VSM Sodba I Cp 529/2018

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka krije sama tudi stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu zahtevku tožnika po tožbi (v nadaljevanju tožnik) in odločilo, da je zadolžnica, po kateri naj bi tožnik izplačal toženki po tožbi (v nadaljevanju toženka) 41.000,00 EUR najkasneje do 18. 8. 2009, ki je bila 18. 5. 2009 zapisana v obliki notarskega zapisa, nična in ne ustvarja pravnih posledic. Odločilo je tudi, da je posojilna pogodba, po kateri naj bi tožnik vrnil posojilo toženki v znesku 41.000,00 EUR najkasneje v roku 90 dni od sklenitve pogodbe, ki je bila podpisana 18. 5. 2009, nična in ne ustvarja pravnih posledic. Zavrnilo je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je toženka terjala plačilo 31.795,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je o stroških postopka in zavrglo pritožbo toženke zoper sklep o postavitvi izvedenca.

2Pritožbeno sodišče je v zadevi že odločilo in potrdilo izpodbijano sodbo, ki jo je Vrhovno sodišče, po vloženi reviziji toženke, razveljavilo v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku po tožbi ter zadevo v tem obsegu vrnilo pritožbenemu sodišču v nov postopek.

3Toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi poudarja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na nepravilne zaključke glede dejanskega stanja, torej, da kavza posojilne pogodbe ne obstaja ter je posledično konkretni dejanski stan v tem postopku enak tistemu, v katerem je Vrhovno sodišče odločilo s sklepom II Ips 142/2015 z dne 10. 11. 2016. Navaja, da je bila v tej zadevi podlaga obveznosti v tem, da je toženka znesek v višini 41.000,00 EUR porabila za sklade in stroške odprtja ter zaprtja s.p., kakor tudi za poplačilo upnikov v zvezi s poslovanjem s.p. v času razmerja s tožnikom. Očitno je, da v tej zadevi ni šlo za tipično kavzo posoje denarja, kot pri posojilnih pogodbah, kar je zmotno ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi. Tako samo dejstvo, da tožnik zneska 41.000,00 EUR ni prejel, ni relevantno za presojo, saj je bila kavza drugačna. Relevantno je, da je kavza obstajala, da je tožnik ob podpisu vedel za tako kavzo, in da se je ob podpisu intelektualno zavedal, da bo moral ta znesek toženki plačati. Da je kavza posojilne pogodbe zaveza tožnika, da bo toženki povrnil izgube, izhaja iz njegovih sms sporočil. Ker je izvedenec finančne stroke ugotovil, da je do dejanskih izgub pri toženki prišlo, ne more biti sporno, da bi sodišče nasprotnemu tožbenemu zahtevku moralo ugoditi. Ker sta obe stranki ves čas postopka navajali in izpovedovali, da je bila kavza pogodbe, da se toženki povrnejo izgube, je sodišče s tem, ko je ugotovilo drugačno kavzo pogodbe in drugačno (prisiljeno) izjavo volje tožnika, izdalo sodbo presenečenja. Ne glede na navedeno pa tožnik v postopku ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena o okoliščinah, ki bi utemeljevale uporabo 45. člena OZ. V postopku sploh ni bilo takih navedb in predlaganih dokazov tožnika oziroma so bili ti zelo skopi. Tožnik stopnje strahu in obstoja le tega sploh ni dokazoval z izvedenci psihiatrične stroke. Nazadnje še poudarja, da je toženka ves čas postopka govorila resnico, da je bila pred sklenitvijo spornih pogodb ogoljufana, saj tožnik v tem postopku laže in navaja neresnice samo zato, da do izvršbe na nepremičnine ne bi prišlo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne istemu sodišču v novo odločanje.

4Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po uradni dolžnosti upoštevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP v postopku na prvi stopnji ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo le, če jih pritožnik uveljavlja konkretizirano. V pritožbi zatrjevane kršitve so pavšalne, saj gre le za abstraktno naštevanje zakonskih določb, ki jih pritožba ne poveže z obravnavanim primerom, temveč pritožbene navedbe predstavljajo zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar bo v nadaljevanju predmet pritožbene presoje.

7Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega postopka ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo in zadolžnico, da tožnik posojila nikoli ni prejel, da je podpisal obe listini zaradi nedopustnih groženj, da je toženka želela od tožnika dobiti povrnjen denar vložen v vrednostne papirje in s.p., da je toženka z lastnimi privarčevanimi sredstvi razpolagala sama, da pravdni stranki v izvenzakonski skupnosti nista živeli, da je s.p. odprla toženka sama, se odločila za učenje vedeževanja, vložila denar v vzajemne sklade torej, da je toženka s svojim premoženjem razpolagala sama in protipravno ravnanje tožnika ni izkazano.

8Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zgoraj povzetih ugotovitev, ki predstavljajo dejansko stanje v konkretni zadevi in sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Slednje si je subjektivno prepričanje o navedenih dejstvih namreč ustvarilo na podlagi ocene posamičnih dokazov, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka, kot to narekuje 8. člen ZPP. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je logična, skrbna, vestna in analitično sintetična ter posledično povem prepričljiva. Razloge sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jim sledi. Toženka s pritožbenimi navedbami dokazne ocene ne more spremeniti, saj je sodišče pojasnilo, da tožniku verjame, ker so to potrdile zaslišane priče, listine in izvedenci. Da je vse posle vodil tožnik, ki je toženko v bistvu ogoljufal, toženka ni z ničemer dokazala, s svojim prikazom dogodkov pa ostaja osamljena in v nasprotju z dokaznimi pravili bi bilo sklepanje, da v dokazni konkurenci izpovedb ostalih oseb, ki so dogodke zaznale drugače, predvsem pa ob listinskih dokazih in mnenjih izvedencev, lahko vzdrži le izpoved toženke. Tudi po oceni pritožbenega sodišča vsi dokazi skupaj dajejo podlago za odločitev, da gre za neobstoječo pogodbo in zadolžnico, saj volja skleniti resnično pogodbo, niti pod prisilo ni bila podana (15. člen OZ), zato sta listini, ki ju navzven izkazujeta ter se tožnik v njih zavezuje vrniti neobstoječe posojilo, nični.

9Prav tako toženka ne more vzbuditi dvoma v zaključek sodišča prve stopnje, da kavza pogodbe ni bila tožnikova zaveza vračila toženkinih izgub. Pritožnica spregleda, da je tožnik ves čas postopka zatrjeval in ponudil dokaze, da svoje volje ni mogel svobodno oblikovati zaradi nedopustnih groženj toženke in D.G. V namen odgovora na navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka grozila tožniku, da mu bo avto razbila in zažgala hišo, G. pa mu je avto dejansko odvzel in ga s tem prisilil k podpisu posojilne pogodbe in zadolžnice, pod pretvezo, da mu bo nato avto vrnil. Predvsem pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskih mnenj zanesljivo ugotovilo, da se je tožnik ob podpisu pogodbe in zadolžnice čutil življenjsko ogroženega in mu je bila vsled groženj in občutka nemoči odvzeta sposobnost izražanja lastne volje. Njegovi izjavi volje torej nista bili svobodni. Trditveno podlago v zvezi z grožnjami je tožnik navedel že v tožbi, podrobnejše trditve pa podal (pravočasno) v pripravljalni vlogi z dne 3. 2. 2010 v točki VI, tako da tudi pritožbeni očitek o pomanjkanju trditvene podlage ni utemeljen.

10Ob tem, ko je tožnik podal trditve, da posojilo ni bilo izročeno in o grožnjah, ki so bistveno vplivale na njegovo odločitev podpisa posojilne pogodbe in zadolžnice, je toženka imela vse možnosti o navedenem se izjaviti in se tudi je. Le svojih nasprotnih trditev ni uspela dokazati. Glede na to sodba sodišča prve stopnje zanjo tudi ne more biti presenečenje. Ta bi bila podana, če bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker jih tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene.

11Iz ugotovljenega tako izhaja, da je tožnik zaradi grožnje podpisal zadolžnico in posojilno pogodbo, v kateri je priznal prejem zneska 41.000,00 EUR, ki ga dejansko ni prejel in ni bilo mišljeno, da bi ga prejel, ter se zavezal ta znesek vrniti. Zaradi navedenega ne gre za kavzo posojilne pogodbe in tudi o obstoju posojilne pogodbe ni mogoče govoriti. Takšna pogodba je neobstoječa in listini nični. V luči posojilne pogodbe in ugotovljenega dejanskega stanja (ko tožnik denarja ni prejel) ter v zvezi s tem sprejetim zaključkom o neobstoječem poslu ter nični listini je sodišče prve stopnje primerjalo konkretno zadevo z zadevo VS II Ips 142/2015. Kolikor toženka utemeljuje kavzo posojilne pogodbe in zadolžnice s povračilom „izgub v sklade in izgube zaradi plačil upniku s.p. in zaradi ustanovitve in zaprtja s.p.“, je njeno utemeljevanje širše kot obravnavana zadeva Vrhovnega sodišča. Vendar je sodišče prve stopnje tudi te in s tem povezane ugotovitve obravnavalo (predvsem v zvezi z nasprotno tožbo) in se ukvarjalo tudi z okoliščinami posla, ki po 39. členu OZ spadajo v pogodbeno razmerje.

