razveljavljena.

(6) Glede na določbo 145a. čl. ZIKS je treba (tudi) v konkretnem primeru glede pravil vračanja zaplenjenega premoženja uporabiti določbe III. poglavja Zakona o denacionalizaciji (Ur. I. RS/l, št. 27/91 - 18/2005, od tu ZDen), za kar se zavzema tudi pritožnica. Očitek o drugačnem stališču prvostopenjskega sodišča je iztrgan iz konteksta razlogov (zadnji odstavek na str. 4 prve sodbe, list št. 106). Prvo sodišče pravilno zavrača prizadevanja nasprotne udeleženke za to, da bi odškodnina ne prišla v poštev iz razloga, ker takih primerov ZDen posebej ni uredil.

(7) Po določbi 16. čl. ZDen se premoženje vrne z vrnitvijo v last in posest, z vrnitvijo lastninske pravice ali z vrnitvijo lastninskega deleža (1. odst.). Če premoženja ni mogoče vrniti v celoti, se premoženje lahko vrne tudi le deloma, za razliko v vrednosti pa plača odškodnina (2. odst.). Premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb (3. odst.). Premoženje pravnih oseb v mešani lastnini se lahko vrača le v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine deleža družbenega premoženja (4. odst.).

(8) Ker po teritorialnem principu predpisi Republike Slovenije veljajo le na območju Republike Slovenije, se določbe ZDen o vračanju v naravi lahko nanašajo le na vračanje podržavljenega premoženja, ki je bodisi v lasti RS ali v sredstvih domačih pravnih oseb, ki se do uveljavitve ZDen še niso v celoti olastninile, to pa so po prej veljavnem Zakonu o podjetjih (Ur. I. SFRJ, št. 77/88 - 61/90) le pravne osebe, ki imajo sedež na območju Republike Slovenije. Že z navedbo sedeža delniške družbe je torej izkazana nemožnost vrnitve delnic rudnika R., d. d., Beograd.

(9) Nemožnost vrnitev v naravi velja tudi za veleposestvo D. v Zagrebu, za kar sicer predlagatelj ne navaja, v lasti katere pravne ali fizične osebe je to premoženje, je pa nesporno, da ne gre za premoženje nasprotne udeleženke. Republika Slovenija se je namreč lahko zavezala za vračilo podržavljenega premoženja v naravi le s premoženjem, ki je bilo ob uveljavitvi ZDen kot družbena lastnina pod njeno jurisdikcijo oziroma s svojim premoženjem.

(10) Ni bilo mogoče pritrditi razlogom nasprotne udeleženke, da RS po osamosvojitvi ni prevzela obveznosti plačila odškodnine za premoženje drugih republik nekdanje skupne države, posebej ob dejstvu, da naj bi bilo sporno premoženje prenešeno v last FLRJ, za izvedbo zaplembe veleposestva D. in večinskega paketa delnic rudnika R. pa sta bili zaprošeni sodišči v Zagrebu in Beogradu. Kazen zaplembe premoženja je izreklo Okrajno sodišče v Ljubljani. Temelj obravnavane obveznosti je v osnovi (nezakonito, nepravilno) ravnanje organa in na tej osnovi prevzem premoženja. Ni pomembno, da je postalo premoženje last FLRJ, pomembno je, kdo ga je prevzel (komu je bilo izročeno), torej kdo je z njim upravljal in s tem pridobil premoženjske pravice, ki najbolj ustrezajo današnjemu pojmu lastninske pravice.¹ Celotno zaplenjeno premoženje je bilo izročeno MLO Ljubljana ..., kar nedoumno izhaja iz kopije odločbe Zp 217/46 (listina v prilogi A). Samo za izvedbo kazni je zaprošeno drugo sodišče (ki sedaj ni več na območju Republike Slovenije), kar pa ne more biti odločilno. Podlaga za prehod premoženja iz obsojenčeve lastninske sfere je bila torej odločba Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki je bila z izrednimi pravnimi sredstvi razveljavljena. Sodna praksa je ustaljena glede tega, da je v takem sporu pasivno legitimiran tisti, ki je premoženje prevzel, kar je sicer pogosto porajalo spore med občinami in državo. Vendar po odločbi Ustavnega sodišča RS U -1-43/96 z dne 3. 7. 1997 te dileme ni več, saj je US RS odločilo, da 2. odst. 145. čl. ZIKS ni v neskladju z Ustavo RS, če se razlaga tako, da je po ustanovitvi občin kot samoupravnih lokalnih skupnosti zavezanec iz te določbe le Republika Slovenija.²

