VDSS Sodba Psp 189/2018

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam.

1Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi št. ... z dne 21. 2. 2017 in št. ... z dne 30. 8. 2016. Ugotovilo je, da se tožnik od 1. 9. 2015 dalje neprekinjeno vodi v evidenci brezposelnih oseb in je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju zavod) dolžan tožniku tudi za obdobje od 21. 2. 2017 do 31. 8. 2017 izdati potrdilo o vodenju v tej evidenci. Tožencu je naložilo, da tožniku povrne 783,61 EUR stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma podredno razveljavitev in novo sojenje.

Podana je kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodbe so sami s sabo v nasprotju, zaključki presegajo tožbeni zahtevek in ne izhajajo iz listin spisa. Kršeno je načelo prepovedi retroaktivne veljave zakonov. Sodišče prve stopnje se sklicuje na novelo ZUTD-D, ki se v obravnavanem obdobju ni uporabljala. Tožbeni zahtevek je z II. točko izreka sodbe prekoračen. Čeprav je tožnik po pooblaščenem odvetniku uveljavljal prijavo v evidenco v roku 8 dni in toženčevo izdajo potrdila o vodenju v tej evidenci, se izrek sodbe ne glasi dobesedno tako, kot je postavljen. Gre tudi za kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in odločitev, ki je v nasprotju s 179. členom ZUP. Potrdilo o vodenju v evidenci izda zavod na zahtevo stranke. Tožnik je bil s predloženimi dokazili v zvezi z aktivnim iskanjem zaposlitve prekludiran. Njegovo zatrjevanje, da je aktivno iskal zaposlitev, je bilo substancirano prerekano že v odgovoru na tožbo. Da ni aktivni iskalec zaposlitve, je bil seznanjen že v predsodnem upravnem postopku. Sicer pa predložene listine sploh ne dokazujejo aktivnega iskanja zaposlitve v času vpisa v evidenco brezposelnih oseb. Sodišče prve stopnje se ni izreklo o tem, da se tožnik po poteku zaposlitvenega načrta ni zglasil na zavodu.

Tožnik ni aktivni iskalec zaposlitve. Spoštovati bi moral sprejete obveznosti in se udeleževati razgovorov na zavodu. Izpodbijana sodba je odmik od ustaljene sodne prakse, na primer opr. št. VIII Ips 14/2017 in Psp 175/2016. Ukrep prenehanja vodenja v evidenci ni nesorazmeren, saj je izkazana večkratna kršitev brez opravičila. Naziranje sodišča prve stopnje, da je sicer obstajala zakonska podlaga za izbris, vendar je bil ukrep preveč rigorozen, ker je bilo denarno nadomestilo edini vir dohodka, pomeni neenako obravnavo drugih brezposelnih oseb. Tožnik je kot nekdanji uslužbenec Evropske komisije favoriziran, čeprav za njega ne veljajo posebna pravila. Izpolnjevanje pogojev za vpis v evidenco brezposelnih oseb se presoja po ZUTD in Pravilniku.

Razlog za tožnikovo odsotnost na svetovalnem razgovoru 9. 8. 2016 ni bil izkazan pravočasno. K svetovalki se ni zglasil niti do izdaje prvostopenjske odločbe, čeprav mu je že 9. 6. 2016 potekel zaposlitveni načrt in se je bil že po zakonu dolžan zglasiti v 15 dneh od poteka. Tožnik je odsotnost opravičil le za 2. 8. 2016, ko se je zavezal, da se bo razgovora udeležil 8. ali 9. 8. 2016. Izostanka za ta dan ni opravičil. Napačno je ugotovljeno, da je šlo na sestanku 9. 8. 2016 za iskanje zaposlitve. Na sestanek inšpektorjev je bil vabljen, da poda svoje izkušnje. Ker je vabilo prejel že 2. 8. 2016 ne gre za nepredvidljive dogodke, zaradi katerih predhoden dogovor s svetovalko ne bi bil mogoč. Zmoten je zaključek, da tožnikovo izpoved o aktivnem zaposlovanju potrjujejo prošnje za sprejem na mednarodne projekte in dopisi domačim delodajalcem. TAIEX je program za izmenjavo informacij o tehnični pomoči oziroma inštrument institucionalnega razvoja EU za kratkoročno pomoč partnerskim državam pri zagotavljanju strokovnega znanja pri prenosu evropske zakonodaje v nacionalno pravo. Predložene listine niso pravno relevantna dokazila za aktivno iskanje zaposlitve po 42. členu Pravilnika. Izdane so bile v pravno irelevantnem obdobju. Tožnik svetovalki ni predlagal iskanja dela v tujini, niti ni bilo kaj takega dogovorjenega z zaposlitvenim načrtom, zato presoja vsebine zaposlitvenega načrta prekoračuje tožbeni zahtevek. Zaključki, da bi bilo logično, da se za tožnika išče delo v tujini, predstavljajo presenečenje. Sodišče prve stopnje je izpoved priče A.A., ki je med drugim izpovedala, da je tožnika na razgovor vabila, ker se v roku po poteku zaposlitvenega načrta ni sam zglasil, povzemalo le selektivno.

Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da namen svetovalnega razgovora ni napotitev h konkretnem delodajalcu in da je bil tožnik zato 9. 8. 2016 upravičeno odsoten. Dogovorjen je s 4. točko II. točke zaposlitvenega načrta. Razloge za odsotnost bi moral tožnik predhodno sporočiti svetovalki, najkasneje pa v 8 dneh. Opozorjen je bil tudi na posledice neudeležbe, zato ga ni bilo potrebno ponovno vabiti na razgovor po 7. členu ZUP. Tožnik ni ravnal skladno s predpisanimi in dogovorjenimi obveznostmi, zato prvostopenjski organ ni imel podlage, da bi ga še naprej štel za aktivnega iskalca zaposlitve. 50. člen Ustave RS ni bil kršen, saj ima država, tudi po sodni praksi ESČP (Belane Nagy proti Madžarski) pri urejanju sistema socialnih pravic široko polje proste presoje. Judikat VIII Ips 254/2015, na katerega se sklicuje sodišče, z obravnavano zadevo sploh ni primerljiv.

3V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe in predlaga potrditev sodbe ter povrnitev stroškov. Že v predsodnem upravnem postopku je priznal napako in se za neudeležbo na svetovalnem razgovoru opravičil. Svetovalni razgovor mu zaposlitve ne bi zagotovil. Bil je težje zaposljiv kader. Iz svetovalnega razgovora je izostal prav zato, ker si je iskal zaposlitev. Izbris je bil nesorazmeren, formalističen in absurden. Sodišče prve stopnje je zavzelo življenjski pristop in odstop od sodne prakse logično utemeljilo. Z dokazovanjem aktivnega iskanja zaposlitve ni bil prekludiran in ga je tudi dokazal. Od sestanka inšpektorjev si je obetal zaposlitev. Tudi svetovalka bi sestanek štela za opravičljiv razlog, če bi ga sporočil pravočasno.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožena stranka ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane ugoditvene sodbe, ki je izdana ob bistveno pravilno in dovolj popolno ugotovljenem dejanskem stanju ter pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (ZPP), na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih.

Zaradi odprave izpodbijanih posamičnih upravnih aktov v okoliščinah konkretnega primera nikakor ne gre za odstop od sodne prakse niti ugodnejše obravnavanje tožnika. Izpodbijana sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša. Na obsežno pritožbeno izvajanje je tako potrebno dodati le še naslednje.

K zatrjevanim procesnim kršitvam

6Večkrat zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Podana bi bila, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zlasti pa, če bi bil izrek nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom ali če sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima in jo je mogoče preizkusiti. Načelo prepovedi retroaktivne veljave zakonov ni bilo kršeno. Sicer pa retroaktivna uporaba zakona ne bi mogla predstavljati kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, temveč bi kvečjemu lahko šlo za zmotno uporabo materialnega prava.

7Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje izreka sodbe ni oblikovalo dobesedno tako, kot je bil postavljen tožbeni zahtevek, ni sojeno extra petitum. Za prekoračitev tožbenega zahtevka gre, kadar sodišče tožniku prisodi nekaj drugega ali več, kot je zahteval. Po sodni praksi pomeni absolutno bistveno kršitev procesnih pravil, vendar pritožbeno sodišče nanjo ne pazi po uradni dolžnosti, temveč samo na zahtevo stranke (3. odstavek 350. člena ZPP). Po 2. členu ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)² in sodni praksi³ je v socialnem sporu sodišče res vezano na meje postavljenega zahtevka. Pravilnost in zakonitost izpodbijanih posamičnih upravnih aktov torej lahko preverja le v mejah postavljenega zahtevka. Vendar pa to nikakor ne pomeni, da se mora izrek sodbe dobesedno ujemati z besedilom zahtevka, kot zmotno meni pritožnik. Tožnik izpodbija pravilnost in zakonitost v predsodnem postopku izdanih posamičnih upravnih aktov o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih oseb, uveljavlja, da se ga tudi po izbrisu še nadalje vodi v tej evidenci in o tem izda ustrezno potrdilo. O takšnem zahtevku je sodišče prve stopnje tudi odločilo. Pravilno je postopalo po 2. odstavku 81. člena ZDSS-1 in po odpravi nezakonitih odločb meritorno odločilo o vodenju v evidenci brezposelnih oseb. Posledično ni nezakonita niti odreditev izdaje potrdila o vpisu v to evidenco prvostopenjskemu organu toženca, ki je za to pristojen.