12V skladu s citiranim členom je pomembno ne samo, k čemu se je nekdo zavezal, temveč tudi zakaj je to storil, zakaj se je zavezal. Pomembno je torej kakšna je podlaga oziroma glavni razlog pogodbe in razmerje, ki iz njega izhaja. Ugotoviti je potrebno zaradi česa sta se pogodbeni stranki zavezali s pogodbo in kaj sta želeli doseči z razmerjem, ki sta ga ustvarili. Konkretno v obravnavani zadevi zakaj tožnik dolguje in kakšen je razlog za pogodbeno zavezo. Po 39. členu OZ imajo za pogodbeno razmerje pomembno vlogo tudi vzroki, zaradi katerih je to razmerje nastalo. Upoštevati je treba (samo) tiste vzroke, brez katerih stranki pogodbe sploh ne bi sklenili oziroma je vsaj ena od njiju ne bi sklenila, druga stranka pa je za to odločilno voljo druge stranke vedela¹.

13Kot je že navedeno zgoraj sam tekst posojilne pogodbe in zadolžnice nima podlage v posoji denarja in ker je toženka utemeljevala, da vendarle obstaja kavza, se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z ozadjem pogodbe, z njenim nastajanjem, z razmerami, v katerih je bila pogodba sklenjena in podpisana zadolžnica. Z upoštevanjem (poleg pogodbe) tudi teh okoliščin je bilo mogoče pravilno razumeti podpis pogodbe in zadolžnice. Podlaga (kavza) tožnikove zaveze je izvirala iz razmerij, ki so celostno pojasnjene v življenjskem primeru, kakor je opisan v izpodbijani sodbi.

14Sporno pogodbeno razmerje se je tako pokazalo v povsem drugi luči, kot ga vidi pritožnica. Specifičnost je predvsem v prijateljevanju pravdnih strank, osebnosti tožnika in poslih toženke. Pomembne so ugotovitve izvedencev, da so na tožnikovo razsojanje vplivala predvsem čustva (pri čemer ni moč govoriti o nesposobnosti razsojanja, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje); da se je čutil ob podpisu listin življenjsko ogroženega in njegovi izjavi volje nista bili svobodni; navedbe toženke, da mu je nudila predvsem prijateljstvo, saj je bil tožnik v stiski; iz tožnikovih dejanj (toženki je nudil naslov za odprtje s.p.- ja), pa je razvidno, da je upal na to, da bi si s toženko ustvaril skupno življenje. V ugotovljeni življenjski situaciji je verjelo tožniku, da je želel pomagati toženki in ji je predstavil znanca, ki se je ukvarjal s skladi, vendar se je toženka nazadnje sama, avtonomno odločila vložiti denar v sklade. Nazadnje je sodišče ocenilo tudi pisanje toženke (priloga A11), kjer toženka pojasnjuje dogodke v zvezi z njenim samostojnim podjetništvom in v njem kot krivca za svoje izgube navaja M.J. in I.B. Iz vsega ugotovljenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženka s svojim premoženjem razpolagala sama in nasvetov, mnenj in prepričevanj tožnika (kot to kasneje navaja toženka) ni moč šteti kot škodljiva dejanja, ki bi povzročila nek tožnikov dolg, zaradi katerega bi bil namen tožnika ob podpisu spornih listin toženki povrniti njeno izgubo. Zaradi navedenega posojilna pogodba in zadolžnica nimata podlage in ju je razumeti kot neobstoječa pravna posla, kar privede do nemožnosti nastanka in izpolnitve pogodbe.

15Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter sprejelo pravilno odločitev. Pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16Toženka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa, glede na vsebinske razloge s katerimi tožnik nasprotuje pritožbi, ni bil potreben, zato pravdni stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Z revizijo je toženka sicer bila predhodno uspešna, vendar zaradi načela končnega uspeha sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

¹ Tako P. Grilc, OZ s komentarjem prva knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 292.