(11) Treba je poudariti, da je nasprotna udeleženka sama sprejela ZIKS in ZDen, v navedenih predpisih pa ni opore za argumentacijo, za katero se sedaj zavzema. Na prvi pogled bi se stališče, po katerem neupravičeno obsojenemu RS ne bi bila zavezana glede premoženja, če se sedaj nahaja v drugi državi (eni izmed republik nekdanje skupne države), sicer zdelo bližje občutku pravičnosti, saj bi bila po nasprotnem država RS "prikrajšana", ker bi plača odškodnino za premoženje, ki ga dejansko nima (več). Vendar za nekakšno enako vrednost ni nobene podlage. Na položaj neupravičeno obsojenega ne more vplivati nadaljnje (razpolagalno) ravnanje tistega, ki je premoženje zaplenil. Zakon (niti ZDen niti ZIKS - v nobeni kasnejši spremembi in dopolnitvi) ne določa nobene dodatne okoliščine, ki bi v določenih primerih obveznost prevzemnika zmanjševala ali odpravljala, na primer pogoja koristi od prevzetega premoženja.³ Po presoji pritožbenega sodišča je treba privzeti povsem obratno izhodišče, in sicer položaj oškodovanca oziroma tistega, ki mu je bila neupravičeno izrečena kazen zaplembe premoženja. Izkaže se, da bi bil v tem primeru neupravičeno diskriminiran tisti obsojenec, katerega premoženje se je nahajalo na področju kašne druge od republik nekdanje skupne države. Njegov položaj bi bil odvisen od uspeha uveljavljanja pravic v sedaj drugi samostojni državi in njenega pravnega reda.⁴ Po presoji pritožbenega sodišča bi bilo to v nasprotju z ustavnim načelom enakega varstva pravic (22. čl. Ustave RS).

(12) Drži, da je način vračanja premoženja, kot je pojasnjeno že zgoraj, v precejšni meri enak tako pri denacionalizaciji kot pri vračanju zaplenjenega premoženja, ni pa jasno, katero prakso ima v mislih pritožnica (je ne navaja), češ da morajo denacionalizacijski upravičenci vlagati svoje zahtevke v tistih republikah nekdanje Jugoslavije, v katerih se je premoženje nahajalo v trenutku podržavljanja. Na odločitev pa ne more vplivati niti pritožničino prepričanje, da bi bilo sporno premoženje, če ne bi bilo zaplenjeno v kazenskem postopku, zanesljivo podržavljeno, saj za kaj takega ni nobene podlage. Nasprotna udeleženka bi se po presoji pritožbenega sodišča svoje odškodninske obveznosti za sporno zaplenjeno premoženje lahko rešila le, če bi dokazala (in pred tem zatrjevala), da je upravičenec za to premoženje že bil poplačan (npr. v drugi državi), izhajajoč iz splošnega pravila o popolnosti odškodnine. V tem je položaj upravičenca do denacionalizacije po 10. čl. ZDen drugačen od položaja neupravičeno obsojenega, saj ZIKS ne daje podlage za (analogno) uporabo tega pravila, po katerem bi bilo sodišče (po uradni dolžnosti) dolžno ugotavljati, ali bi rehabilitiranemu obsojencu lahko pripadla odškodnina v drugi državi.

(13) Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Ur. I. RS/l, št. 1-6/91 - 45/94) v 9. čl. obveznosti RS v takšnih primerih tudi ne omejuje, saj določa le, da prevzema RS premično in nepremično premoženje, ki leži na območju RS, v upravljanje, ne pa tudi, da se njene (odškodninske) obveznosti omejijo na to premoženje, če se nanj nanašajo ali če iz tega izvirajo.

(14) Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega v skladu z določbo 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi z določbo 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku (Ur. I. SRS, št. 30/86, s spremembami) pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj tudi uradni preizkus izpodbijanega sklepa ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

-------------------------------

¹ Primerjaj odločbe in argumente UP RS, sodba in sklep U 1926/2001, sodba U 108/2001.
² Glej npr. sklep VS RS II Ips 456/94.
³ V I . odst. 29. čl. Zakona o financiranju občin se po cit. odločbi US RS razveljavi besedilo "in odškodnin po zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij ...".
⁴ Glej npr. sklep VS RS II Ips 18/94.