8Podana ni niti smiselno zatrjevana kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pravici stranke do izjavljanja ustreza obveznost sodišča, da se z njenimi navedbami seznani in se do njih tudi opredeli. Vendar se sodišče ni dolžno opredeliti do vseh navedb strank, temveč le do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh toženčevih navedb, bistvenih za odločitev v tem sporu. Tožnikova nezglasitev na zavodu v 15 dneh po poteku veljavnosti zaposlitvenega načrta v okoliščinah konkretnega primera, ko je bilo z izrekom izpodbijanega prvostopenjskega upravnega akta, potrjenega z dokončno odločbo, ki edino lahko postane pravnomočen, izrecno odločeno, da je razlog za prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb neudeležba na svetovalnem razgovoru 9. 8. 2016, za odločitev v tej zadevi sploh ne more biti pravno relevantna. Že zaradi narave sodno socialnih sporov, ko gre za izpodbojne tožbe zaradi presoje zakonitosti posamičnih upravnih odločb, je predmet spora opredeljen z izpodbijanima upravnima aktoma. Sodišču prve stopnje, niti pritožbenemu sodišču, se zato do nezglasitve na zavodu v 15 dneh po poteku veljavnosti zaposlitvenega načrta, seveda ni potrebno opredeljevati.

9Končno kršitev določb postopka ni podana niti zaradi zavrnitve toženčevega ugovora prekluzije. Čeprav je tožnik dokazila o aktivnem iskanju zaposlitve predložil po koncu prvega naroka, je že v pritožbi zoper prvostopenjsko upravno odločbo, v tožbi in na prvem naroku za glavno obravnavo zatrjeval, da je v času vpisa v evidenci brezposelnih oseb aktivno iskal zaposlitev. Sodišče prve stopnje je zato imelo vso podlago v 285. člena ZPP, da je tožnika v okviru odprtega sojenja pozvalo, da za svoje pravočasne trditve predloži tudi ustrezne dokaze. Predsednik senata namreč med obravnavo med drugim skrbi, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank. Če je bilo materialno procesno vodstvo nezadostno ali je sodišče kasneje spremenilo materialno pravno naziranje, je treba stranki omogočiti, da naknadno navede nova dejstva in predlaga nove dokaze, če ji ni mogoče očitati, da bi lahko ob zadostni skrbnosti dejstva in dokaze navajala oz. predložila že do konca prvega naroka.⁴ Razpravno načelo iz 7. člena ZPP, vključno z eventualno maksimo iz 286. člena ZPP je tudi sicer v sodno socialnih sporih relativizirano z načelom materialne resnice iz 61. člena ZDSS-1 in celo preiskovalnim načelom iz 62. člena ZDSS-1.⁵

Predmet spora in relevantne dejanske okoliščine konkretnega primera

10V tej zadevi gre za spor o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih oseb. Predmet je presoja pravilnosti in zakonitosti odločb o prenehanju vodenja tožnika v evidenci brezposelnih oseb po dokončnosti odločitve, ker se 9. 8. 2016 ni zglasil na svetovalni razgovor, ne da bi izostanek predhodno ali pravočasno naknadno opravičil. Šele v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo je namreč navedel, da se je 9. 8. 2016 udeležil pripravljalnega sestanka na obisk inšpektorjev ... . Tožnik je bil prijavljen v evidenco od 1. 9. 2015 dalje in je kot nekdanji uslužbenec Evropskih skupnosti pod pogojem vpisa v to evidenco, od 1. 9. 2015 do 31. 8. 2017 upravičen do nadomestila za brezposelnost od Evropskih skupnosti.

11Sodišče prve stopnje je sicer na podlagi listinskih dokazov in tožnikove izpovedi pravilno zaključilo, da je tožnik v obravnavanem obdobju do izbrisa iz evidence brezposelnih oseb 21. 2. 2017, zlasti s prijavami na ... glede na izobrazbo, delovne izkušnje in težjo zaposljivost v Sloveniji, aktivno iskal zaposlitev v tujini, čeprav to ni bilo eksplicitno določeno z zaposlitvenim načrtom. Vendar je za pritožbeno rešitev zadeve ob pravilni uporabi materialnega prava odločilno že dejstvo, da se svetovalnega razgovora 9. 8. 2016 ni mogel udeležiti zaradi sodelovanja na sestanku inšpektorjev istega dne. Ker gre nedvomno za opravičljiv razlog neudeležbe na svetovalnem razgovoru, ob pravilni uporabi in razlagi materialnega prava, opravičilo, četudi podano šele v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, ne more biti prepozno.

Materialnopravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

12Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je Zakon o urejanju trga dela (ZUTD)⁶, ki razloge za izbris iz evidence brezposelnih oseb določa v 129. členu. Zavod preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih med drugim tudi, če ni aktivni iskalec zaposlitve, razen če je te obveznosti oproščena z zaposlitvenim načrtom (9. alineja 1. odstavka 129. člena ZUTD). Po 11. členu ZUTD se šteje, da brezposelna oseba aktivno išče zaposlitev, če se udeležuje zaposlitvenih razgovorov na vabilo delodajalca, zavoda ali drugih izvajalcev ukrepov. Kot pravilno opozarja pritožnik, je ena izmed obveznosti brezposelnih oseb tudi udeležba na t. i. svetovalnem razgovoru, namenjenem načrtovanju iskanja zaposlitve in razvijanja kariere.

13Oprostitve aktivnega iskanja zaposlitve ZUTD ne ureja, temveč razloge za oprostitev aktivnega iskanja zaposlitve, ki se lahko v predpisanih primerih v naprej dogovori z zaposlitvenim načrtom, in brez predhodnega dogovora v zaposlitvenem načrtu, če so zato podani opravičljivi razlogi, predpisuje Pravilnik o prijavi in odjavi iz evidenc, zaposlitvenem načrtu, pravicah in obveznostih pri iskanju zaposlitve ter nadzoru nad osebami, prijavljenimi v evidencah (Pravilnik)⁷. Opravičljivi razlogi za opustitev aktivnega iskanja zaposlitve brez predhodnega dogovora v zaposlitvenem načrtu so zdravstveni razlogi iskalca zaposlitve oziroma njegovega družinskega člana zaradi nudenja nege in drugi utemeljeni razlogi, pri katerih zaradi njihove narave predhoden dogovor ni bil mogoč, in jih je potrebno zavodu sporočiti v 8 dneh po njihovem prenehanju (3. odstavek 44. člena Pravilnika).

Pomeni, da Pravilnik kot podzakonski akt ureja med drugim tudi rok, v katerem je treba zavodu sporočiti opravičljiv razlog za opustitev aktivnega iskanja zaposlitve brez predhodnega dogovora v zaposlitvenem načrtu, torej tudi za odsotnost s svetovalnega razgovora. Ker ima opustitev dolžnosti pravočasnega obvestila zavoda o opravičljivem razlogu za opustitev aktivnega iskanja zaposlitve brez predhodnega dogovora, hudo oziroma celo nesorazmerno posledico izbrisa iz evidence brezposelnih oseb, ki je lahko celo razlog za prenehanje prejemanja denarnih nadomestil iz obveznih zavarovanj ali socialno varstvenih prejemkov, bi lahko po stališču pritožbenega sodišča ta rok določal le zakon. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, priporočilo OECD iz maja 2016 opozarja na prestrog režim sankcij v primeru kršitev obveznosti iz naslova aktivnega iskanja zaposlitve in predlaga omilitev na način, ki bo izboljšal učinkovitost aktivacije brezposelnih oseb. Prav iz tega razloga je bil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju trga dela (ZUTD-D)⁸, ki je začel veljati z 21. 1. 2018, v 129. členu ZUTD določen odlog prenehanja vodenja v evidenci brezposelnih oseb v primeru t. i. "krivdnih" razlogov tako, da se sankcije v obliki prenehanja vodenja v evidenci brezposelni osebi izreče šele ob drugi kršitvi ene izmed obveznostih, določenih v ZUTD.

Čeprav je načeloma potrebno pritrditi pritožniku, da ima zakonodajalec pri uresničevanju pravice do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS⁹ široko polje proste presoje, je veljavna zakonska ureditev izpolnjevanja obveznosti aktivnih iskalcev zaposlitev v ZUTD torej podnormirana, saj bi določitev roka za obvestilo zavodu, da je podan opravičljiv razlog za opustitev aktivnega iskanja zaposlitve, zaradi katerega ni bil mogoč predhoden dogovor, lahko bila le predmet zakonske ureditve. Ob ustavno skladni razlagi materialnega prava, podzakonski splošni pravni akt pri sojenju ne sme biti uporabljen, če so z njim določeni pogoji za pridobitev ali izgubo pravic, ki so lahko le predmet zakonskega urejanja. Izhajajoč iz 125. člena Ustave RS je namreč sodišče vezano na ustavo in zakon, ne pa tudi na podzakonske predpise. Če meni, da podzakonski akt, ki bi ga pri sojenju moralo uporabiti, ni v skladu z ustavo ali zakonom, ga ne sme uporabiti. Gre za t. i. exceptio illegalis. To seveda velja tudi glede uporabe 3. odstavka 44. člena Pravilnika, v delu določitve obravnavanega roka. Pomeni, da je za opustitev aktivnega iskanja zaposlitve, zaradi katerega ni bil mogoč predhoden dogovor, bistveno, da je opravičljiv razlog podan. Drugačno toženčevo stališče v smeri obvestila zavodu o opravičljivem razlogu za opustitev aktivnega iskanja zaposlitve najkasneje v roku 8 dni od prenehanja razlogov, je zmotno in zato ni sprejemljivo. Iz predhodno navedenih razlogov zamuda 8-dnevnega roka za seznanitev toženca ne more imeti za posledico prenehanja vodenja v evidenci brezposelnih oseb. Toženec mora biti z razlogom seznanjen tekom predsodnega upravnega postopka.

14Judikat, opr. št. VIII Ips 14/2017, na katerega se sklicuje toženec, z obravnavanim primerom sploh ni primerljiv in zato niti uporabljiv. V zadevi opr. št. VIII Ips 14/2017 izostanek s svetovalnega razgovora sploh ni bil opravičen, ne pred določenim datumom in tudi ne po njem, med tem ko je tožnik v obravnavani zadevi že v pritožbi zoper dokončno odločbo odsotnost opravičil z udeležbo na pripravljalnem sestanku. Izpodbijana sodba zato nikakor ne predstavlja odstopa od sodne prakse, še manj od ustaljene sodne prakse. Nasprotno! V novejši sodni praksi pritožbenega sodišča¹⁰ je že bilo razlogovano, da relevantnih določb Pravilnika in ZUTD, tudi v smislu novele ZUTD-D, čeprav v obravnavanem obdobju še ni veljala oziroma se uporabljala, ni dopustno tolmačiti restriktivno.

Odločitev pritožbenega sodišča

15Glede na to, da udeležba na pripravljalnem sestanku 9. 8. 2016 torej po stališču pritožbenega sodišča v smislu 3. odstavka 44. člena Pravilnika predstavlja opravičljiv razlog za opustitev aktivnega iskanja zaposlitve brez predhodnega dogovora, in je tožnik ta razlog zavodu sporočil s pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo, je bil razlog za odsotnost izkazan pravočasno. Tožnik je bil po stališču pritožbenega sodišča že iz tega razloga nezakonito izbrisan iz evidence brezposelnih oseb. Sodišče prve stopnje je zato izpodbijana posamična upravna akta utemeljeno odpravilo, odločilo, da se tožnik še nadalje vodi v evidenci brezposelnih oseb in prvostopenjskemu organu toženca odredilo izdajo ustreznega potrdila.

16Na podlagi vsega predhodno navedenega je pritožbeno sodišče skladno s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in s to dodatno utemeljitvijo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vse ostale pritožbene navedbe, od dokazil o aktivnem iskanju zaposlitve pri zavodu in nekatere druge, za pritožbeno rešitev zadeve niso pravno relevantne.¹¹ Kljub temu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so dokazila s 4. odstavkom 42. člena Pravilnika določena primeroma in že podzakonski akt predvideva tudi druga dokazila, na podlagi katerih je mogoče v predsodnem upravnem postopku ugotoviti aktivno iskanje zaposlitve.

17Čeprav toženec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožnik stroške odgovora na pritožbo, krije sam. K pritožbeni rešitvi zadeve namreč ni pripomogel (165. člen v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.
³ Na primer VIII Ips 181/2016.
⁴ Nina Betetto in drugi avtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni lis RS, GV Založba, 2006, stran 585.
⁵ Psp 554/2016.
⁶ Ur. l. RS, št. 80/2011 s spremembami.
⁷ Ur. l. RS, št. 106/2010 s spremembami.
⁸ Ur. l. RS, št. 55/2017.
⁹ Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami.
¹⁰ Psp 102/2018.
¹¹ Po 1. odstavku 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe navesti razloge, ki so odločilnega pomena.